Treking Annapurna Circuit oz. Tilicho trek – najina izkušnja

Treking okoli Anapurn in treking do jezera Tilicho

by Katarina

Annapurna Circuit je v osnovi 24-dnevni treking v Nepalu, kjer greš peš okoli gorske skupine Anapurna. Začetek je v kraju Besisahar, nekje na pol poti med Katmandujem in Pokharo. Konec je v kraju Naya Pul, blizu Pokhare. Vmes pa se dvigneš (in potem spustiš) iz 800m na 5400m. Iz vročih krajev, kjer uspeva riž, se postopoma dviguješ v vedno bolj suhe in hladne kraje, na najvišji točki, to je prelaz Thorung La (5416m) je dostikrat še sneg, potem pa se spet spustiš v skoraj trope.

moški in ženska pri Ice Lake. Zadaj razgled na Anapurne

Razgled z Ice Lake, 4600m.

Tilicho trek je del Annapurna Circuit trekinga. Na višini 5000m leži menda najvišje ležeče jezero na svetu – Tilicho lake (Tilicho Tal v lokalnem jeziku). Samo jezero ni na osnovni poti Annapurna Circuit trekinga, je pa neke vrste stranski izlet iz te poti. 3-dnevni “side trip”. Torej, začetni del trekinga gre v obeh primerih po isti poti. Potem pa se za Tilicho Lake odcepiš in 3 dni hodiš malo v drugo smer, nakar se spet vrneš na glavno pot in lahko nadaljuješ Annapurna Circuit trek. Ali pa se vrneš nazaj in tako narediš samo Tilicho trek. Tako sva naredila midva. Treking sva začela v Lower Pisangu, šla do Tilicho Lake in potem nazaj do Pisanga. Iz Besisaharja do Pisanga (in še dlje) namreč vozijo jeepi – kot javni prevoz, ki ti lahko sam treking malo skrajšajo.

Kako in zakaj sva se odločila za ta treking, je opisano v tejle objavi (preberi tule). Sedaj pa vam predstaviva najin treking okoli Anapurn oz. Tilicho trek.

Priprave na treking v Nepalu: zemljevid, vodnik za treking, Lonely Planet Nepal

Priprave na treking v Nepalu

 

 

Tilicho trek (del Annapurna Circuit treking-a)

Dan 0: pot iz Katmanduja do Besisaharja

Začenjamo kar v Katmanduju, glavnem mestu Nepala, kjer se je najina pot na treking zares začela. V Nepalu je vsak premik, vsaka vožnja prava dogodivščina. In tudi tale je bila.

V turistični agenciji sva se pozanimala, kje kupiti karte za avtobus, pa kdaj gre ta avtobus do izhodišča za treking, do kraja Besisahar. Mislila sva namreč, da nama bo agencija prodala karte za turistični avtobus, ki naj bi bil malo bolj udoben kot lokalni. Ampak agentka nama je samo povedala, kje je avtobusna postaja in da so odhodi avtobusov na pol ure od 6.30 pa do 14.00.

Z minibusom iz Katmanduja do Besisaharja, 7h za 180km

Ok, ob 7h zjutraj sva bila na avtobusni postaji poleg BG Mall ob Ring Road. Avtobusna postaja (če temu lahko tako rečemo) je bila kaotična in umazana. Vsak šofer minibusa (to je Toyota Hiace kombi) se je drl za nama svojo končno destinacijo. Ko sva od enega zaslišala Besisahar, sva stopila k njemu. Najine nahrbtnike so navezali na streho minibusa, pokazali so nama, kje kupiva vozovnico, potem pa sva lahko zlezla v prastar kombi. Odhod naj bi bil ob 7.30. Seveda, po nepalskem času. Ob 7.30 je bil avtobus sicer poln, a so hitro začeli dodajati še dodatne sedeže. Neke vrste pručke so namestili v prehode med originalne sedeže. Ob 7.45 je avtobusek pokal po šivih in lahko smo se odpeljali.

Vožnja je bila dooooolga, so bili pa razgledi lepi! Vsega skupaj smo se vozili 7h, razdalja pa je bila le 180km! Katmandu je na višini 1300m, Besisahar na 800m, na poti pa smo se spustili vse do 400m. In tam je vroče in soparno, naš minibus pa brez klime, nabasan do maksimuma. Bilo je zatohlo, premetavalo nas je preko lukenj in po ovinkih. En fant v zadnji klopi je bruhal, vmes so vrteli nepalske video-spote … Čisto preveč senzacij za najine zahodnjaške čute 🙂 Vonjave, zvoki, vročina … V Besisahar sva prispela čisto utrujena.

Iskanje jeepa za nadaljevanje poti

Najina želja je bila, da bi še isti dan šla z jeepom naprej do vasice Chame na 2400m, kjer sva v osnovi nameravala začeti treking. V turistični agenciji so nama povedali, da je cena za to vožnjo okoli 1500 rupij (12€). Ko sva začela spraševati v Besisaharju, pa sva dobivala odgovore: 3000 rupij, to je normalna cena. Nisva vedela, ali naju ti tukaj nategujejo ali v agenciji nimajo aktualnih informacij. Poskušala sva se pogajati, najti druge sopotnike, da bi se skupaj spogajali. A neuspešno. Večina drugih popotnikov je prišla z vodiči in agencijami in so imeli vse že vnaprej organizirano. Ura je bila tudi že veliko in časa je zmanjkovalo. Odločila sva se, da prespiva v Besisaharju in poiščeva jeep naslednji dan.

terensko vozilo prečka reko. Dostop do izhodišča za treking v Nepalu

Vožnja z jeepom je bila precej adrenalinska

Našla sva poceni, a ne ravno najlepši hotel na koncu vasi. Ščurek je dežural v stranišču z našo, zahodnjaško školjko, tako da sva bila primorana uporabljati drugo stranišče – tisto za počepnit. Za eno noč bo. Zvečer sva prepakirala vso svojo prtljago tako, da sva imela sedaj v nahrbtnikih samo stvari za treking, ostalo pa sva spakirala v prevleko za nahrbtnik in jo pripravila, da nama bodo v hotelu shranili (kar so nama potem mastno zaračunali).

 

Dan 1: vožnja z jeepom iz Besisaharja (800m) do Lower Pisanga (3200m) in vzpon do Upper Pisanga (3300m)

🚙 Vožnja: 80km

🥾 Treking: 3km, ⬆️ 150m vzpona, ⬇️ 150m spusta, ⛰ najvišja točka: 3356m

Iskanje jeepa drugič

Vstala sva na vse zgodaj zjutraj in se odpravila ven na ulice Besisaharja. Hitro sva našla nekaj moških, ki so posedali pred enim jeepom. Vprašala sva jih za prevoz do vasice Chame in se spogajala za 2500 rupij po osebi, manj ni šlo. En tipček (ne vem, če je imel 20 let) naju je odpeljal nekam na dvorišče. Tam smo naložili najino prtljago in midva sva se hitro usedla v avto. Ker po 10 minutah še nismo šli, sva zlezla ven iz avta in vprašala šoferja, kdaj odhajamo. Rekel je: “Ob sedmihhhh.” Zdelo se mi je, da je želel še nekdaj dodati, v smislu ob sedem in xy minut. A se je premislil. Ok, to je bilo čez 20 minut. Malo sva začela klepetati z ostalimi domačini, ki so tudi čakali na prevoz. Ura je bila 7, potem 7:30, ko se še nismo nikamor premaknili. Potem je naš šofer z avtom nekam šel. Z avtom in vso najino prtljago, vključno z denarjem in dokumenti! Malo naju je že panika, a je po pol ure prišel nazaj. Menda je šel tankat.

cesta Besisahar - Manang z jeep-om

Vožnja z jeepom Besisahar – Manang: pripravite se na off-road vožnjo!

Cesta smrti!

Ob 8:10 smo končno štartali. Na zadnji klopi smo sedeli štirje, spredaj pa trije. Takoj, ko smo prišli iz Besisaharja, je cesta postala precej slaba. Vedela sva, da je cesta “off-road”, da je slaba, ampak da bo pa tako slaba, si pa nisva predstavljala! Vozili smo se po ozki cesti, brez kakršne koli ograje ali zaščite. Pa ne vem, če temu sploh lahko rečem cesta. To je bolj kolovoz v izredno strmi brežini. Ker je bilo ravno po koncu monsuna, je bilo vse razmočeno, ogromno zemeljskih plazov, mi pa smo se vozili kar po plazovini. Par centimetrov od prepada. A sem že omenila, da ni nobene ograje, in da je cesta vsa blatna in smo se čez vozili z reduktorjem? Bilo je grozljivo. Nisva neki prestrašeni revi, marsikaj sva že doživela in tudi sama marsikakšen off road prevozila. Ampak tole … tole je bilo pa res na meji. Na kar nekaj točkah sem si čisto lepo predstavljala, kako se bomo skotalili dol po brežini v divjo reko spodaj.

Avto pa itak … neka indijska verzija Defenderja. Nobenih airbagov, nobenih varnostnih pasov … pač, če se skotališ dol, je to to. Polovico vožnje sem mižala in molila, recitirala litanije vseh svetnikov, pošiljala dobre misli šoferju, da nas varno pripelje na cilj … Ne bi ponovila! Ok, dejansko je najhujši del poti med krajema Tal in Chame. Vse ostalo bi še nekako šlo. Nekako …

V kraju Chame smo bili šele ob 15h, midva pa sva nameravala še isti dan prehodit pot od Pisanga. Pa če že sediva v avtu, sva se odločila, da kar obsediva in se peljeva do Pisanga. Ne zato, ker nama je bilo v avto tako všeč. Bolj zato, ker je bila ura prepozna, hkrati pa sva izvedela, da je treking – pot od Chame do Pisanga speljana pravzaprav ob cesti. Torej nič lepih razgledov, le umikanje avtomobilom.

uničena pot v Nepalu

Nekoč je bila tu pešpot. Pa je prišel plaz in odnesel pot in sedaj morajo pohodniki hoditi po cesti

Končno v Pisangu

V Pisangu so naju odložili ob 16h. Višina: 3200m. Malo višje sva šla, kot sva načrtovala. Tole bi lahko bila težava za višinsko bolezen. Ampak sva se po naključju že en dan prej odločila, da bova za vsak slučaj na tem trekingu jemala zdravilo Edemox, ki preprečuje višinsko bolezen. Jemlje se ga ravno v primerih, ko se (pre)hitro dvigneš na višino nad 3000m, jemati pa ga je treba začeti en dan pred vzponom. No, pa se je tole izkazalo za koristno.

lesena koča v vasi Pisang - prenočišče na trekingu Annapurna Circuit

Tole je bilo najino prvo prenočišče na trekingu

Pisang je razdeljen na Lower Pisang in Upper Pisang, ki je še 150-200m višje. Odločila sva se, da bova prenočila kar v Lower Pisangu – že to je dovolj visoko za naju. Poiskala sva prijetno gostišče (guesthouse). Sobica naju je stala 200 rupij (1,5€) ob pogoju, da bova pri njih tudi jedla večerjo in zajtrk.

PREBERI ŠE  Tudi Brazilija ima hribe: Pedra Azul

Sprehod po prvi razgled na Annapurno II

Ker je bilo še svetlo, sva se odločila, da greva na sprehod do Upper Pisanga. Zagnala sva se po stopnicah vse do samostana na vrhu, od koder se je odpiral razgled na Annapurna II (7937m). Oblaki so se preganjali, tako da sva jo enkrat videla, drugič pa se je skrivala. Enkrat sva videla vrh, drugič en greben, spet drugič drug greben, pa ledenik spodaj … Vseeno je bilo čudovito, sploh za prvi razgled na trekingu.

Annapurna II v oblakih

Prvi razgled na Anapurno II

Dan 2: treking od Lower Pisang-a (3200m) do Brake (3400m) preko Ngawala (3600m)

🥾 Treking: 18,5 km, ⬆️ 460m vzpona, ⬇️ 190m spusta, ⛰ najvišja točka: 3791m

Sedaj gre pa zares. Treking se je začel in z njim žulji!

Prvi dan zaresnega trekinga. Dan se je začel čudovito, jasno in izpred najine nastanitve sva videla Pisang Peak (6081m). Potem pa se je vse zelo hitro zaprlo, oblaki so se spustili do tal. Tako sva treking začela v megli. Mene je takoj začel tiščat nahrbtnik v bokih. Kmalu še Roka. Eventuelno sva malo pozabila oz. odmislila tole, ampak zvečer se je izkazalo, da imava oba žulje. Ne na nogah, ampak na bokih! 

moški in ženska pred mani wall v Lower Pisangu

Začetek trekinga v Lower Pisang!

Prvi vzpon: do Ghyaru, 3570m

Iz Pisanga do Brake, ki je bila najin cilje tega dne, sta dve možni poti. Ena gre po cesti preko vasice Humde, druga pa bolj po hribih preko vasice Ngawal. Seveda sva izbrala slednjo, saj obljublja tudi bistveno lepše razglede. Takoj na začetku trekinga je bil pred nama dolg in strm vzpon do vasice Ghyaru. Rok je hitel gor, meni pa z nahrbtnikom, pomanjkanjem kisika in z majhnim zajtrkom (ker me je ponoči nekaj bolel trebuh, sem za zajtrk pojedla le kos kruha) ni šlo tako hitro. Vseeno sva bila gor prva, šele za nama so začeli prihajati drugi pohodniki.

Na vrhu vzpona sva potem le naredila malico (Roka sem morala kar na grobo ustaviti, on bi sicer kar hodil dalje). Ghyaru je že dovolj visoko, da se spet ponujajo lepi razgledi – če se! Ko sva bila midva tam, se je na hitro pokazala Annapurna II, potem pa so se vsi vrhovi spet skrili v oblake. V Ghyaru je menda ena zelo slavna tetka, ki prodaja jabolčno pito. Nek nemški popotnik nama je namignil, da se pito res splača kupit. Pa sva jo vzela, ampak za s seboj, sva se ravno najedla krekerjev in marmelade.

Iz Ghyaru je šla pot bolj kot ne po ravnem do vasice Ngawal. To je tudi končna točka Nar-Phu trekinga, o katerem sva tudi malo razmišljala. V Ngawalu sva naredila malo daljšo pavzo. Uživala sva ob razgledu na Annapurno III in se grela na sončku. Bilo je sicer super, a kaj ko se nama potem tako zelo nič ni dalo, da sva se preostanek poti vlekla kot megla.

Najlepši razgledi celotnega trekinga

Hodila sva sicer med borovci in brinjem (pokrajina kot pri nas na Primorskem!), ampak se je pa vleklo. V vasi Chulu imajo most čez reko, ki naj bi jo prečkala. Izkazalo se je, da dejansko reka teče mimo mostu, tako da sva se morala obrniti in ob reki hoditi vse dol do ceste. Malo sva se jezila, ampak, ko se je na cesti pokazal razgled na Annapurno IV (7525m).

Annapurna IV

Pogled na Anapurno IV

Popoldne sva le prispela do vasi Braka in našla nastanitev – spet sva bila edina gosta. Usedla sva se na teraso, naročila sok  iz rakitovca (seabuck thorn), ki ima okus kot skisan jabolčni sok in uživala v razgledu na Annapurno III (7555m). Tole je bil najbolj naporen dan trekinga, ampak tudi najlepši.

Annapurna III

Annapurna III

Dan 3: izlet iz Brake (3400m) do Ice lake (4600m) in nazaj

🥾 Treking: 12 km, ⬆️ 1200m vzpona, ⬇️ 1200m spusta, ⛰ najvišja točka: 4662m

PREBERI ŠE  Valle de los Condores (Dolina kondorjev)

Vstajanje sredi noči za razglede, ampak potem sva hodila v megli

Vstajanje ob brutalni uri: ob 4h. Zakaj? Ker sva gledala vreme in je bilo napovedano, da bo zjutraj še jasno, ob 10h pa naj bi se že zoblačilo. In seveda sva želela biti pri Ice lake-u dovolj zgodaj, saj so od tam menda najlepši razgledi na Anapurne.

Na pot sva šla brez zajtrka, v temi, pa še iz hotela sva morala plezat čez ograjo, saj so jo zaklenili. Ker je bil tole izlet iz Brake, sva večino stvari pustila v najini sobici in šla na pot samo z enim, lahkih nahrbtnikom. Je pasalo malo manj teže na ramenih 😉 . Prvo uro sva hodila v temi, s čelnimi svetilkami. Potem se je začelo jasniti in izkazalo se je, da je povsod sama megla! Jao. Sva hodila dalje in upala na najboljše. Na eni razgledni točki sva imela prvo malico oz. bolje rečeno zajtrk: lokalno jabolko in piškot, ker drugega nisva imela 🙂 .

blue sheep, nepalska divja koza

Pojava v megli: blue sheep!

Srečanja z živalmi

Hodila sva dalje v megli in zagledala skupino nekih “kozorogov”, kasneje je Google povedal, da so to “blue sheep”, po slovensko mislim, da je to baral. Res jih je bilo lepo videti. Tako malo mistično je bilo, ko sva jih videla v megli. No, malo manj mistično je postalo, ko sva v tej isti megli srečala skupino jakov! Zoiks. Velike, kosmate krave so to, z ogromnimi rogovi in grdimi pogledi. In midva se bojiva krav vse od tistega incidenta v Argentini (preberi tule). Ko sva bežala pred jaki, se je počasi začelo jasniti, megla se je umikala in začeli so se kazati vrhovi. Prišla sva do kmetije z jaki, ki je bila že v soncu, midva pa sva nadaljevala še naprej.

jak v megli

Kdo se ga ne bi ustrašil?!

Ice Lake (Khicho Tal), 4600m

Še malo hoje in pred seboj sva ugledala Ice Lake. Jezero samo ni nič posebnega, majhno in rjavkasto. Tako prav do jezera Ice Lake sploh nisva šla. Rajši sva šla še malo višje, na eno razgledno točko.

Ice Lake, Nepal. Kitcho Tal

Ice Lake – nič posebnega ni tole jezero. Razgledi so posebni!

Tam sva potem imela drugi zajtrk, se oblekla vse, kar sva imela in čakala razglede. Megla in oblaki so se preganjali. Enkrat nisva videla konca svoje roke, drugič pa sva imela pred seboj čudovito Annapurno III! Na eni točki sem v stenah Annapurne III videla jetija – prikazen! Oblaki so se ravno tako premikali, da se je videl le en črn del stene,  ki me je spominjal na Jetija! Kar srce se mi je ustavilo 🙂 Kasneje sva ugotovila, da gre za ledeniške razpoke, a vseeno je bila ideja o tem, da sva videla Jetija, kar zabavna.

Jeti!

Ali vidiš prikazen Jetija?

Vsega skupaj sva bila tam gor skoraj 4h. Saj bi bila verjetno še dlje, pa je začelo deževat. Oblaki iznad Chulu East (6584m) za nama so se očitno premaknili nad naju. Ampak sva pa potem videla še ta Chulu East, kar pa tudi ni bilo slabo. S seboj sva imela itak nepremočljive hlače in jakno, tako da mokra zares nisva bila.

No, itak sva bila že počasi lačna, tako da sva se odpravila dol proti Braki. Pot dol je bila hitra, saj sva večino časa kar tekla. Če sva gor hodila cca 3,5h, sva za dol rabila le 1,5h. Tole je bil kondicijsko kar konkreten izlet. Pa tudi na visoko nadmorsko višino sva prišla (4600m), ampak presenetljivo nama ni bilo hudega.

V Barki sva si v isti nastanitvi naročila večerjo (njami, dal bhat), potem pa šla zgodaj spat.

Prijazni domačini, lastniki koče v Braka, Annapurna Circuit trek

Prijazni domačini, lastniki koče v Braki

Dan 4: treking od Brake (3400m) preko Mananga do Shree Kharke (4000m)

🥾 Treking: 11 km, ⬆️ 590m vzpona, ⬇️ 0m spusta, ⛰ najvišja točka: 4056m

Dan brez ragledov

Ta dan naj bi bil precej kratek in lahek. Ko sva planirala treking, se nama je zdelo, da bova po vzponu na Ice Lake utrujena in se nama ne bo dalo veliko hodit. V osnovi sva torej mislila it samo do vasice Khangsar, kar je približno 3h hoje in le 300m vzpona.

nepalska pokrajina pod Anapurno

Tejle reki sva sledila cel čas najinega trekinga, vse do njenega izvira pod Tilicho lake

Pot je bila lepa, le razgledov je bilo bolj malo. Povsod oblaki, le nad nama jasnina, da naju je sonce poskušalo scvreti. Hodila sva ob poljih cvetoče ajde ter vrtičkih, kjer je raslo največje zelje, kar sem ga kdaj videla. Na poti sva prečkala več visečih mostov, hodila mimo erodiranih pobočij ter skozi gozdove borovcev. Ja, na višini 3500m so tu še gozdovi!

Ko sva podaljšala treking

V Kangsar sva prišla že ob 12h, kar se nama je zdelo rahlo prezgodaj, tako da sva pot nadaljevala naprej do Shree Kharke, 4000m. Dodatni dve uri hoje in še približno 300m vzpona. Saj ni prehudo. V teoriji. V praksi pa se nama je na koncu spet grozno vleklo. Od Khangsarja dalje ni več ceste, niti za jeepe, kar pomeni, da ves tovor prinesejo s konji. In seveda konji hodijo po isti potki kot pohodniki. Vse lepo in prav, ampak čim je malo bolj strmo, se očitno tudi konji mučijo in pri njih to pomeni, da po domače povedano, serjejo. Toliko konjskih drekov, da ne veš, kam bi stopil. Da ne govorim o smradu. Že tako sva sopihala v klanec, potem pa še ta vonj! Kakorkoli, sva preživela in prišla do nastanitve ravno pravi čas. Namreč 10 minut kasneje je se ulilo!

ženska na trekingu okoli Anapurne, Nepal

Zaščita pred soncem je na trekingu nujno potrebna.

Hladno popoldne in večer sva preživela v skupni sobi, kjer so nam zakurili v kaminu. Proti večeru se je tu nabralo še nekaj pohodnikov in prvič nisva bila edina gosta. Bilo je prav prijetno, da sva lahko še s kom poklepetala in si podelila izkušnje s trekinga.

Spodnja fotografija ni iz te koče. Koče, kjer sva bila nastanjena so bile vse zelo lepo urejene, zelo “zahodnjaške”. Ta fotografija pa je iz lokalne pekarne.

skupina Nepalcev ob odprtem ognjišču.

Razmere v gorah so zelo preproste.

Dan 5: treking od Shree Kharke (4000m) do Tilicho Base Camp (4200m)

🥾 Treking: 6 km, ⬆️ 420m vzpona, ⬇️ 190m spusta, ⛰ najvišja točka: 4255m

Ok, ta dan pa je bilo res malo hoje. Samo cca. 2h in 400m vzpona in nekaj spusta. Vmes pa je bil en nevaren del, menda precej izpostavljeno prečenje pobočja, ki je znano tudi kot “Landslide area”, torej območje z nevarnostjo plazov. Prejšnji večer sva pohodnike, ki so se vračali od tam, vprašala, kako hudo je, pa so naju pomirili, da ni nič posebno nevarnega – za nekoga, ki je vajen hoje po hribih.

plazovito pobočje pod Anapurno

Nevarno prečenje plazovitega pobočja

Nevarno prečenje plazovitega pobočja

In res je bilo tako. Sicer zelo strmo, malo prepadno, ampak potka je bila boljša kot pa večina nepalskih cest! Ob 12h sva bila že v Tilicho Base Campu na višini okoli 4200m. Mene je bolel trebuh (ženske težave), zato sem se zavila v spalno vrečo in večino popoldneva brala knjigo (na telefonu, seveda). Rok pa je šel peš še malo naokoli. Ob reki navzgor, našel je neko skalo, kjer je že skoraj poskusil bolderirat :).

ženska v Thermarest spalni vreči

V Tilicho base campu nad 4000m. Puhasta spalka je prišla še kako prav

Popoldne sva dobila sosede. V sosednjo sobo je prišla skupinica simpatičnih Čehov, s katerimi smo potem cel večer klepetali. Tik pred sončnim zahodom se je sicer meglen dan razjasnil in kar iz nastanitve smo imeli čudovite razglede na Khangsar Kang (7485m) in Tilicho Peak (7134m).

Khangsar Kang, 7485m

Khangsar Kang, 7485m

Dan 6: vzpon od Tilicho Base Camp (4200m) do Tilicho Lake (5000m) in spust do Shree Kharke (4000m)

🥾 Treking: 19 km, ⬆️ 1090m vzpona, ⬇️ 1320m spusta, ⛰ najvišja točka: 5034m

PREBERI ŠE  Jalovec, 2645m, osvojen!

Nekaj o vremenu v Nepalu

Tudi tokrat sva imela budilko na vse zgodaj zjutraj, saj sva nameravala spet štartati še po temi. Tu gor sicer ni več interneta, tako da vremena nisva mogla preverit. Pa itak sva se že naučila, da vremenska napoved tu ne velja kaj dosti. Za vreme sva tudi spraševala na uradnih ACAP točkah (kjer so preverjali dovolilnice), pa so se nama samo smejali. So rekli, naj pogledava v nebo in bova vedela vremensko za naslednjih 5 minut. Več nihče ne zna napovedat 🙂

Najpomembnejši dan trekinga pa dežuje

Kakorkoli, ob 5h zjutraj je deževalo. Odlično! In to ravno na dan, ki sva se ga najbolj veselila! Pa sva počakala še malo, pojedla zajtrk in okoli 6.30 smo se skupaj s Čehi odpravili proti Tilicho Lake. Večino stvari sva spet pustila v koči, tako da je nahrbtnik nosil samo Rok. Vseeno pa se tu že pozna višina, zato je bilo vzpenjanje tokrat precej počasno. Hodili smo seveda v megli in občasnem rošenju in upali, da se kmalu zjasni.

Tilicho lake panorama

Panorama pri jezeru Tilicho lake na 5000m

Tilicho Lake, 5000m

Po 3h urah smo bili pri jezeru. Sploh nismo šli tako počasi, kot se nam je zdelo. In glavno: pri jezeru se je malo zjasnilo, tako da se je videlo turkizno jezero Tilicho Lake ter bolano lepe ledenike. Razpoke, nagrmadene sklade ledu/snega. Na žalost se ni videlo prav vrhov nad nami, a vseeno. En ledenik se je tudi aktivno lomil (kot Perito Moreno v Argentini!), tako da je bila cela akcija. Gledali smo, kako se krušijo oz. lomijo cele ledene gore z ledenika in padajo v jezero. Prekrasna zadeva!

moški in ženska pri jezeru Tilicho Tal, Nepal

Tilicho Tal, 5000m

Gor sva bila kakšni 2h, se sprehajala naokoli jezera (kolikor se je dalo), Rok pa je šel čisto do enega ledenika. Spet sva imela oblečeno vse, kar sva imela s seboj. Pač, na 5000m je pa res hladno. Ko še malo zapiha, pa sploh. Z jezera naju je spet pregnal dež. Ampak saj je bilo dovolj in videla sva vse, kar se je dalo videti. Nazaj do Base Campa tokrat nisva tekla, saj je pot malo bolj izpostavljena.

Nadaljevanje spusta

V Base Campu sva pojedla malico, prepakirala nahrbtnike in se odpravila nazaj do Shree Kharke. Ta del poti je bil tokrat, ko sva bila že malo utrujena, bolj neprijeten. Sploh zato, ker se tam pri tistem nevarnem delu še dviguješ. In po tem, ko si prehodil že 1000m višinskih metrov gor in še toliko dol, se ti res ne da še vzpenjat s težkim nahrbtnikom in hkrati biti pozoren na vsak korak. No, kakorkoli, sva preživela in tik pred temo prišla nazaj do Shree Kharke v že poznano nastanitev. Privoščila sva si krepko česnovo juho ter dal bhat. Njami! Pa še to: na poti se je odprl pogled na Manaslu! Gora je tako čudovito mogočna stala tam in se kazala izza oblakov. Fotografije ne pokažejo niti polovico njene lepote!

Manaslu

Manaslu (8163m) se je pokazal izza oblakov!

Dan 7: spust od Shree Kharke (4000m) pa vse do Pisanga (3300m) preko Humde

🥾 Treking: 26 km, ⬆️ 870m vzpona, ⬇️ 150m spusta, ⛰ najvišja točka: 4056m

Zadnji dan trekinga naj bi bil čisto lahek

Zadnji dan najinega trekinga. Najini novi prijatelji Čehi so se od Shree Kharke odpravili dalje proti prelazu Thorung La, midva pa nazaj do Mananga. Vsaj tak je bil plan 🙂

Pred seboj sva imela torej le cca 3h hoje do Mananga, ki je minila relativno hitro in brez posebnosti. V Manangu sva bila spet že pred 12h. Pokazala sva dovolilnice v ACAP pisarni in se pozanimala za prevoz z jeepom v Besisahar za naslednji dan. Cena: 5000 rupij (okoli 40€), ne glede na to, kje naju poberejo (v Manangu ali kje nižje).

Ko sva že drugič podaljšala treking

Ker je bilo res zgodaj, sva se odločila, da greva še malo peš. Kar do Pisanga. Rezervirala sva jeep in se odpravila. Tokrat sva izbrala tisto spodnjo pot mimo Humde in ne tiste razgledne preko Ngawala. Večino časa sva hodila ob cesti, ki je izredno prašna. Vsakič, ko je šel mimo kakšen avto, naju je popolnoma zakadil. Sva bila kar vesela, da sva prej treking zasnovala tako, da do sedaj nisva skoraj nič hodila po cesti. Zadnji del poti do Pisanga se je pot odcepila od ceste, nekam med borovce in spet sva uživala. Naredila sva si pavzo, pojedla precej kisla lokalna jabolka in se nadihala svežega zraka.

hoja po cesti Manang-Pisang

Hoja po cesti in mimo nasadov jabolk

Tokrat sva se odločila, da bova spala v Upper Pisangu, saj imaš lahko tam že iz svoje sobice razgled na Annapurno II. Spet sva sopihala po tistih stopnicah iz Lower Pisanga v Upper Pisang. Ravno sva še ujela zadnje razglede na Annapurno, preden so spet prišli oblaki. Tako sva najin treking začela skoraj tako kot sva ga zaključila. V Pisangu in v megli 🙂

Zaključek trekinga v Pisangu

Dan 8: vožnja iz Pisanga v Besisahar

🚙 Vožnja: 80km

🥾 Treking: 3 km, ⬆️ 0m vzpona, ⬇️ 150m spusta, ⛰ najvišja točka: 3330m

Monsun se je vrnil

Noč je bila grozljiva. Celo noč je deževalo. Ampak ne malo deževalo. Konkretno je lilo in pihalo. Že tako naju je bilo strah vožnje nazaj po tisti grozljivi cesti. Ko sva se peljala gor, sva se tolažila, da bo nazajgrede verjetno cesta že bolj suha in zato vsaj malo varnejša. No, pa sva imela! Po celonočnem nalivu je bila cesta še hujša! Sva pa zjutraj imela še en lep razgled: na ogromen skalnati amfiteater (naraven, seveda) tik pred Pisangom. Tokrat so bili oblaki prvič dovolj visoko, da sva videla cel amfiteater. Čudovito! Rok je že študiral, kako bi lahko tam plezal.

skalnat amfiteater v bližini Pisang-a

Ogromen skalnat amfiteater v bližini Pisanga

Nekaj o nepalski točnosti

Poklapano sva se odpravila od najine nastanitve dol v Lower Pisang, kjer sva bila dogovorjena s šoferjem, da naju pobere. Rekel je, da bo štartal iz Mananga ob 6h, kar pomeni, da bi bil ob 7h v Pisangu. Seveda tudi še ob 7h ni bilo nobenega glasu od njega (dogovorjeni smo bili, da se slišimo, ko bo štartal). Pa sva se med čakanjem dogovorila z drugim šoferjem, čigar brat je imel v bližini svojo nastanitev in nasad konoplje. In glej ga zlomka, potem sta oba prišla istočasno. Eden nama je želel zaračunati 5000 rupij, drugi pa je imel ceno 3500 rupij od Pisanga. Seveda sva šla s cenejšim (itak imajo vsi enake avtomobile, ni razlike v varnosti).

konoplja, marihuana

Nasad “zelenega” za kočo v Pisangu

Preživela cesto smrti!

Ne vem, če bi sploh razlagala, kako grozna je bila cesta za nazajgrede. Edina svetla točka je bil postanek ob nasadu jabolk, kjer sva kupila verjetno najboljši jabolčni sok. In vse to raste na višini 3000m! Noro. Tudi preostanek poti je bil nor, ampak v drugo smer. Blato, razrita cesta, novi plazovi, ki so jih sproti še čistili, prepadi … Res sva bila vesela, ko sva v Besisaharju stopila iz tistega jeepa. Nikoli več, sva si rekla. In tudi vam ne priporočava te ceste. Če bi vedela, kakšna je, bi verjetno izbrala drug treking, ali pa pač prehodila celo pot okoli Anapurn (če bi imela čas).

gozdna cesta z ovcami in pohodnikom

Tule se vidi stanje ceste, čeprav tole ni najhujši del poti

Statistika

Hodila sva torej (le) 6 dni in opravila Tilicho trek (ki je del Annapurna Circuit treking-a). Vsega skupaj sva prehodila 95,5km in pri tem opravila 4060m vzponov ter še enkrat toliko spusta. Zveni veliko ali malo? Če bi šla prehodit cel Annapurna Circuit treking, bi bilo še veliko več, ampak za naju je bilo ravno prav. Dobila sva občutek trekinga v Nepalu, dobila sva kar nekaj čudovitih razgledov, videla prekrasno jezero Tilicho Lake. Hkrati pa nisva celega dopusta oz. celega potovanja po Nepalu preživela na trekingu. To je bila namreč tudi najina želja. Da greva na treking, potem pa še malo raziskovat Nepal. Za naju je bil torej tale Tilicho trek idealen. Edino tista cesta bi bila lahko lepša/varnejša 🙂

moški in ženska pred turkiznim jezerom Tilicho lake v Nepalu

Pozdrav s Tilicho lake-a

Komentiraj

Lahkih nog naokrog
error: Content is protected !!