3,K

Čile je menda najbolj razvita in tudi najdražja država v Južni Ameriki. Nama se je zdelo, da je Čile tudi zelo podoben Evropi. Vse nekako “štima”, stvari so kolikor toliko dobro urejene in vsekakor ne predstavlja hude spremembe ali šoka ob prihodu. A vseeno je tu nekaj stvari, ki jih je kot popotnik fino vedeti. Zato pa so tule najini nasveti za potovanje v Čile, da bo vam lažje potovati – midva vedno rada deliva svoje izkušnje 😉

Več prispevkov o Čilu, načrt potovanja in še druge nasvete pa najdete tule: ČILE.

Nasveti za potovanje v Čile

Vstop v Čile

• PDI listek

PDI je kratica za čilsko policijo (Policia de Investigaciones). Na meji, ob vstopu v Čile boste poleg žiga v potni list dobili še en tak listek, ki zgleda kot račun iz trgovine. Vendar pa so na njem vaši osebni podatki, prepisani iz potnega lista ter podatki o vašem vstopu v Čile. Najprej natančno preverite podatke na tem listku, če so pravilni, nato pa listek dobro spravite. Namreč ob izstopu iz Čila ga boste morali vrniti. Na tem listku tudi piše, koliko dni smete ostati v Čilu. Načeloma ob vsakem vstopu dobite 90 dni.

• Vnos hrane v Čile

V Čile ni dovoljen vnos nobene sveže hrane. To velja za vsako prečkanje meje, ne glede na to ali pridete iz sosednje države (Argentina, Bolivija, Peru), čilskih otokov (Velikonočni otok) ali pa z letalom z druge celine. Vedno bodo vse pregledali. Prepovedan je vnos sadja in zelenjave, oreščkov in semen, mesa, klobas, sira in mlečnih izdelkov, jajc, medu …

Če so stvari originalno vakuumsko pakirane in z etiketo, se načeloma sme prinesti v državo. To pomeni, da npr. marmelada, ribe v konzervi, tudi kakšna granola, Frutabela in podobno gre skozi.

Zelo pomembno: Na meji boste ob vstopu dobili Immigration form. To je list z vprašanji o namenu vašega obiska in o stvareh, ki jih nosite s seboj. Tam je med drugim tudi vprašanje, če imate s seboj kaj hrane. Če imate karkoli hrane, tudi nekaj, kar bi moralo biti dovoljeno, je smiselno odkljukati “DA, imam“. S tem se zavarujete pred plačilom kazni, saj ste hrano prijavili. Torej, tudi če najdejo kaj prepovedanega, vam to samo zasežejo (recimo nama so vzeli posušene paradižnike, ker so imeli notri semena, brez semen ne bi bilo težav). Če pa bi odkljukala “NE, nimam ničesar”, potem pa bi nekaj našli, pa plačala kar zajetno kazen.

Finance v Čilu

• Bankomati

Gotovino je enostavno dobiti na bankomatih v Čilu, ki so praktično na vsakem vogalu. Edino težava je, ker večina bankomatov zaračunava grozno visoke provizije! Okoli 7€ ali celo več. Ugotovila sva, da bankomati banke Santander, ki stojijo v bankah navadno ne zaračunavajo te provizije. Vendar tudi to ni 100% zagotovilo. Še dalje sva ugotovila, da bankomati, ki NIMAJO znaka Redbanc, ne zaračunavajo provizije. Žal pa je takih bankomatov relativno malo. Če imate čas in ste v kakšnem večjem mestu z več različnimi bankomati, se sprehodite naokoli in preveritev različne banke in njihove bankomate, kateri ne bo imel provizije. Midva sva včasih imela srečo, včasih pa tudi ne.

• Menjalnice

V Santiagu, glavnem mestu Čila, obstaja prav ena ulica, kjer je veliko menjalnic in vse imajo precej dobre menjalne tečaje. To je ulica Agustinas. Menjalnice se nahajajo na tistem delu ulice, ki je najbližje metro postaji Santa Lucia. V manjših a vseeno turističnih mestih je tudi veliko menjalnic, vendar pa so tečaji bistveno slabši. Zato res priporočava, da večino gotovine zamenjate v Santiagu.

• Plačevanje s karticami ali gotovino?

V Čilu se da skoraj povsod plačevati s kartico. Dobra novica je tudi, da sprejemajo praktično vse plačilne kartice: Maestro, MasterCard in Viso. Z gotovino je treba plačati edino cestnine in vstopnine v nacionalne parke. Pa seveda nakupe na tržnicah in v mini marketih.

Čilenci tudi zelo radi jemljejo kredite, zato ne bodite presenečeni, če vas bo pri plačilu s kartico POS terminal vprašal po “CUOTAS“. S tem je mišljeno, na koliko obrokov želite razdeliti svoje plačilo.

• Napitnina

Pravijo, da je Čile zelo “amerikanizirana” država, sploh kar se tiče potrošništva. Tako je tudi glede napitnine. V restavracijah in barih se pričakuje, da h končnemu znesku pripišete še približno 10% napitnine. Nenavadno in rahlo neprijetno za nas, ki tega nismo vajeni 🙂

Nastanitve

• Predhodna rezervacija

Ob prihodu v Čile dobimo “Immigration form”, kamor je treba napisati tudi naslov, kjer boste bivali v Čilu. Da lahko to izpolnite, je fino imeti vnaprej vsaj ogledan, če ne že rezerviran kakšen hostel, kamp, hotel … nihče ne preverja, kje ste potem nastanjeni, samo nekaj je treba napisati v tisto polje. To velja za vse mejne prehode, tako kopenske kot tudi vstop v državo preko mednarodnih letališč.

• Davek na nastanitve

Tujci ne plačamo davka (IVA) na nastanitve, ki sicer znaša 19%. Vendar pa v realnosti to velja le v primeru, da plačamo ali z gotovino (čilski pesi), ali pa da je transakcija s kartico narejena v tuji valuti (evri, dolarji). Če plačamo s kartico v pesih, nam bodo vedno zaračunali tudi davek. Zato se splača imeti s seboj nekaj gotovine, saj so na ta način nastanitve lahko občutno cenejše. Nekateri hoteli ponujajo tudi možnost plačila s kartico v tuji valuti, kjer se potem tudi izognemo davku. Vendar pa so redki. Še opozorilo: mnogi recepcionisti ne vedo (ali pa pozabijo), da smo tujci oproščeni tega davka. Zato jih vedno vprašajte oz.  opozorite na to, preden plačate.

• Kje sploh spati?

Čile kot zelo razvita država ima vse oblike prenočišč. Večja mesta ponujajo od kampov, AirBnB stanovanj, pa do prestižnih hotelov, manjši kraji pa imajo vedno kakšen “hostal” ali “hospedaje” (v angleščino se to prevede kot gueshouse, torej preprost hostel ali hotel). Pogosti so tudi kampi, ki si zelo poceni, ampak tudi zelo preprosti.

Še dobra novica za avanturiste: v Čilu je divje kampiranje dovoljeno! Le varen in odmaknjen kotiček si je treba najti. Kar pa v Čilu načeloma ni problem.

Varnost

Čile naj bi veljalo za najbolj varno državo v Južni Ameriki, a vseeno to ni Slovenija in kriminal se dogaja. Imamo dve težavi: žeparstvo v večjih mestih ter napadi indijancev na podeželju.

V večjih mestih so prisotni žeparji, ali pa tudi oboroženi ropi – to pomeni, da vam nekdo prisloni nož na vrat in zahteva denar, mobitel itd … Santiago in Valparaiso nekako požanjeta največ slabega slovesa kar se tega tiče. Vnaprej preverite, kateri deli mesta so varni oz nevarni, sploh za večerne sprehode. Ko greste v restavracijo ali bar, imejte torbico vedno pri sebi v naročju oz. tako, da vam je ne morejo kar odtujiti. Mobitela ali denarnice ne odlagajte na mizo, saj se rado zgodi, da nekdo priteče mimo in odnese vaš telefon.

V primeru težav s prvotnimi prebivalci pa je v glavnem krivo njihovo nezadovoljstvo, zatiranje njihovih pravic in vsesplošni napeti odnosi z oblastjo. V osrednjem-južnem delu živijo indijanci Mapuche, na severu pa so Quechua, Aymara in Atacameño indijanci. Sami indijanci niso slabi, težava je njihova pozicija v družbi oz. državi. In ko so potem jezni na državo, na bele in bogate prebivalce Čila, lahko svojo jezo stresejo tudi na mimoidoče turiste, jih oropajo ali pretepejo. Od mest je daleč najbolj nevarna Calama na severu Čila, na podeželju na jugu pa se občasno dogajajo napadi na kolesarje.

Vse kar lahko rečeva je: previdno. In če vam nekdo drži pištolo na glavi, mu dajte svoj fotoaparat, pa naj bo še tako drag. Nič ni več vredno od vašega življenja!

Stranišča

Čile lahko pohvaliva, da ima načeloma zelo lepo urejena javna stranišča. V mestih je navadno potrebno plačati (okoli 1€) za vstop, vendar pa potem dobite tam vse: straniščni papir, milo, brisačke itd. Pomembno obvestilo: WC papirja se ne meče v stranišče ampak v koš za smeti. To velja za celo Južno Ameriko. Pač, cevi so ozke in ne požirajo dobro.

Lokalna SIM kartica

Kot imava zadnje čase v navadi, si kar v vsaki državi kupiva lokalno SIM kartico. V Čilu ima najboljšo pokritost njihova državna firma ENTEL. To je tudi edini operater, ki lovi tudi na Velikonočnem otoku.

Vendar pa je Čile izredno birokratska država, zato uporaba SIM kartice ni tako zelo enostavna reč. Pri Entlu potrebujemo aplikacijo, v kateri potem vplačan znesek (kredit), pretvorimo v nek paket, npr določena količina prenosa podatkov za določeno časovno obdobje. Brez te aplikacije je izbiranje med paketi veliko bolj komplicirano, če je sploh mogoče. Ampak! Zato, da se lahko registriraš v aplikacijo, moraš imeti čilsko davčno številko (RUT) in naslov. Čeprav sva kot lastnika čilskega avtomobila imela RUT številko, najin RUT ni zadostoval. Na srečo nama je na pomoč priskočila znanka iz Čila in se v aplikacijo registrirala s svojimi podatki.

Vendar to še ni konec! SIM kartica v tujem telefonu (takem, ki ni bil kupljen v Čilu) deluje le 30 dni, potem pa se zaklene. Razen, če opravite še eno registracijo. Za to registracijo, se morate prijaviti na državni spletni strani in priložiti cel kup dokazil: kopijo računa za telefon, IMEI (fizični in digitalni zapis), kopijo potnega lista in kopijo PDI listka. Če boste po Čilu potovali manj kot en mesec, potem se s tem ni treba ukvarjati. V nasprotnem primeru, pa se splača potruditi in registracijo opraviti, da ne boste ves čas menjavali operaterjev.

Aja pa še to: signal je v Čilu bolj slab. Telefon dobro lovi v večjih mestih, na podeželju pa sva bila večino časa brez signala. Pač, to je Južna Amerika.

Elektrika

Za konec pa naj vas še potolažim, da imajo v Čilu take električne vtičnice kot pri nas. Torej adapterji, konverterji in podobno ni potrebno.

 

Potovanje po Čilu

Čile je izredno razpotegnjena država, kar pomeni ogromne razdalje. Večina turistov se odloči za kombinacijo “vsega po malo”. Tako skočijo za nekaj dni na sever, do puščave Atacama, potem pa še za nekaj dni na jug v Patagonijo. Vmes pa si seveda ogledajo Santiago in morda še Valparaiso. Zveni super, vendar pa se nama zdi, da s takim potovanjem izgubite veliko časa v transportu. Bolj smiselno se nama zdi, če se odločite za en del Čila in si tega ogledate bolj podrobno in počasi. Verjemite, tudi več boste imeli od tega.

Te zanima več o Patagoniji? Tule najdeš nasvete za trekinge v Patagoniji.

• Kaj si pogledati?

Vse! Čile je res čudovit 🙂 Vzemite si dovolj časa oz. obisk Čila razdelite na več potovanj. V Santiagu nama je bil izredno lep predel Providencia – zelo varen in zelo urejen ter evropski je deloval, medtem ko naju Valparaiso ni pretirano navdušil. Seveda pa naju je navdušila tudi Patagonija. Severni del Patagonije ob slavni cesti Carretera Austral naju je še posebno očaral. Obiskala sva tudi otok Chiloe tam blizu, vendar pa po najinem mnenju ni vreden časa in denarja. Na jugu Čila je Ognjena zemlja in tam nama je bil res zaniimiv občutek konca sveta: sama ravnina, močan veter, odprto morje … Nekaj posebnega je bilo tam. Severna obala Čila ni tako zelo zanimiva; dolge peščene plaže, kjer se ne da kopat. Je pa zato notranjost toliko bolj: puščava Atacama je nadrealna, gore na meji z Argentino oz. Bolivijo pa so tudi čudovite. Morda lahko ta del Čila skombinirate z obiskom severne Argentine ali Bolivije (načrt potovanja je na povezavi). Drugo, ločeno potovanje pa je samo po Patagoniji (Načrt potovanja po Patagoniji najdete tule).

Velikonočni otok je poglavje zase, čeprav spada pod Čile. Vse nasvete o potovanju na Velikonočni otok najdete tule: Velikonočni otok – nasveti za poceni potovanje in Velikonočni otok – kaj si pogledati?

• Najem avtomobila ali kamperja

Najlažje je po Čilu potovati z avtomobilom. Ceste so načeloma v zelo dobrem stanju in seveda imate s svojim prevoznim sredstvom tudi največ svobode. Za najem avtomobila priporočava spletno stran Billiger Mietwagen, če pa se odločite za najem kamperja, pa preverite agencijo Wicked Campers. Najem kamperja sicer ni poceni, vendar pa vam tak način potovanja omogoča tudi divje kampiranje, s čimer lahko prihranite pri prenočiščih.

• Trajekti

Če boste potovali z avtomobilom po severni Patagoniji, boste gotovo potrebovali kakšen trajekt, ki vas bo peljal med fjordi. V visoki sezoni (december – februar), se splača trajekte rezervirati vnaprej, saj so hitro polni. Stvar je enostavna. Vsi prevozniki imajo spletno stran, kjer je tudi možno plačilo s kreditno kartico.

• Avtobusi

Čile ima zelo malo železniških povezav, ampak avtobusi pa šibajo. Tako kot tudi drugod v Južni Ameriki so avtobusi super udobni in prilagojeni za daljše nočne vožnje. Sedeži so kot v poslovnem razredu na letalu: široki in udobni, poležejo se praktično čisto nazaj in spanje sploh ni problem. Zato za potovanje po Čilu (če se ne odločite za najem avtomobila), priporočava uporabo nočnih avtobusov. Rezervirajte jih vnaprej, pa lahko dobite res ugodne cene.

Lepo potovanje po Čilu vam želiva. Če pa imate še kakšen nasvet za potovanje po Čilu in bi ga radi delili z ostalimi, pa ga napišite v komentar.