2,4K

Velikonočni otok verjetno vsi poznate zaradi slavnih kipov, imenovanih moai. Ampak, ali ste vedeli, da je teh kipov več in da so raztreseni po otoku? Kateri kip je torej vreden ogleda, kateri je najlepši, kam se splača iti za sončni vzhod in kam za sončni zahod? Evo, povem takoj, kaj si pogledati na Velikonočnem otoku. Če pa vas zanima nasveti za potovanje na Velikonočni otok, pa kliknite tule: Nasveti za Velikonočni otok.

Uvod – vse o Velikonočnem otoku

Še preden začnem naštevati vse lokacije moai kipov pa velja povedati nekaj zgodovine in splošnih značilnosti o Velikonočnem otoku in o moai kipih.

Lokacija

Velikonočni otok politično spada pod Čile, geografsko pa pod Polinezijo. Leži v Južnem Pacifiku in je od Čila oddaljen kar 4000km. Nastal je kot posledica izbruhov treh vulkanov, ki danes predstavljajo vsak svoj vogal trikotnega otoka.

Špansko ime za otok je Isla de Pasqua, saj so ga Evropejci odkrili ravno na veliko noč leta 1722. Domačini otok še danes imenujejo Rapa Nui, zato ne bodite presenečeni, če boste opazili mešanico večih imen za otok.

 

Kipi moai

Kipi moai, ki so značilni za Velikonočni otok, so bili del verovanja lokalnih prebivalcev. Večina kipov je bila narejenih med leti 1000 in 1600, torej relativno pozno, če primerjamo s civilizacijami v Evropi. Moai naj bi predstavljali prednike določene vasi. Postavljeni so bili tako, da so gledali proti vasi in jo ščitili pred slabimi silami. Vsak moai ima svoj podstavek, imenovan ahu. Nekateri moai kipi stojijo sami, spet drugi pa so v vrsti na enem velikem in dolgem podstavku ahu.

Ko so na otok prišli Evropejci, so bili že vsi kipi prevrjeni in uničeni. Slednje je bila posledica medsosedskih sporov na otoku in sovražne vasi so druga drugi nagajale tako, da so jim preverinle in uničile njihove zaščitnike, kipe moai.

Šele leta in leta kasneje, okoli 1970 so ameriški in evropski arheologi v sodelovanju z domačini začeli s prenovo moai kipov. Veliko so jih ponovno zlepili skupaj in jih postavili pokonci. Nekatere pa so pustili ležati na tleh kot spomin na zgodovino otoka.

Kaj si pogledati na Velikonočnem otoku?

Dobro, sedaj, ko vemo približno ozadje, lahko pogledamo, kaj je na Velikonočnem otoku sploh za videti. Poleg številnih kipov moai, so tu še petroglifi, ostanki nekdanjih vasi, vulkani, vulkanske jame in plaže.

Moai Tahai

Kip Tahai je verjetno prvi moai, ki ga boste videli na otoku. Namreč stoji na koncu kraja Hanga Roa, kjer so vse nastanitve in je tako lahko dostopna prva točka izleta po otoku.

Pravzaprav gre za več moai kipov. Eno je Ahu Vai Uri, to je podstavek z danes 4 stoječimi moai kipi, obrnjeni so s hrbtom proti oceanu in še to prav na zahod. Tako predstavljajo idealen kraj za opazovanje sončnega zahoda na Velikonočnem otoku.

V neposredni bližini stoji še kip enega samega moai-ja, Tahai. Ta je poseben zaradi pobarvanih oči in rdeče kape, ki ga ločuje od ostalih moai kipov v bližini. Nekoč so imeli menda vsi moai kipi pobarvane oči, vendar je barva z leti zbledela. Arheologi so se odločili, da jih bodo ponovno pobarvali le enemu – moai Tahai. Še dobro, ker moai Tahai s svojimi belimi očmi deluje kar malo strašljivo 🙂 Kapa je narejena iz drugačnega materiala kot preostanek kipa in je tudi drugačne, rdeče barve (več o kapah moai-jev pa nekoliko kasneje).

Ahu Tongariki

Naslednji bolj znani moai kipi so na skrajnem vzhodnem delu otoka. Na podstavku (ahu) stoji kar 15 moai-jev. Včasih so imeli vsi tudi kape, a jih je tsunami leta 1960 vse podrl (moaije in kape). Moaije so potem postavili nazaj na podstavek, kape pa so ostale ob strani, zbrane na kupu.

Ahu Tongariki je torej največji ahu, kadarkoli zgrajen na otoku, zaradi svoje lege (na vzhod) pa je tudi idealen kraj za opazovanje sončnega vzhoda. Večina ljudi čaka, da prvi sončni žarek posije med kipi moai v fotoaparat. Takrat škljocajo fotoaparati, ljudje se jezijo, če jim kdo skoči v kader, zaspani nasmeški delajo selfie-je … Nama pa se je zdelo, da je bilo najlepše nekoliko kasneje, ko je sonce že konkretno sijalo na moai-je in metalo dolge sence na zelenico pred njimi.

Čeprav je ta sončni vzhod precej turistična stvar, vseeno ni tako hudo kot recimo sončni vzhod pri Angkor Wat in je res vreden zgodnjega jutranjega vstajanja 😉

Splača se tudi po sončnem vzhodu še malo počakati, ko se večina ljudi razkropi. Midva sva bila kmalu čisto sama pred temi veličastnimi moai-ji. Priporočava, da si vzamete čas in si pogledate obrazne poteze posameznih moai kipov. Res se vidi, da so upobljeni različni ljudje, različni predniki, saj so moai-ji različno visoki, imajo različne nosove, čela, oči …

Rano Raraku

Rano Raraku je verjetno najpomembnejša lokacija na Velikonočnem otoku. To je namreč kamnolom, kjer so izklesali vse moai kipe. Danes se da tam videti največ moai-jev in to v različnih stopnjah izdelave. Nekateri so že končani in pokončno stojijo na zelenici, drugi so le zasnovani v skali, spet tretji pa so zakopani pod zemljo in ven gleda samo glava, spodaj pa je menda še cel trup. Moai-jev je res veliko, so različnih oblik in velikosti, priti se jim da res blizu in tako si lahko res podrobno pogledamo, kako so bili narejeni, kakšne obrazne poteze imajo in celo tatuje so nekaterim narisali.

Še danes ni točno znano, kako so končane moai-je od tu pretovorili na različne lokacije po otoku. Ugiba se, da so jih valili na hlodih, a glede na to, da na otoku praktično ni dreves, je ta teorija bolj malo verjetna.

Puna Pau

Puna Pau je kamnolom, kjer so natajale kape za moai kipe. Ranu Raraku kamnolom je na vzhodni strani otoka, Puna Pau na na zahodni. Torej, gre za dva čisto nepovezana kamnoloma, ki sta predstavljala vir materiala za moai kipe. Vulkanska kamnina tu v Puna Pau je rdeče barve, kar nam da vedeti, da kape niso bile pobarvane, pač pa narejene iz drugačne kamnine kot moai kipi. Predvideva se, da so ta kamnolom uporabljali šele proti koncu kulture moai kipov, torej med 15. in 16. stoletjem. Namreč, večina starejših moai kipov nima svoje kape, le novejši so jih imeli. Zanimivo je tudi, kako so kapo spravili na glavo moai-ja. Najbolj verjetno so za moai-jem postavili peščeni nasip in po njem zrinili kapo na glavo, nato pa nasip odstranili. Druga možnost pa je, da so kapo privezali na glavo še ležečemu moai-ju in ga nato dvignili skupaj s kapo na glavi.

Ahu Akivi

V bližini Puna Pau je še en precej velik ahu (podstavek), Ahu Akivi, na katerem stoji šest moai kipov in zanimivo, vsi so obrnjeni proti morju. To so tudi edini moai-ji, ki ne gledajo proti vasi, pač pa na ocean, kar verjetno pomeni, da so varovali domačine med plovbo.

Plaža Anakena in Ahu Nau Nau

Plaža Anakena je edina prava peščena plaža na otoku. Vsa ostala obala je vulkanska in skalnata ter zato neprijazna na kopanje v oceanu (ok, na otoku je še plaža Ovahe, vendar je bila v času najinega obiska zaprta zaradi nevarnosti padajočega kamenja). Anakena pa je tako košček raja na Velikonočnem otoku. Predstavljajte si belo mivko, toplo morje, palme (sicer uvožene iz Tahitija, ker Velikonočni otok že stoletja nima dreves), za piko na i, pa na plaži stoji še ahu (Ahu Nau Nau) s štirimi moai-ji.

Pravijo, da so ti moai kipi najbolj ohranjeni, saj jih je po tem, ko so jih prevrnili, prekril pesek in jih tako zaščitil pred vplivom vetra in dežja.

Anakena za domačine predstavlja tudi »rojstni kraj« njihovega naroda. Namreč, na tej plaži naj bi se izkrcal prvi Rapa Nui poglavar. To uprizarja tudi zelo nazoren kip poroda na plaži.

Ostanki vasi Orongo in Akahanga

V kolikor vas zanima več o načinu življenja prvotnih prebivalcev, se vam splača ogledati še ostanke dveh vasi Orongo in Akahanga. Tam se da videti, v kakšnih hišah so na Velikonočnem otoku nekoč živeli. Gre za okrogle ali ovalne hiše iz kamenja, ki so bile tako nizke, da se je v njih dalo le sedeti. Kritina je bila izključno iz slame, prav tako pa se je slama uporabljala tudi za tlak.

Vzpon na vulkan

Otok je sestavljen iz treh vulkanov ter številnih dodatnih vulkanskih stožcev in kraterjev. Vzpeti se da na Vulkan Rano Kau, a njegov krater se sme gledati le od daleč. Najvišji vulkan na otoku je Maunga Terevaka z višino 511m, ki ponuja odlične panoramske razglede. Nekoliko neobičajen, a izredno lep je tudi 21km dolg »sprehod« od Hanga Roa do Anakene, kjer prepešačimo celotno zahodno in del severne obale otoka. To so kraji, kjer ni ceste, tudi ni veliko moai-jev oz. so vsi podrti, ampak so pa zato razgledi na ocean toliko lepši. Še nikoli prej nisem videla odseva oblakov v modrem morju. Bilo je naravnost čarobno. Družbo med hojo pa so nama ves čas delali divji konji.

Tako, sedaj si verjetno predstavljate, kaj si pogledati na Velikonočnem otoku. Za naju so bili najlepši moai kipi Ahu Tongariki, čeprav tudi Ranu Raraku res ni slab. Narava pa je seveda najlepša na zahodnem in severnem delu. No, in seveda plaža Anakena tudi ni od muh, sploh, ko sva si jo po celem dnevu hoje res zaslužila 🙂