3,1K

Ko sva planirala potovanje po Čilu, nama je veliko ljudi, predvsem tistih, ki živijo v Čilu reklo: “Nujno morata na otok Chiloe. Tam je noro lepo. Jaz nisem hotel domov, tako zelo mi je bilo všeč.” In podobno. No, če pa toliko ljudi hvali ta otok, potem pa že morava iti, sva si mislila midva in si hitro rezervirala karte za trajekt.

Kako na Chiloe?

Chiloe je otok, ki se nahaja jugozahodno od mesta Puerto Montt. V planu je sicer gradnja mostu, ki bo otok povezal s celino, ampak do takrat je še nekaj časa. Trenutno je edina pot na Chiloe s trajektom. Najkrajši trajekt pelje med krajema Pargua in Chacao. Vožnja traja približno 30 minut in je za potnike brezplačna, avto pa stane 12400 CLP (približno 15€). Odhodi so zelo pogosti in rezervacije niso potrebne.

S trajektom se da na ali iz otoka tudi iz kraja Quellon na skrajnem jugu. Od tam je povezava s krajem Chaiten na Carreteri Austral. Ta trajekt vozi načeloma 2x na teden. Vožnja traja približno 5h, cene pa so kar zasoljene: 13000 CLP (16€) za potnika in 71000 CLP (90€) za avto. Ta trajekt je potrebno rezervirati vnaprej.

Kje spati na Chiloe?

Glede na to, da imava avto in v njem posteljo, sva večino časa divje kampirala na različnih plažah. Če pa izbirate hostel ali guesthouse, pa priporočava kraj Castro, ki je edino kolikor-toliko živahno mesto na otoku. Poleg tega pa je tudi marsikaj za videti tam.

Kaj si pogledati na otoku Chiloe?

1. Lesene cerkve

Glavna turistična atrakcija otoka Chiloe so lesene cerkve iz časa španskega kolonializma. Njihova posebnost je ravno material – les. Normalno so sicer Španci gradili konkretne mogočne katedrale iz kamenja, opeke itd. Tu na Chiloe pa so našli skupen jezik z domačini in uporabili njihovo znanje predelave in uporabe lesa ter zgradili čudovite lesene cerkvice, ki so se ohranile še do danes. Simbolično pravijo, da cerkve predstavljajo kulturo mesticev, to so mešanci med Španci in prvotnim prebivalstvom Čila.

Midva sva si ogledala kar nekaj teh cerkvic, žal pa so bile večinoma vse zaprte v času najinega obiska. Vstopiti sva uspela le v eno: cerkev sv. Frančiška v Castru (Iglesia San Francisco de Castro). Od zunaj je kar malo hecna, saj je divje rumene in vijoličaste barva. Notri pa se pokaže prava poezija. Celotna notranjost cerkve je lesena. Res, čisto vse je v lesu: tla, stebri, stene, oboki, strop, kupola … ob sončnem dnevu (kar je sicer redkost na otoku Chiloe) ves ta les še posebno lepo zažari, poleg tega pa tudi barvna okna pridejo do izraza. Lahko povem, da je bila obema ta cerkev najboljša stvar na otoku.

2. Pingvini

To, da imam zelo rada živali, verjetno že vsi veste. Zato je logično, da na vsakem koraku, na vsakem potovanju iščeva kakšne nove in zanimive živali v njihovem naravnem okolju. Na otoku Chiloe oz. na parih majhnih otočkih čisto blizu obale se je naselilo nekaj kolonij humboldtovih in magelanovih pingvinov. Gre za manjše pingvine, ki so si med seboj zelo podobni. Veliki so do 70cm, humboldtovi pingvini imajo okoli kljuna roza packo, medtem ko so magelanovi pingvini le črno-beli. Na pogled so podobni tistim pingvinom, ki sva jih videla v Južni Afriki, saj so njihovi bližnji sorodniki. Te, čilske pingvine najdemo približno 20km zahodno od kraja Ancund, na plaži Puñihuil. Za 7000 CLP (kar je približno 10€) vas z ladjico zapeljejo bliže tistim skalam, kjer živijo pingvini.

Nama se je zdelo, da za tistih par deset metrov ni vredno plačevati toliko denarja, pa tudi pingvine sva že videla na prejšnjih potovanjih. Zato sva ostala na plaži, v roke vzela daljnogled in se lotila iskanja pingvinov. Z dobrim daljnogledom, se jih da zelo lepo videti tudi z obale. Spet naju je navdušilo to, kako štorasti, a hkrati prikupni so pingvini na kopnem. Ker imava avto in lahko prespiva kjer koli, sva se odločila ostati kar na tej plaži. Tako sva lahko pingvine opazovala še cel večer in naslednje jutro.

3. Nacionalni park Chiloe in zahodna obala

Na zahodni obali otoka Chiloe se nahaja istoimenski park. Znan je predvsem po čudoviti peščeni plaži v bližini kraja Cucao, sipinah in možnosti za pohodništvo z lepi pogledi na širni Tihi ocean. Tudi midva sva preživela en dan in eno noč na tej plaži. Vreme se je menjalo iz minute v minuto, tako da sva doživela prav vse: od sonca, pa do neurja z močnim vetrom in dežjem 🙂 Kadar se zjasni, se da tu videti sončni zahod direktno v morje, kar je verjetno ena lepših stvari v tem parku.

4. Prostrana polja in pašniki

Severni del otoka je bolj poseljen, južni pa je bolj prostran, zelen in pašniki so polni belih ovčk. Mene je rahlo spominjalo na Irsko. No, pa tudi vreme se je zjasnilo in celo kakšen sončni žarek je posijal, ko sva se vozila po južnem delu otoka. Verjetno nama je bil tudi zato tako všeč.

5. Ceste

Tudi vožnja po otoku Chiloe je posebno doživetje. Ceste so izredno strme in gredo direkt naravnost dol oz. gor. Občutek je kot vlakec smrti: najprej strmo gor in potem strmo navzdol. Na koncu tega klanca, ko pridobiš že kar nekaj hitrosti pa te čaka še en oster ovinek. Vožnja je zelo zabavna, a previdnost naj bo na mestu, saj so ceste ob stalnem deževnem vremenu mokre in spolzke.

Torej, kaj je tisto, kar je tako zelo lepega na otoku Chiloe? Zakaj so naju vsi pošiljali tja? Odkrito povedano, ne vem 🙂 Nama otok ni bil nič posebnega v smislu ogledov in doživetij. Je bil pač čas, ko sva čakala, da se vreme na Carreteri Austral, kamor sva bila sicer namenjena, stabilizira. Čeprav je bilo tudi na otoku Chiloe veliko dežja, je bilo pa menda na Carreteri Austral še huje. Chiloe je en res izredno umirjen otok, nekateri popotniki so rekli, da je približno 20 let za časom 🙂 Torej, kdor si želi malo odpočiti, se umiriti, je to kraj zanj. Za tiste, ki pa so/smo željni več akcije, pohodništva, pa je morda malo preveč mirno vse skupaj 🙂