Kaj početi v Pokhari, ko dežuje?

Kako sva izkoristila čas v deževni Pokhari?

by Katarina
Objavljeno: Posodobljeno:

Pokhara je drugo največje mesto v Nepalu in odlična baza za turiste. Iz Pokhare se da namreč priti marsikam oz. tudi v Pokhari in okolici se da početi marsikaj. Pokhara je recimo izhodišče za številne trekinge npr. v področje Anapurne, Mustanga, Dolpo. Poleg tega mesto stoji ob jezeru, kar ponuja številne aktivnosti na vodi, nedaleč od Pokhare pa se že dvigujejo visoke gore Himalaje, zato Pokhara ponuja tudi čudovite razglede. Pa nekoliko manjše mesto je od Katmanduja, manj kaotično in z boljšim zrakom. Idealno torej, kajne? Edino en problem je. Pokhara zna biti tudi zelo deževno mesto. Vsi oblaki, ki se po nižinah privalijo iz Indije, se pri Pokhari zaletijo v Himalajo in posledično vso svojo vlago spustijo nad Pokharo.

oblačno vreme v Pokhari

Kje so vsi razgledi?

Za naju je bila Pokhara vmesni postanek, med trekingom in džunglo. Nadejala sva se lepih razgledov na gore in malo popotniškega vzdušja. Realnost pa je bila nekoliko drugačna. Dež, slabo vreme in skoraj nič drugih popotnikov. Ampak nama je bila Pokhara vseeno zelo všeč. V nadaljevanju predstavim, kaj sva počela dva dni v deževni Pokhari.

Kaj početi v Pokhari, ko dežuje?

Pokhara je res tako “outdoor” mesto, kraj od koder lahko greš na ogromno izletov in aktivnosti v naravi. Ampak, če dežuje, to vse odpade … Navadno je potem tako, da si v deževnem vremenu pogledava kakšen muzej. Nameravala sicer sva na ogled muzeja vojakov Gorka (Gurkha Museum) in pa v mednarodni muzej gorništva (International Mountain Museum), a na koncu nisva šla v nobenega 🙂 Sva raje pešačila po Pokhari, kljub dežju.

moški in ženska v dežnih plaščih v Pokhari

Deževna Pokhara

1. deževen dan: kanjon, tržnica in ostali nakupi

Malo po nakupih

Prvi dan sva prispela v Pokharo relativno zgodaj, že okoli 11h. Lilo je kot iz škafa in vsa najina prtljaga je bila premočena. Kako tudi ne, ko pa se je celo pot iz Gorkhe do Pokhare vozila na strehi mini busa. Prva stvar, ko sva prišla do najine nastanitve (Hotel K2), je bilo torej sušenje. Razpakirala vso prtljago, napela vrvice preko sobe in obesila mokre obleke. Sproti sva še oprala nekaj kosov spodnjega perila in tako je soba hitro zgledala kot labirint. Naredila sva si malico, malo lenarila, potem pa sva se odločila, da greva malo po mestu, ne glede na vreme. Saj imava nepremočljive obleke! Najprej sva šla peš do pošte po znamke, potem v trgovino po nekaj kruha za zajtrk, nato pa proti tržnici. Vse peš. In tako sem na poti našla majhno lokalno trgovinico s tipičnimi nepalskimi oblekami. Izbrala sem si eno, vendar mi je bila preširoka, zato se je prodajalka ponudila, da mi jo zoža. 15 minut je rekla, da bo trajalo. Ker v Nepalu vse traja bistveno dlje, kot rečejo, sva se odločila, da ta čas izkoristiva za sprehod po mestu.

Kanjon reke Seti

Kar peš sva se podala do 2km oddaljen kraj, most Mahendra čez reko Seti. Reka Seti, ki teže skozi Pokharo je tu, pravzaprav sredi mesta izdolbla izredno globok kanjon – na najgloblji točki globina presega 200m! Kanjon je tako ozek in tako zaraščen z bujnim zelenjem, da moraš prav vedeti, kaj iščeš, da ga najdeš. Na mostu Mahendra se sicer vidi reko spodaj, a kot rečeno, je kanjon izredno ozek in zaraščen, tako da je težko zares dojeti globino oz. dimenzije vsega skupaj.

Kanjon reke Seti - čisto zaraščen

Kanjon reke Seti – čisto zaraščen

Tržnica Big Bazar

V bližini mostu Mahendra je tudi ogromna tržnica, imenovana Pokhara Big Bazar. Ko sva stopila med stojnice, so se nama kar oči zasvetile! Koliko sadja in zelenjave! Večkrat sva se sprehodila gor in dol med stojnicami in na koncu odšla s čisto polnimi rokami in nahrbtniki sadja 🙂

PREBERI ŠE  Kako izbrati treking v Nepalu?

Ker sva do te točke že res veliko prehodila, sva se odločila, da nazaj do tiste trgovinice, kjer so mi ožali obleko, vzameva taksi. V Katmanduju sva dobila občutek za cene taksijev in tu sva to s pridom uporabila. Vprašala sva, koliko bi stala vožnja za 2km. Pa reče taksist 500 rupij. Toliko nisva plačala za nobeno vožnjo v Katmanduju, pa sva se vozila na daljše razdalje. Povedala sva, da je to preveč, da dava 350 rupij (to je 3€, kar je primerljiva (oz. še malo višja) cena z vožnjami v glavnem mestu). En taksist se je smejal, da naju za toliko ne bo nihče peljal. Pa sva vprašala drugega in tretjega, ki je rekel: “Ni problema, gremo!” Takrat pa je pritekel tisti prvi taksist, se dogovoril s tem tretjim in naju on odpeljal. In to v čistem in očitno čisto novem avtu! Kakšen luksuz!

popotnika v nepalskem taksiju

Nepalski taksiji so večinoma izredno stari

Večerja v slavnem predelu Lakeside

Uredila sva vse, kar sva želela, zato sva se odločila, da greva še na “Lakeside”, to je predel mesta, ki je ob jezeru Fewa in je tako tipično backpackersko središče. Glede na priporočila drugih sva se odpravila v restavracijo Moondance, se usedla na balkon in opazovala razgled na … električne žice! 🙂 Hrana je bila zelo evropska in tudi cene so bile evropske. Upala sva, da bo kaj dogajanja, morda srečava kakšne popotnike. A sva bila spet edina gosta 🙂 Ja, nič. Pojedla sva vsak svojo večerjo, si privoščila še sladico, potem pa odpešačila nazaj v najin hotel.

Jezero v Pokhari je glavna turistična atrakcija

Jezero v Pokhari je glavna turistična atrakcija

2. deževen dan v Pokhari: zajtrk, pagoda miru, delni razgledi in slap

Pozni zajtrk pri Wendy

Spet sva se zbudila še v en deževen dan. Jao! Res počasi sva vstala in se spet oblekla v nepremočljive obleke. Peš sva se odpravila do stojnic z razglednicami, pa jih je bila večina še zaprtih. Ura je bila 10:30 zjutraj in vse zaprto! Čudno. Pa ni bil vikend. No, na koncu sva našla eno stojnico in nakupila znamke, ki sva jih potem med zajtrkom napisala.

Navadno si zajtrke pripravljava sama, ampak je Rok dobil priporočilo za restavracijo Wendy’s Juice Bar in sva šla preverit. Naročila sva (tipično) sadno skledo in lasi (jogurtov napitek, tipičen za Nepal in Indijo). Dobro, ampak ni bilo pa kakšen presežek.

Zajtrk v Pokhari: lassi, granola in jogurt

Tipičen backpackerski zajtrk v Pokhari: lassi, granola in jogurt

World Peace Pagoda (Pagoda miru)

Po zajtrku sva odnesla razglednice na pošto, potem pa poiskala taksi, ki bi naju odpeljal nekoliko ven iz mesta do Pagode miru. Pagoda miru stoji na hribu nad jezerom in ponuja lep razgled na Pokharo, jezero Fewa in gorovje Anapurna (kadar se kaj vidi). Glede na razdaljo se nama je cena 500 rupij, ki jo je predlagal taksist zdela primerna. Ampak, ko sva mu dala denar, se je pa tako zahahljal, da sva prepričana, da sva precej preplačala to vožnjo 🙂 Se zgodi.

Pagoda Miru je budistično svetišče, ampak naju so tja pripeljali razgledi. In ravno, ko sva se vzpenjala po zadnjih stopnicah do pagode, so se oblaki ravno toliko razmaknili, da so se pokazale nekatere gore! Tako sva videla Annapurno South (7219). Pokazala se je ven iz oblakov tako visoko, kjer sicer sploh ne bi pričakovala kakšen gore, pač pa samo še oblake. To je res ena posebnost Himalaje. Pri nas v Alpah smo navajeni gledati vrhove gora pod določenim vidnim kotom, na določeni višini. Himalaja pa je toliko višja, da so gore tudi na obzorju bistveno višje. Saj morda zveni logično, ampak ko si tam spodaj in gledaš goro direktno gor, takrat opaziš to razliko.

Razgled na Pokharo iz World Peace Pagoda

Razgled na Pokharo iz World Peace Pagoda

Davis Falls

Ker je dež ponehal, sva se odločila, da se vrneva v mesto kar peš, kar je bilo približno 7km. Ampak je bilo luštno. Imela sva razgled na mesto spodaj in še kje sva se lahko ustavila. Ena izmed znamenitosti mesta Pokhara je tudi slap Davis Falls. Slap je dobil ime po neki Švicarki, ki je leta 1961 tu med kopanjem utonila. Ne vem, v katerem letnem času se je ona odpravila na kopanje v to reko, ampak, ko sva bila midva tam, nama niti na kraj pameti ni padlo, da bi se šla namakat. Voda je bila namreč deroča, noro deroča! Seveda, prišla sva ob koncu monsuna, ko je celo poletje prej deževalo! Slap ni visok, je pa pretok vode izreden. Naju je morda malo spomnilo na pomanjšano, a enako bučečo verzijo slapu Pailon del Diablo v Ekvadorju.

Slap Devi's falls v Pokhari

Devi’s falls – kaj početi v Pokhari

Poleg slapu sva bila atrakcija tam očitno tudi midva. Domačini so eni bolj, drugi manj vljudno pristopali do naju: “Excuse me, can we take a photo with you?” In potem smo naredili selfie z enim telefonom, potem z drugim in nato še tretjim. Potem so se ljudje malo zamenjali in sva se fotografirala še z drugo skupino, pa s posamezniki … Počutila sva se kot filmski zvezdi in po nekaj časa sva jim skorajda pobegnila, sicer bi se fotografirali do večera 🙂 Aja, saj se je že večerilo. Peš sva se odpravila nazaj do najinega hotela, vmes pa se skrivala pred kravami, ki se v Pokhari kar same sprehajajo po cesti. Če ti ni jasno, zakaj bi se skrivala in bežala pred kravami, si preberi tole srečanje z govedom v Argentini, in boš potem razumel. 🙂

indijski in evropski moški

Midva sva bila največji atrakciji, vsi so se želeli fotografirati z nama!

3. ne-deževen dan v Pokhari – končno razgledi!

Zadnji dan v Pokhari, odhod avtobusa je bil ob 7.30 in tako sva bila pokonci že na vse zgodaj. Ravno sva se urejala, ko je nekdo potrkal na vrata. Ob 6.15! Kdo naju bi sedaj budil? Rok je odprl vrata in tam je stal lastnik hotela: “Hitro, pojdita na teraso, oblaki so se razmaknili!” Kar v pižamah sva tekla gor, na teraso hotela in res, oblakov ni bilo in pred nama je mogočno stala gora Machapuchare (6993m), nepalska sveta gora. Mene je malo spomnila na Matterhorn v Švici s svojo obliko. Lastnik hotela je povedal, da že tri tedne ni bilo tako lepega razgleda in da imava res srečo. Ja, sva se strinjala, da jo imava. Po dveh deževnih dneh se je gora pokazala ravno pred najinim odhodom. Ko smo stali gor in jo občudovali, so se oblaki spet počasi prikradli in nam začeli zapirati razgled. Hvala, Machapuchare za tole! Polepšal si nama ne samo dan, pač pa celo potovanje ❤️.

Gora Machapuchare (6993m)

Razgled na Machapuchare (6993m)

Komentiraj

Lahkih nog naokrog
error: Vsebina je zaščitena