Brazilija je največja država Južne Amerike in kot taka pokriva izredno raznoliko pokrajino ter zajema različne kulture ljudi. Naju so navdušili predvsem ljudje in njihova odprtost ter prijaznost. Pred vstopom v Brazilijo sva se te države rahlo bala, saj sva slišala veliko slabih stvari. O tem, kako se dogajajo nasilni ropi in ugrabitve in da za popotnike, kaj šele overlanderje to res ni varna država. A potem, ko sva v Braziliji preživela mesec in pol, lahko potrdiva, da je država zelo lepa in sploh ne tako zelo nevarna. Predstavila vam bova tudi najinih TOP 5 lokacij v Braziliji in pa najine najbolj nenavadna ali pa zabavne prigode iz Brazilije.

Čarobni brazilski večeri.
Plaža Serra Grande

Brazilija: TOP 5

1.) Hrib: Piedra Azul

Gladka granitna gora v obliki slona, pod katero so naravni bazenčki – idealno za ohladitev v vročih dneh

Ali vidite obliko slona? Pedra Azul

2.) Plaža: Saquaíra na polotoku Maraú

Tja smo prišli čisto po naključju, ostali pa dlje kot smo načrtovali, tako zelo lepo je bilo.

Sredi ničesar, na polotoku Marau, med kokosovimi palmami …

3.) Žival: tukan

Dolgo sem si želela videti tukana, ptiča, ki ima kljun skoraj tako velik kot telo, med letom pa s krili ritmično maha po zraku.

Tukan

4.) Hrana: palačinke iz tapioke

V večjih mestih je polno fast-food stojnic, kjer prodajalci pečejo palačinke iz tapioke. Nadevi so lahko slani (kot na pici) ali pa sladki (npr kokos in čokolada!)

Tapioca v nastajanju

5.) Mesto: Rio de Janeiro

Rio de Janeiro je preprosto fascinantno. Mešanica urbanega in džungle, ki prerašča beton. Navpične gladke skale, čudovite plaže in razgledi na ocean. Res zakon mesto. Ko pa temu dodamo še karneval, je pa itak top!

Razgled na Rio de Janeiro

Prigode iz Brazilije

Kdo ima prav? Meja Urugvaj – Brazilija

V Brazilijo sva vstopila iz Urugvaja. Pričakovala sva enostaven mejni prehod, brez komplikacij. No, saj začelo se je dobro. Na urugvajski strani sva brez težav dobila vse žige, odjavila avto iz Urugvaja, nato pa nama je policistka na papir narisala, kje morava poiskati brazilsko obmejno policijo. Zdelo se nama je nenavadno – zakaj nama riše neko shemo, kje morava zaviti desno in kje levo. Saj navadno moraš itak mimo policistov, preden vstopiš v državo. Ampak na tem mejnem prehodu temu ni bilo tako. Dejansko sva se od urugvajske mejne kontrole zapeljala preko mostu v mesto. Nikjer ni bilo nobenega policista ali carinika, ki bi naju ustavil in pregledal. Torej bi dejansko lahko vstopila v državo brez potnega lista!

Prva stvar, ki sva si jo pogledala v Braziliji: 900m globok kanjon Serra Geral v Braziliji

Ker nisva želela postati ilegalca, sva sledila navodilom urugvajske policistke in v tistem precej kaotičnem mestu našla majhno okence, kjer deluje obmejna policija. Uradnik je pogledal najina potna lista, ju ožigosal in s tem opravil z nama. Midva pa se nisva dala: “Potrebujeva še dokument, da sva avto uvozila v državo – TIP mu pravijo,” sva poskušala malo po špansko malo po angleško razložiti. Policist se ni dal. “Ne, če je avto vajin, potem ne potrebujeta ničesar.” Ok, dobro, potem pa nič. In sva se odpravila do prenočišča. Vendar nama ni dalo miru in naslednje jutro sva se na vse zgodaj odpravila nazaj na mejno policijo. Naletela sva na istega policista, ki je spet trdil isto, da dokumenta ne potrebujeva. “No, če pa že vztrajata, pa pojdita tja na carino, morda vama oni dajo ta dokument,” je še rekel, potem pa zaprl okence.

Zajtrk pred poslopjem brazilske carine

Nič, odpeljala sva se do carine, ki je bila ob 8h zjutraj še zaprta. Našla sva varnostnika in ga vprašala, kdaj začnejo delati. Odgovori je bil, da ob 13h. To pomeni, da nama bo šel cel dan! Jao! Meni se je porodila ideja: “Ostaniva tu, direktno pred vhodom in čakajva. Morda pa se naju kdo “usmili” in naju prej sprejmejo.” In tako sva sedela na stopnicah pred vhodom v carino, jedla zajtrk, potem brala knjigo in čakala … okoli 9h so začeli prihajati zaposleni in ob 9:30 je res prišla do vrat neka gospa in naju spustila notri! Povedala sva ji, kaj želiva, in potrdila nama je, da je res ta dokument za avto nujno potreben, sicer bi imela lahko težave pri izstopu iz države. Še dobro, da sva bila tako vztrajna.

Brazilska papaja za zajtrk, ko sva čakala, da se naju kdo usmili na carini

Poliglot ali dober igralec?

V Florianopolisu sva couchsurfala pri izredno simpatični in zgovorni domačinki Sindy. Eno popoldne naju je peljala na obisk k svojemu očetu, ki ima (vikend) hiško tik ob morju. Njen oče ima očitno v sebi občutek za jezike in tudi malo igralskega daru. Najprej je trdil, da govori 5 jezikov, med drugim tudi japonsko. Pokazal je video, kjer je na brazilski konferenci združenja Lyoness, govoril v japonščini, poleg njega pa je nekdo prevajal v portugalščino. Med kazanjem videa sta Sindy in njen oče “umirala od smeha”. Nama seveda ni bilo nič jasno, kaj je pri tem tako smešnega, nato pa je oče končno priznal: “Vesta, jaz sploh ne znam japonsko. Jaz sem se nekaj afnal in govoril tako, da je zvenelo japonsko. Prevajalec pa je kar prevajal.”

Potem se je želel preiskusiti še v slovenščini. Prosil naju je, naj se midva med seboj malo pogovarjava v slovenščini. Nekaj časa naju je poslušal, potem pa je začel sodelovati v pogovoru 🙂 Seveda ni nobena beseda imela smisla, je pa ton in zven našega jezika res dobro ujel.

Florianopolis nama bo ostal v res lepem spominu. Čudovite plaže, zabavni ljudje in zanimiva narava

Nezanesljivi Uber vozniki

V Rio de Janeiru sva veliko uporabljala Uber – to je neka vrsta taksijev, s katerimi sva imela do sedaj same dobre izkušnje. Cena je znana vnaprej, rezervacijo opraviš preko aplikacije in tudi plačaš preko aplikacije. Torej ni skrbi, da bi naju taksist “nategnil”. Ampak Brazilci so vseeno našli način, kako te zafrknejo.

Večkrat se nama je zgodilo, da sva rezervirala taksi, voznik je potrdil, potem pa se je vozil naokoli, čisto na drugo stran mesta, naju pa pustil čakati dokler nisva preklicala prevoza. Včasih se nama je tudi zgodilo, da se je taksist peljal mimo naju, ni ustavil, potem pa odpovedal prevoz, češ, da naju ni bilo na dogovorjenem mestu. Kasneje sva izvedela, da so klasične “fore” Uber voznikov, ko koga ne želijo pobrati ali pa jih pokličeš v tak del mesta, kjer morda ne bodo imeli zagotovljene stranke potem, ko tebe odložijo. Ampak, če voznik prekliče vožnjo, se to njemu šteje v slabo. Če pa stranka odpove, pa voznik ne dobi slabe ocene, strošek odpovedi pa nosi stranka. Grrrr!

Rio de Janeiro

Vožnja po Braziliji

Vožnja po Južni Ameriki je itak nekaj posebnega. Brazilija ima načeloma dobre ceste, vendar pa so večinoma ceste samo dvopasovne. Vedeti je tudi treba, da v Braziliji ni železniškega prometa, torej se ves tovor prevaža s tovornjaki po cestah. Na dvosmerni cesti pa to pomeni pravo mučenje. Veliki, težki, dolgi tovornjaki vozijo počasi, ceste pa so ravno toliko ovinkaste in hribovite, da je možnosti za prehitevanje teh tovornjakov izredno malo. In tako sva se večino časa med vožnjo po Braziliji  jezila nad počasnimi tovornjaki in dizajnom cest, da se jih nikjer ni dalo prehiteti.

Prehitevanje v Braziliji: 3 tovornjaki vzporedno, čez dvojno črto in v klanec.

No, če sem odkrita sva kaj kmalu ugotovila, da se navadno do najbolj prehitevati ravno tam, kjer je dvojna črta. Ne pretiravam, ampak pogosto je bila dvojna črta na edinem ravnem odseku ceste. Seveda nisva bila edina, ki sva se takrat lotila prehitevanja. Kje pa! Tega sva se naučila od drugih. 🙂 Pa tudi sicer sva svoje vozniške (prehitevalne) sposobnosti v Braziliji močno izboljšala. Sploh jaz imam vedno malo strahu pred prehitevanjem tovornjakov na takih ozkih cestah. Vedno se mi je zdelo, da nimam dovolj prostora, da bo izza vogala pripeljal nasproti vozeči avto itd. Ampak izkazalo se je, da ali bom zbrala pogum in šla prehitet določen tovornjak ali pa se bova še debelo uro počasi vozila za njim. In potem sem kaj hitro ugotovila, da pravzaprav tovornjak lahko res hitro prehitiš, da sploh ne potrebujem tako zelo veliko prostora in da to ni noben bav-bav.

Bog pravi, da moramo biti vegani

Po spletu nenavadnih naključij sva dva dni prenočevala v nekem “institutu”. Mislila sva, da gre za neko organsko kmetijo, dejansko pa je to adventistična skupnost, ki ima res svojo kmetijo pa tudi misijon, kjer z zdravo, vegansko hrano in religijo poskušajo zdraviti različne odvisnike. Prvi večer so naju po večerji povabili k molitvi. Nisva bila ravno navdušena, a sva iz vljudnosti vseeno pristopila. Samooklicani verski voditelj je bil Kolumbijec in je govoril špansko, tako sva vsaj malo razumela. Odločil se je, da bo za naju pripravil pridigo o zdravi prehrani. Začeli smo z branjem Svetega pisma in sicer kar na začetku, kjer je govora o stvarjenju sveta. Tam nekje je tudi stavek, kjer je Bog rekel Adamu, da mu daje vse zelenje in plodove zemlje za hrano. “In tu vidimo, da nam Bog naroča, da moramo biti vegani. Bog Adamu ni rekel, naj je meso od živali,” je povzel voditelj.

Mislila sva, da greva na neko organsko kmetijo. Prostovoljec Moises nama je pokazal, kako raste mandioka – sladek krompir

In potem je šla celotna pridiga v to smer, kako bi človek moral biti vegan in kaj so vsi ostali znaki (v Svetem pismu kot tudi biološki znaki), da naše telo ni narejeno za prebavo mesa. Meni so šli lasje pokonci. Če bi znala boljše špansko bi mu gotovo oporekala, tako da sem samo nekajkrat malo poskusila, ampak itak nisem znala argumentirat stvari. Ne me narobe razumet. Veganska prehrana je čisto super, zdrava in tudi midva sva jo doma dolgo časa prakticirala. Zelo narobe pa se mi zdi, da nekdo izrablja vero, Sveto pismo, zato, da ljudi prepričuje v veganstvo.

Priprava veganskega zajtrka

Noro prijazen oskrbnik hostla v Brasilii

V Braziliji imajo dobro organizirano verigo hostlov Hosteling International (HI), zato sva za prenočevanje pogosto izbrala te hostle. Z njihovo člansko izkaznico dobiš 10% popusta na nočitev, kar je bil še en razlog več za izbiro. Tako sva prišla tudi v HI hostel v glavnem mestu, Brasilii, kjer naje je sprejel izredno prijazen oskrbnik. Namesto 10% sva dobila kar 30% popusta, brezplačno je posodil kolesa za raziskovanje mesta, ob slovesu pa se je odločil, da nama bo dal še nekaj “za s seboj”.

Izredno prijazen lastnik hostla Plan Brasilia.

Šel je na svoj vrt, ki je bil zadaj za hostlom, in nama nabral za eno veliko vrečo avokadov. Potem je šel po še eno vrečo in nama natolkel kokosov ter s sosednjih dreves nabral še druge primerke raznega brazilskega sadja. Nama je bilo kar nerodno, on pa je še kar nabiral in ko je napolnil prvo vrečo, je šel še po drugo. “Jaz imam tega preveč in mi bo itak zgnilo. Vzemita in pojejta kaj brazilskega sadja!” so bile njegove besede.

Spanje na parkirišču

Divje kampiranje mi nikoli ni bilo problem. Nasprotno, vedno sva uživala v naravi, ko sva se zbujala s čudovitimi razgledi ali pa ko sva ponoči lahko opazovala zvezde. V bolj urbanih krajih pa divje kampiranje ne pride v poštev in že v Argentini sva nekajkrat spala na bencinski črpalki. Prvič sem se počutila kot kakšen begunec, potem pa sem ugotovila, da so bencinske črpalke pravzaprav čisti luksuz. Imajo stranišča, tuše, internet, posteljo pa imava itak v avtu. V Braziliji sva bila tako stalna gosta na bencinskih črpalkah. V São Paulu, pa tudi bencinske črpalke niso dovolj varne, hostla nisva našla nobenega dovolj poceni in Rok se je odločil, da bova prespala na varovanem parkirišču. Spet sem se počutila kot “tazadnji brezdomec”.

São Paulo

S parkiriščem sicer ni bilo nič narobe. Bilo je varno, udobno, toplo, imela sva stranišče in tekočo vodo. Naslednje jutro sem po telefonu govorila s svojo mamo. Kot vedno jo je skrbelo za naju in vprašala je: “Kje sta pa danes spala? Je bilo varno?” Takrat bi se najrajši zlagala, ampak jaz tega ne znam in sem ji pač povedala, da sva prespala kar na parkirišču v centru São Paula. Bilo mi je nerodno in pričakovala sem njen zgrožen odziv v smislu “Pa kaj ti je tega treba!”. Pa se je očitno do takrat že navadila na vse možne oblike in lokacije najinega divjega kampiranja in je samo mirno dejala: “Samo, da se imata fajn.”

Odmevi v São Paulu

São Paulo je bilo za naju hiter postanek na poti proti slapovom Iguazu. Predvsem pa sva se tu ustavila zato, da je Rok obiskal profesorja arhitekture in si ogledal nekatere zanimive stavbe. Ena izmed teh stavb je bila res izredno zanimiva. Gre namreč za razstavni paviljon, delo znanega brazilskega arhitekta Oscarja Niemayerja. V času najinega obiska je bil sicer polkrožni paviljon čisto prazen, v njem ni bilo nobene razstave in ravno to ga je naredilo tako zelo posebnega. Namreč polkrožen prazen prostor je ponujal neskončen odmev. Tleskanje s prsti, žvižganje, korakanje … vsi ti zvoki so se odbijali od vseh sten in ustvarjali čudovite melodije. Poglejte si video spodaj, da boste vedeli, o čem pišem.

Polotok Maraú: kako smo našli prenočišče in bili povabljeni na kar dve zabavi

Na polotok Maraú smo prispeli pozno zvečer in dolgo neuspešno iskali kamp. Na koncu je najina sopotnica Vesna, ki je znala portugalsko, našla domačina Samuela, ki nam je dovolil prespati pri njemu na vrtu. Naslednji dan nam je razkazal verjetno najlepšo brazilsko plažo, ki se razteza kar pred njegovim vrtom, potem pa smo šli z njim še na dve rojstnidnevni zabavi. Več o prigodah s Samuelom pa je že napisano v objavi Polotok Maraú: neizmerna gostoljubnost in najlepša brazilska plaža.

Ena skupinska z Vesno (najino sopotnico) in gotiteljem Samuelom na polotoku Marau

Antimalariki so kar antibiotiki

Ko sva bila v Riu de Janeiru še nisva točno vedela, kam naju bo tekom potovanja vodila pot. Vsekakor pa sva si želela tudi v Amazonsko džunglo in tam ponavadi obstaja možnost okužbe z malarijo. Eno škatlico antimalarikov sva prinesla s seboj, ampak to verjetno ne bi zadostovalo za oba. Zato sva šla v Rio de Janeiru k zdravniku, mu razložila, da nameravava v Amazonsko džunglo in ga prosila za recept za Malarone. V lekarni sva potem pokazala recept in povedali so nama, da Malaronov nimajo, imajo pa generike. To je zdravilo z enakim učinkom, enako zdravilno učinkovino, le drugo ime nosi. Pa seveda je občutno cenejše.

Najina zaščita pred malarijo

Ne da bi kaj dosti pogledala škatlico, sva te najine “Malarone” pospravila med potovalno lekarno. Tako dobro se nama je zdelo, da sva antimalarike v Braziliji dobila le za 10€, v Sloveniji pa Malaroni stanejo okoli 60€. Šele doma, ko sva pospravljala, pa sem podrobno prebrala, kaj piše na škatlici brazilskih antimalarikov. To sploh niso Malaroni, pač pa antibiotiki – zdravilna učinkovina je doxicyclin! Jojme! Začela sem brskati po spletu in res našla dva znanstvena članka, kjer so pisali, da se v Južni Ameriki pogosto uporablja kar antibiotik doksiciklin namesto Malaronov. No, še dobro, da antimalarikov nisva potrebovala 🙂

Amazonska džungla

Ogled favele od blizu

Potovanje z avtomobilom je sicer super, ampak včasih ti pa navigacija malo ponagaja in naju je najina pripeljala prav direkt v favelo. In to ne katerokoli favelo, pač pa favelo, kjer so se ravno pripravljali na neko racijo. Jojme, bilo je strašljivo in komaj sva dihala, ko sva se peljala skozi. Samo hitro, samo na gas tišči in pelji dalje, sva si mislila. Več o celotni prigodi pa piše v objavi Skozi favelo v bolnišnico.

Favela, kamor ne želiš zaviti