Midva imava načeloma zelo rada živali in sva tudi zagovornika ohranjanja narave, pomoči živalim in podobnih stvari. Tako verjetno ni čudno, da sva se letos pridružila prostovoljcem, ki so pomagali dvoživkam pri prečkanju ceste. To je zelo učen izraz, dejansko pa sva nosila žabe čez cesto. Prijateljica biologinja je sodelovala pri prenosu dvoživk čez cesto na obrobju Grosuplja, na Radenskem polju in nekaj večerov sva se pridružila tamkajšnji ekipi. Sprva sem mislila, da bo to precej ogabno delo, ampak je bilo prav zabavno in prijetno, žabe pa sploh niso tako sluzaste na dotik, kot sva pričakovala.
Prijeti žabo v roke sploh ni tako grozno
Pomoč dvoživkam pri prečkanju ceste – zakaj to sploh počnemo?
Dvoživke (to so načeloma žabe, krastače in še kakšna žival) spomladi začnejo svojo pot iz gozda, kjer so prezimile proti vodam, kjer odložijo svoj zarod. In na tej poti pogosto prečkajo ceste, kar je za skoraj polovico populacije usodno in končajo pod avtomobilskimi kolesi. Na tako imenovanih črnih točkah, kjer največ žab prečka cesto in pogine se dela na tem, da bi se situacija za dvoživke izboljšala. Eno so prometni znaki, ampak redki upočasnijo vožnjo zaradi znaka. Drugo so potem ograje za dvoživke in tuneli pod cesto. Tu je problem, da to stane in traja, da se uredi. Zato je najlažje, da gremo v “višku sezone” migracije dvoživk v akcijo ljudje in jim pomagamo. Tako se organizirajo razne skupine, ki ob večerih hodijo ob cesti, pobirajo žabe (in ostale dvoživke) in jih nosijo čez cesto, na varno.
Nošenje žab čez cesto – kako to poteka?
Prijateljica mi je vnaprej poslala nekaj literature, predvsem opisi različnih dvoživk, da bi jih znala identificirati. Meni je bilo vse zelo podobno, nečaka, ki sem ju prvi večer vzela s seboj, pa sta stvar naštudirala in sta prepoznala vsako žabo oz. krastačo 🙂 Ko smo zvečer prišli na dogovorjeno mesto, smo se razdelili v skupine. V vsaki je bil en strokovnjak, ki je znal identificirati vsako žival, ostali smo bili pomagači. Vsak je moral imeti odsevni jopič, čelno svetilko in primerno obutev (toplo za spomladanske večere ter tako, ki je lahko blatna). Dobili smo tudi vedra, v katera smo dvoživke pobirali. Ker so ob cesti večinoma krastače, smo imeli eno vedro za krastačje parčke (samec zleze na samico in se jo močno prime), eno vedro za samske krastače in eno vedro za vse ostale dvoživke.
Parčki krastač
In potem smo začeli hoditi ob cesti. Z lučkami smo svetili po tleh in iskali (žive) dvoživke. Ne boste verjeli, kako se lahko zlijejo z okoljem! Sploh jih ni lahko opaziti. No, po nekaj minutah so se tudi oči navadile oz. smo vedeli, kaj iskati in je šlo potem lažje. Za prvih nekaj primerkov sta se nečaka skorajda stepla, kdo bo živalco prijel in prestavil v vedro.
nečak je bil čisto navdušen nad žabicami
Meni pa je čisto odgovarjalo, da se mi ni bilo treba dotikati krastač. Ker to je pa ja ogabno – vsaj tako se mi je zdelo. Ko smo imeli prvo vedro krastačjih parčkov že polno in smo jih nesli čez cesto, sem se počasi sprostila in naslednjo krastačo sem pobrala jaz. Kar z golimi rokami! Najrajši bi imela rokavice, ampak menda lahko preveč izsušijo kožo dvoživk, zato niso zaželene. No, pa povem, da ni tako grozno. Žaba (oz. krastača) je samo hladna, ni pa zares sluzasta. Čisto luštna je, pravzaprav. Če dobiš v roke samca, se te še prav močno oklene in je še bolj zabavno 🙂
Katarina ima v rokah čisto pravo žabo!
Torej, vsako živalco smo prestavili v vedro, strokovnjak v skupini pa jo je identificiral in popisal. Ko je bilo vedro polno oz. so dvoživke v njem postale preveč nemirne, smo ga odnesli čez cesto in tam žabice stresli na travnik ter jim zaželeli vso srečo. Občasno smo našli tudi kakšno dvoživko, ki se je že vračala nazaj v gozd. To smo samo prijeli in odnesli par korakov bližje gozdu. Kako veš, kam je žaba namenjena? Jah, preprosto. Po smeri njenega gibanja oz. po smeri, v katero je obrnjena.
Kot zanimivost lahko omenim, da zelena žaba sploh ni tako zelo zelena (bolj rjavkasta je). Zelena rega pa je res živo zelene barve. Krastače je najlažje identificirati, saj so občutno večje in pač rjave barve. “kvakajo” samo samci, ki tako sporočajo, da so pač samci, da jih drugi samci ne poskušajo naskočiti.
Zelena žaba ali zelena rega?
Kako sodelovati pri prenosu dvoživk čez cesto?
Če bi še kdo želel sodelovati pri prenosu dvoživk, naj se pozimi oz. v zgodnji pomladi pozanima pri npr. društvu Žverca ali pa direktno pri Zavodu za turizem Grosuplje – pod tem okriljem je tudi krajinski park Radensko polje in tam sva sodelovala midva. Najprej moraš najti skupino, ki prenos dvoživk organizira, potem pa načeloma oni povedo, kako in kaj naprej.
Preveč dvoživk konča pod avtomobilskimi gumami, zato je naša pomoč nujno potrebna
Vseeno pa je dobro vedeti, da delo poteka v večernih urah, akcija traja nekje 2 – 3 ure. Dela se ob cesti, zato je odsevni jopič obvezen. Fino je tudi, če imate kakšno svetilko, vedro, tople obleke in udobne, tople čevlje, ki se lahko umažejo (jaz sem bila v gumijastih škornjih). Z žabicami je treba biti nežen, da se jih ne poškoduje. Sodelujejo lahko tudi otroci, ampak taki, ki znajo lepo rokovati z živalmi. Nečaka sta bila presenetljivo pridna in nežna, sva pa videla tudi druge skrajnosti ravnanja z živalmi, ki niso ravno primerne.
Za konec dodajam še povezavo, kjer je še bolj podrobno opisano prenašanje žab oz. pomoč žabam pri prečkanju ceste. Nama je bila izkušnja zelo zanimiva, upava, da bo tudi vam!
