2,1K

Peninsula Paraguana je najbolj severna točka Venezuele, kjer je pokrajina zelo suha in deloma že skoraj puščavnata. Na polotok, peninsulo Paraguana, naju je pripeljala zgodba prijateljev o čudoviti, odštekani, nori pokrajini. Pokrajini, kjer v nekaj kilometrih prevoziš rumene sipine, potem se pelješ mimo vulkanov, ob obali oceana in na koncu prideš do roza solin. Ko sva pogledala še nekaj slik, sva se odločila, da tega pa res ne smeva izpustiti. Bi se morda vi odločili drugače?

 

Peninsula Paraguana – včasih otok, danes polotok

Zgodba o nastanku polotoka Paraguana je izredno zanimiva. Namreč, nekoč je bil Paraguana otok, ločen od celinske Venezuele. Pa je veter počasi in vztrajno pihal, vedno v isto smer in vedno s seboj nosil mivko. To je počel toliko časa, da so sipine povezale otok Paraguana s celino in potem tam, na tej ožini tudi ostale.

Medanos de Coro

Sipine, ki so krive za nastanek polotoka, se imenujejo Medanos de Coro. Nahajajo se takoj na severu mesta Coro v Venezueli, kar je približno 450km zahodno od Caracasa (glavnega mesta). Danes je celotna ožina med celino in nekdanjim otokom, dolga 30km, zaščitena kot nacionalni park Parque Nacional Medanos de Coro. Najlepše sipine so tik za mestom Coro, kjer si tudi najvišje.

Ampak med vsemi temi sipinami so speljali cesto. Cesto, ki jo puščava počasi prekriva. Po vsakem hujšem neurju, močnejšem vetru, morajo cesto sčistiti peska. No, to je v teoriji, v praksi pa je tako, da trenutno cesta poteka izmenično enosmerno, po tistem enem pasu, ki je še ostal. Vse ostalo so že prekrile sipine, venezuelska vlada pa ima trenutno preveč drugih težav, da bi se ukvarjala s čiščenjem sicer zelo dobre avtoceste. Žalostno, ampak to je realnost Venezuele v tem trenutku.

Seveda sva se ustavila, splezala na najvišjo sipino, pa še na naslednjo in naslednjo … Ves čas je noro pihalo in pesek naju je dobesedno tolkel oz. praskal po koži. Ja, seveda, saj tako z vetrom je tudi v osnovi prišel ta pesek sem, logično. Ampak ko pa sva hodila v kratkih hlačah, pa naju je seveda to presenetilo. Kakšno uro kasneje sva bila res vsa mivkasta. V čevljih sva imela pesek že od prvega koraka dalje, zaradi vetra pa sva imela potem še mivko v laseh, ušesih, za nohti, za hlačami … res povsod 🙂 In tudi spirala sva jo s sebe še cel naslednji teden. Ampak je bilo vredno 🙂 Ni bila sicer to najina prva puščava, ki sva jo obiskala, ampak prav vsaka je nekaj posebnega.

Salinas de Cumaraguas

Na severu polotoka Paraguana se nahaja drugi naravni fenomen, zaradi katerega sva se na ta izlet podala: roza soline Salinas de Cumaraguas. Se morda spomnite, ko sva pisala o roza slani vodi na severu Kolumbije? Bilo je zelo lepo, ampak tole tukaj, v Venezueli je bilo pa 100x boljše. V Kolumbiji je bila voda samo malo rozkasta, v Salinas de Cumaragua pa je bila res konkretno roza. Tako zelo roza, da ti solin sploh ni treba iskati, ampak jih opaziš že na daleč.

Razlog za roza barvo je enak kot v Kolumbiji: v vodi živi določena vrsta bakterij, ki sintetizira roza obarvane proteine. Najboljši čas za opazovanje roza solin je sredi dneva, ko sonce sije navpično in na rahlo vetroven dan. Poleg tega pa so spet zelo koristna sončna očala s polaroidnimi stekli, ki preprečijo odsev sonca na gladini vode. Na ta način sem jaz videla veliko več roza barve kot pa Rok, ki je imel “navadna” sončna očala.

Izvedba izleta na polotok Paraguana

Idejo za to destinacijo sva dobila pri venezuelskih vlogerjih Dos Locos del Viaje. Organizirano se da izlet obiskati preko agencije Soco Adventures, midva pa sva se odločila za lastno režijo. Najela sva avto in se odpeljala na izlet do polotoka Paraguana, ter si ogledala še nekaj drugih krajev na poti.

 

Rok se je izleta na polotok Paraguana veselil zaradi sipin, jaz pa zaradi roza vode. Potrdiva lahko, da je cel polotok res čudovit in vreden obiska, ampak soline z roza vodo so bile pa najboljša stvar.