3,K

Sedaj, ko sva s potovanjem po Južni Ameriki zaključila, lahko sklenem: nič res hudega se nama ni pripetilo. In s tem si lahko vidno oddahnem. Saj sva imela nekaj obiskov zdravnikov, ampak res prav hudo pa tudi nisva zbolela. Priznam, da me je bilo najbolj strah kakšne zastrupitve s hrano ali pa zobobola. Pa sva na srečo prišla domov brez česar koli od tega. Spodaj sva opisala najine zdravstvene težave, katerim pa se nisva uspela izogniti. Nekatere so se ponavljale, nekatere pa so bile (na srečo) samo enkratno “doživetje”. Toliko, da boste vedeli, kaj vas lahko doleti, če potujete v Južno Ameriko.

1.) Prebavne težave

Najpogostejša popotniška težava so seveda prebavne težave. Midva sva se res zelo pazila pri izbiri hrane, večinoma sama kuhala, pila ustekleničeno oz. filtrirano vodo, a vseeno ni šlo brez manjših težav. Te sva vedno zdravila samo s probiotiki, ki sva jih vse prinesla od doma. Nikoli pa ni bilo tako hudo, da bi zaradi tega obležala ali potrebovala antibiotike zaradi okužbe. To si štejeva v velik uspeh 🙂 Sploh v Boliviji, ki je najbolj znana po prebavnih težavah pri popotnikih.

Meni je bilo enkrat v Boliviji slabo, ker sem popila preveč Coca Cole 🙂 Namreč, ta pijača se je izkazala za odlično “razkuževalno” sredstvo. Po vsakem sumljivem obroku sva popila par požirkov in je bilo načeloma vedno vse v redu. Razen takrat v Boliviji, ko sem bila tako nervozna, ker sva šla ven jest, da sem popila po mojem cel liter Coca Cole 🙂 Vse ostalo pa je bila bolj kot ne kakšna trenutna stvar, enkrat je vsakega od naju malo zvilo, ampak naslednji dan po dozi probiotikov, sva bila vedno kot nova.

Nasvet: pridno si umivajte in razkužujte roke, po obroku popijte malo Coca Cole ali druge gazirane pijače, pijte le ustekleničeno ali filtrirano vodo, pa ste že veliko naredili. S seboj pa vedno nosite probiotike. Najin izbor probiotikov najdete v objavi Popotniška lekarna za Južno Ameriko, nasvete, kako točno sva preživela Bolivijo, pa najdete v objavi Popotniški nasveti za Bolivijo.

2.) Spremenjena znamenja

Ko sva po 3 mesecih potovanja prišla iz Patagonije v toplo Brazilijo in se prvič po dolgo časa obekla v kopalke, sem ugotovila, da se mi je kar nekaj znamenj spremenilo. Drugačna oblika, neke bele pikice, pa cel kup novih črnih znamenj. Panika, seveda. Takoj sem pisala svoji zdravnici, ji poslala fotografije in jo prosila za mnenje, nato pa klicala še Zavarovalnico Sava, ki so mi na moje presenečenje brez težav uredili pregled pri dermatologu. Jaz sem namreč pričakovala, da zavarovalnica ne krije takih neurgentnih stvari. Dermatologi so ugotovili, da ni nič kritičnega in mi samo naročili, naj se po vrnitvi domov oglasim še pri svoji zdravnici. Kako sva šla preko favele do tiste bolnišnice pa sem tudi že pisala v objavi na blogu: Preko favele v bolnišnico.

Nasvet: pri meni se je izkazalo, da ni nič dramatičnega, čeprav bom videla, kaj bo rekel dermatolog tu v Sloveniji. Vseeno pa spremljajte svoja znamenja, da preprečite razvoj melanoma.

3.) Rokova prebita glava

Rok je čisto malo prevelik za južnoameriške standarde in tako se je večkrat kam butnil. Imela sva 3 hujše primere. Prvič si je prav grdo poškodoval kožo na temenu, ko se je butnil v podboj iz razbite opeke. Drugič je pritekel okoli vogala in se s čelom zaletel v vogal steklene police, tretjič pa se je spet butnil v lesen podboj vrat.

V prvih dveh primerih je bilo treba do zdravnika, v zadnjem pa sva že sama očistila rano. Torej, prvič, ko si je Rok prebil glavo, sva bila v neki odročni vasici v Braziliji in ga je pogledala kar prijateljica – zdravnica – od najinega gostitelja na zabavi, drugič pa se je to zgodilo v Rio de Janeiru in sva takoj klicala zavarovalnico, ki nama je uredila pregled v bolnišnici. Zdravniki so se malo pregovarjali, ali bi šivali ali ne, na koncu pa so se odločili samo za povoj in terapijo z antibiotiki. Več o teh pripetijah, pa sva že pisala v objavi: Kako si je Rok dvakrat prebil glavo. Tretjič pa se je to zgodilo v Boliviji, ko je Rok hitel v kuhinjo v hostlu in si posnel malo kože na nizkem podboju. Tokrat je šlo res samo za odrgnino in sva jo samo razkužila.

Nasvet: bolje je biti manjši 😉

4.)  Višinska bolezen

Višinska bolezen je pogosta težava popotnikov v Južni Ameriki. Midva sva jo nekoliko občutila na severu Argentine in jugu Bolivije, potem pa sva se na visoke nadmorske višine že tako navadila, da sva brez težav spala tudi nad 4000m. V Argentini, kjer sva se prvič dvignila nad 3000m in potem kakšen teden ostala tam, pa sva kar dolgo trpela za glavoboli. Zjutraj je bilo navadno vse v redu, tekom dneva pa se je razvil neprijeten glavobol. Lajšala sva ga s kokinim čajem, če pa to ni pomagalo pa z Aspirinom. In tako je šlo vsak dan, dokler se nisva spustila nižje. Kakšno olajšanje je bilo to! 🙂 Drugič pa je višina zdelala samo mene, ko sva se želela vzpeti na 6000m visok vulkan Uturunku. O tem vzponu, mojih težavah in Rokovo lahkotno hojo gor, lahko preberete v objavi: Uturunku, 6020m.

Nasvet: kako preprečiti višinsko bolezen oz. kako se z njo spopadati, sva zelo podrobno opisala v objavi Višinska bolezen.

5.) Bronhitis?

Ko sva letela na Velikonočni otok, se spomnim, da je poleg mene sedel nek mladenič, ki je ves čas kašljal. Pri tem pa se ni niti malo trudil, da bi dal roko pred usta. Po kakšnih 15 minutah sem se presedla dugam, ampak očitno je bilo že prepozno. Nekaj dni kasneje me je najprej začelo boleti grlo, potem se je pojavil zamašen nos, vročina … Upala sem, da bo minilo, da gre samo za prehlad, pa se je stvar kar vlekla. Čez nekaj dni se je pojavil še kašelj, ki je bil potem tako zelo neprijeten, da tudi spat nisem mogla. Obiskala sem zdravnika prvič – dobila samo lekadole, pa sem šla še enkrat in so mi spet dali samo lekadole in nekaj za grlo. Ko čez nekaj dni še vedno ni bilo boljše, jaz pa sem kašljala, kot da bom pljuča izpljunila, sem se odločila, da je treba nekaj ukreniti.

Klicala sem prijateljico, ki je zdravnica in jo prosila za nasvet: “Povej mi, katera zdravila naj zahtevam, ker tu mi vedno predpišejo samo Lekadol.” Glede na simptome in mojo preteklost, sva se odločili, da je najboljše, da prosim kar za antibiotik (tudi če ni bakterijsko vnetje, antibiotik dostikrat vseeno pomaga) in pa za Ventolin za lažje dihanje – takrat smo bili namreč že v Boliviji na 2800m. Šla sem k zdravniku in mu povedala, da želim antibiotike in Ventolin. On pa se je po pregledu strinjal z menoj in mi napisal recept. Pa sem bila v 3 dneh zdrava 🙂 (dobila sem Sumamed, ki je 3-dnevni brez penicilinski antibiotik). Ali je bil samo prehlad, angina, bronhitis, pljučnica … mogoče še malo višinske bolezni zraven … ne vem. Glavno, da sem se pozdravila 🙂

Nasvet: hm, kaj naj tu svetujem? Da ne zaupat zdravnikom v Južni Ameriki? Ne vem, če je to ravno smiseln nasvet, a vseeno, imejte čim več svojih zdravil s seboj, ker to kar dobiš tam dol, je bolj tako-tako.

6.) Piki žuželk

Ko sva prišla v toplejše kraje sva spoznala novo nadlogo Južne Amerike: peščene mušice. Prej sva se pritoževala nad komarji, potem, pa sva bila komarjev še vesela, samo da niso bile te zoprne mušice. Ti insekti tako grdo ugriznejo, da ostane krvava rana, ki potem zateče (Rok pravi, da je imel kar dva gležnja!) in nato srbi še dooooolgo časa. Še sedaj, ko sva že doma, če se dotaknem mesta, kjer me je mušica pičila, začne grozno srbeti. V Braziliji sva kupila najmočnejši repelent, kar so ga imeli in ta je odganjal tudi peščene mušice, medtem ko “navaden” Autan deluje samo proti komarjem. Pike pa sva hladila s Fenistilom, dokler sva ga imela, potem pa so nama v Kolumbiji prodali kar navadno hladilno kremo z aloe vero. Za silo je bilo.

No, poleg peščenih mušic sva imela nekaj ugrizov tudi mravelj in seveda veliko komarjev. Ampak nič ni bilo tako neprijetno kot peščene mušice.

Nasvet: opremite se z najmočnejšim repelentom! In preverite, če je destinacija, kamor potujete v malaričnem območju. Midva sva antimalarike imela s seboj, ampak jih nikjer nisva potrebovala.

7.) Sončne opekline

Južna Amerika ima zelo močno sonce – to je dejstvo. Nad Patagonijo je velika ozonska luknja, kar pomeni, da te sonce izredno hitro opeče. Bolivija, sever Čila in sever Argentine so na izredno visokih nadmorskih višinah, ker pomeni, da si bliže soncu in te spet hitro “osmodi”. Preostale države: Ekvador, Kolumbija, Venezuela, Peru in Brazilija pa so tako blizu ekvatorja, da pa je zato nevarnost sončnih opeklin spet velika. Ves čas sva se izdatno mazala s sončno kremo, ampak naju je vseeno dvakrat opeklo. Prvič na oblačen dan v Ekvadorju in drugič na otočju Los Roques v Venezueli, kljub temu, da sva bila ves čas v senci. Tam je sonce tako močno, pesek pa tako bel, da se UV žarki odbijajo od peska in te opečejo tudi pod senčnikom.

Nasvet: izdatno se mažite s sončno kremo, predvsem pa poskrbite tudi za fizično zaščito – majica, kapa itd.

8.) Vnetje sluhovoda

Čisto za konec nama je zdravje spet zagodlo. Zadnje dni v Cartageni v Kolumbiji, tik pred odhodom v Venezuelo, je Roka začelo boleti uho. Najprej eno, potem pa še drugo. Šla sva k zdravniku in kot običajno v Južni Ameriki je dobil le nekaj proti bolečinam 🙂 Češ da srednje uho ni vneto in da bi stvar morala izzveneti v nekaj dneh. Ampak midva greva v Venezuelo, kjer imajo veliko pomanjkanje zdravil! Naslednji dan je šel Rok še enkrat k zdravniku in sitnaril toliko časa, da so mu dali neke antibiotične kapljice za vnet sluhovod, za vsak slučaj pa še antibiotik (Amoksiklav), če se situacija ne bi umirila. Tako sva šla pomirjena v Venezuelo. Dejansko so kapljice pomagale in ni bilo potrebe po tabletah.

Nasvet: spet smo pri istem: ali lahko zaupam zdravniku v Južni Ameriki? Midva sva se naučila, da se morava sama prej malo pozanimati in zdravnikom tam malo namigniti, kaj bi želela od zdravil. Ne vem, morda sva midva zelo zahtevna. Ampak po tistem, ko sva se morala vračati k zdravnikom, ker njihova prva zdravila niso pomagala, se nama zdi, da je bolje imeti nekoga doma, ki se spozna na to in nama svetuje, kako in kaj, midva pa potem to sporočilo nekako preneseva dalje. Pa smo vsi zadovoljni.

9.) Alergija

Spet smo v Braziliji, kjer naju je poleg vseh ostalih težav nadlegovala še alergija. Bila sva pri Couchsurfing gostiteljici in jedli smo različno tipično brazilsko hrano. Naslednji dan sem se zbudila z izpuščaji po rokah. Hm, kaj bi to bilo? Alergija, seveda, samo na kaj? Najprej sem pomislila na kremo za roke, šampon in se odločila, da za nekaj dni umaknem to iz redne uporabe. Seveda nisem pomislila, da bi bila kriva hrana. Še en dan kasneje sem imela izpuščaje že po trebuhu. Srbelo je za znoret in ker imava vedno pri sebi kakšen Claritine, sem ga takoj vzela. Potem pa začela razmišljati, kaj sem takega pojedla. Ugotovila sem, da bo to najverjetneje neka sladica s kokosom, tapioko in kondenziranim mlekom. Normalno mleka ne pijem in ne jem kaj dosti mlečnih izdelkov, zato se mi je zdelo najbolj verjetno, da bo to kondenzirano (koncentrirano) mleko razlog za težave.

Še nekaj dni sem jedla Claritine, ter se popolnoma odpovedala vsej hrani s kondenziranim mlekom. In očitno je bil to krivec, saj sem bila po enem tednu že čisto zdrava. Brez srbečih izpuščajev.

 

Nasvet: pametno je imeti pri roki kakšno zdravilo proti alergijam. Vendar pa zdravilo samo alergije ne bo ustavilo. Vedno je treba najti tudi povzročitelja in ga odstraniti iz sistema.

 

Zdravstveno zavarovanje

Če sva se kaj naučila na tem potovanju, je to to, da je zdravstveno zavarovanje za potovanje nujno. Koliko popotnikov sva srečala, ki so dolgo bolehali, pa niso želeli k zdravniku, ker so se bali visokih stroškov zdravljenja. Midva sva bila ravno nasprotna. Čim se je kaj zgodilo, sva najprej pomislila na to, da morava poklicati zavarovalnico in prositi, da nama uredijo pregled. Zakaj pa ne, saj sva plačala za zavarovanje in ga imava zato, da sva na poti lahko kar se da brez skrbi.

Zelo sva bila zadovoljna z Zavarovalnico Sava, ki nama je poiskala zdravnika oz. bolnišnico ter naju vedno najavila tam. Kadar sva šla v ustanovo, s katero ima zavarovalnica sklenjeno pogodbo, nama pregleda sploh ni bilo treba plačati. Najin strošek je bil le nakup morebitnih zdravil, za katere pa sva tudi potem vedno dobila povrnjen denar. V 9 mesecih potovanja se je nabralo kar nekaj evrov, ki bi jih zapravila za zdravila (približno 300€), če ne bi imela sklenjenega zavarovanja. Da ne govorim o stroških zdravniških pregledov, ki se navadno začnejo pri 50€.

Zaključim lahko, da sem vesela, da sva imela “samo” teh 9 zdravstvenih težav, pa še te niso bile nič kaj posebno resne.