3,8K

Nama se vedno dogajajo kakšne čudne in nenavadne stvari. In potem se sprašujeva, ali sva midva magnet za te situacije ali sva samo tako “štorasta”, da si jih sama zakuhava. Najina nedavna prigoda je iz Florianopolisa na jugu Brazilije. Mesto načeloma ni nevarno, ima pa favelo in vsa zdrava pamet ti pove, da se v favelo ne gre. Ampak navigacija nima zdrave pameti in naju je peljala po najkrajši poti, direkt skozi favelo.

Dobro, ampak, dajmo začeti z zgodbo pri njenem začetku:

Znamenja

Ko sva prišla v Brazilijo se je za naju končno začelo obdobje toplega vremena in kopanja v morju. Med ležanjem na plaži sem opazila, da so se mi kar tri znamenja, ki jih imam na trebuhu, spremenila. In kaj nas učijo o spremembah znamenj? Da to ni nič dobrega in da jih moraš pokazati zdravniku.

Mene je takoj začelo skrbeti. Do predvidenega odhoda domov je še kar nekaj časa in vmes se lahko že marsikaj zgodi oz. se stanje poslabša. Nič, to bo treba pregledati tukaj. Zdelo se mi je, da mi turistično zavarovanje pregleda pri dermatologu ne bo krilo, zato sem že brskala po internetu za privatnimi dermatologi in se zgražala nad cenami. Vseeno pa sem stopila tudi v stik z asistenčnim centrom Zavarovalnice Sava, kjer imava sklenjeno turistično zavarovanje. Na moje veliko presenečenje so potrdili, da mi prvi pregled seveda krijejo in mi tudi takoj sporočili, v katero bolnišnico naj grem. Odlično!

Favela

Z avtom sva se odpravila najprej po nakupih (Florianopolis ima ogromno nakupovalnih središč in treba je bilo iti po brazilske Ipanema in Havaians natikače 🙂 ), potem pa sva od tam nastavila navigacijo do bolnišnice. Sprva je bila cesta še čisto normalna, potem pa naju je navigacija usmerila na eno izredno strmo cesto nekam gor v hrib. “OK, kaj pa je sedaj to?” Pognala sva najino Toyoto navzgor, hiše so postajale z vsakim metrom bolj revne, na cesti je bilo več umazanije in izza ograj so naju gledale številne oči. Očitno sva prišla v favelo! Rok je seveda znorel, kam sem ga to peljala, jaz pa sem se zgovarjala na GoogleMaps. Nič, vse je bilo tako ozko, da se niti obrniti ni dalo, zato sva pač nadaljevala pot skozi favelo in molila, da se nama kaj ne zgodi.

Klancu pa kar ni hotelo biti konca in za vsakim ovinkom se je pojavila še bolj strma cesta. Dobro, vsaj tlakovana je bila. A vseeno, bilo je grozno strmo. Končno se je cesta obrnila navzdol in mislila sva si “Sedaj pa samo hitro ven iz te sumljive soseske!” A takrat se je “zabava” šele začela. Cesta pred nama je bila zaprta z vojaškimi vozili, okoli pa je mrgolelo do zob oboroženih vojakov. Zgledalo je, kot da imajo neko racijo, saj so hodili okoli ene izmed hiš. Sumničavo so naju gledali, dva belca s čilskim avtom, ki sta poskušala priti mimo. Saj načeloma vojska ni nevarna, ampak ko pa vidiš toliko vojakov in toliko pušk, brzostrelk, te pa vseeno stisne pri srcu.

Ok, ko sva prišla mimo vojske, sva že lažje dihala. Cesta je šla strmo dol in kmalu sva bila na glavni cesti. Le da so bili tam spet vojaki in nekaj tipov z motorji. Rajši nisem gledala, kaj se dogaja, samo hitela sva dalje.

Bolnišnica

Bolnišnica, kamor sva bila namenjena, je bila direktno pod hribom s favelo, ampak v “normalnem” in civiliziranem delu mesta. Po navodilih zavarovalnice sem šla na urgenco, kjer so me že pričakovali. S parimi besedami angleščine, parimi španščine in veliko portugalščine so mi razložili, da moram izpolniti nekaj obrazcev za zavarovalnico. Ravno sem podpisovala zadnji dokument, ko se sliši pokanje od zunaj. “Roooook … a to se streljajo?” sem previdno vprašala. Ja, zunaj nekje v bližini bolnice, natančneje gor v faveli so se streljali! Zoiks! Še dobro, da sva se tam skozi peljala 10 minut nazaj. In potem so mi pred oči prišli razni prizori iz filmov, kjer teroristi vdrejo v bolnico, vzamejo ljudi za talce itd. Ampak glede na to, da ostali v čakalnici niso delali panike, sem predvidevala, da najbrž ta nevarnost ni tako zelo resne narave.

Ko sem končala s papirji, so me poslali v čakalnico. Prijazna gospa, ki je znala malo angleško, mi je povedala, da se normalno na pregled čaka kakšni 2 uri. Ok, dobro, vzela sem knjigo in jo ravno odprla, ko me že pokličejo “Katarina!”. Ostali v čakalnici so začudeno pogledali in slišalo se je nekaj vzdihov in “OHH” zvokov presenečenja. Pome je prišel medicinski brat in me odpeljal v prvo ambulanto, kjer mi je pomeril pritisk, temperaturo itd. Nato mi je dal bolniško zapestnico v zeleni barvi, kar je pomenilo najnižjo prioriteto.

Vrnila sem se v čakalnico in taista gospa mi je rekla: “Ja, zelena barva pomeni vsaj 2 uri čakanja.” Spet sem se usedla v čakalnico. Z Rokom sva se pogovarjala, če bi on šel kam drugam, da ne bo tu v bolnišnici čakal z menoj, čeprav sem ga zelo nerada pustila samega ven, kjer je še vedno pokalo. Bolnišnica je verjetno vseeno bolj varna. Naredila sem prvi griz v sendvič, ko spet zaslišim: “Katarina!” In spet se je v čakalnici slišalo “oh”, “waw”, “kako?”, jaz pa sem s polnimi usti tekla v ambulanto.

Ali bom preživela?

Zdravnica me je pregledala in povedala, da stvar ni tako zelo huda in da lahko mirno potujem dalje, vseeno pa naj se po vrnitvi domov oglasim pri svojem dermatologu. Jaz sem se pohecala: “Torej bom preživela do julija?” Ona pa čisto resno: “Ja, to pa ne vem, če boš. Sedaj je čas karnevala in je tu v Braziliji zelo nevarno.” … v ozadju se sliši streljanje … “Moraš paziti, kje hodiš, na katere zabave greš, s kom se družiš.” … še vedno se streljajo nekje zunaj … “Zaradi znamenj ti ne bo hudega, le pazi se Brazilije.”

Ok, hvala za nasvet, ali kaj naj rečem? 🙂 Bova previdna, obljubim. In upam, da se nikoli več ne zapeljeva v favelo. Zdravnici sem še stisnila roko, se ji zahvalila za trud, da se je z mano pogovarjala po angleško in lahko sva šla domov. Waw, v 45 minutah sva bila gotova. Po hitrem postopku sva se ob še vedno stalnih zvokih pokanja v faveli, odpeljala proti najini nastanitvi na drugi strani mesta.

Lekcija

1.) Ne zaupaj navigaciji, sploh pa ne v brazilskih mestih. Vedno preveri, kje te pelje!

2.) Zavarovanje se splača imeti 😉 sploh, če ti uredijo takole premium obravnavo 😉