2,3K

Od začetka potovanja sva imela mir kar se tiče zdravstvenih težav, torej 3 mesece ni bilo nič težav, sedaj v Braziliji pa je bilo očitno treba nadoknadit zamujeno. Začelo se je z mojim obiskom zdravnika v Florianopolisu, nadaljevalo pa z Rokovo (dvakrat) prebito glavo.

Razlog za Rokovo poškodbo

V preteklih tednih sva potovala skupaj z Rokovo nekdanjo sodelavko. Posledično je bil tempo spet podoben tempu najinih krajših potovanj: malo časa in veliko videt. No, pravzaprav je bilo še hujše: Malo časa in veliko videti v Braziliji. A veste, kako velika je Brazilija in koliko kilometrov je med eno zanimivo stvarjo in drugo? Preveč, vam povem. No, tako je bil tudi naš dvotedenski plan zelo optimističen in je vključeval ogromno vožnje, ki sva jo opravila le midva (Vesna ne vozi). Proti koncu teh dveh tednov se nama je utrujenost že kopičila in to je verjetno tudi eden izmed razlogov za Rokovo nerodnost.

Drugi razlog za njegovo prebito glavo pa je verjetno ta, da so povprečno Brazilci nekoliko manjše rasti in so stvari postavljene malo nižje, kot bi bilo za Roka in njegovo glavo optimalno.

Prvi incident: polotok Marau

Na polotoku Marau smo bili gostje pri zabavnem domačinu Samuelu. Tip se je pri svojih poznih 30-tih letih uspel upokojiti, nato pa si je kupil idilično hiško tik ob plaži na idiličnem polotoku Marau. Poleg svoje posesti je dokupil še sosedovo, ki pa je zaenkrat ločena z visokim opečnatim zidom. Pred nekaj tedni je Samuelov prijatelj naredil v ta zid luknjo za bodoča vrata. Ampak te luknje ni nihče zravnal, »zakital« ali kakorkoli drugače uredil. Prijatelj je pač samo s kladivom in dletom stolkel zidake v obliki vrat. Tako je ostalo veliko špičastih koščkov polomljene opeke.

Med razkazovanjem svoje posesti nas je Samuel popeljal tudi skozi ta »vrata«, s tem da je Rok tam pustil del svojeg skalpa. Potiho je prišel za mano nazaj na vrt in rekel, da se je udaril v glavo. Zvenelo ni nič hujšega, vsaj način, kako je to povedal je bil tak.

Rok ali Katarina, kdo bo omedlel?

Vseeno sem pogledala, kam se je udaril, da bi videla, kako resno je. Takrat pa sem zagledala dve veliki in široki krvavi rani. Ni bilo zelo hudo, samo pač krvavo in malo odprta koža. A meni je v trenutku postalo slabo. Roka sem posedla, mu dala papirnato brisačo, da si pokrije rano, zraven pa sem se usedla še jaz in globoko dihala. Bom zdržala ali omedlela, je bilo resno vprašanje. Nič, rano je treba sprati in razkužiti. Spral si jo je Rok lahko sam kar pod tušem, razkužiti pa sem jo morala jaz. Zbrala sem ves pogum in vso moč in se lotila dela. Sprva je šlo. Z razkužilom sem nežno čistila rano, potem pa mi je kar naenkrat spet postalo slabo. Zopet sem se morala vsesti, globoko dihati, piti vodo … Presneto, bom zmogla ali ne? Pa saj rana sploh ni tako zelo grozna! Sploh ne vem, kaj mi je bilo.

Naslednje vprašanje je bilo: bo treba šivati? Bi klicala zavarovalnico in šla k zdravniku? Ampak bili smo sredi ničesar, na odročnem polotoku. Najino mnenje je bilo, da rajši ne bi dala šivati, saj nikoli ne veš, kakšni zdravniki so na takih lokacijah … da ne bo še več komplikacij.

Roka smo dali v visečo mrežo, kjer si je papirnato brisačko tiščal na glavo in tako preprečeval krvavitev in upali, da ne bo hudega. Samuel je sicer prigovarjal, da gremo k zdravniku, da je tam njegov prijatelj/prijateljica … a na koncu smo se odločili, da ni treba komplicirati, saj je bila rana videti predvsem površinska (široka), ne pa globoka.

Zdravniški pregled na zabavi

Zvečer smo bili skupaj s Samuelom povabljeni na kar dve rojstnodnevni zabavi in na eni je bila tudi Amanda, tista Samuelova prijateljica, ki je zdravnica v bližnjem zdravstvenem domu. Kar sredi večerje je Roku pogledala rano in hitro zaključila, da šivi res niso potrebni, le da par dni ne sme v morje, da naj veliko počiva in pije veliko vode.

No, torej smo se praj pravilno odločili. Še dobro.

Drugi incident: Rio de Janeiro

Po zaključku teh norih 2 tednov in prevoženih več kot 5000km sva nekaj dni ostala v Riu de Janeiru. Deloma zato, da si malo spočijeva (še dobro, da je deževalo, da sva res počivala) in deloma zato, da vidiva mesto. Zadnji dan v Riu, spet pri couchsurfing gostiteljih, ko sva že pakirala, pa se je Rok spet zaletel. Tokrat je spregledal stekleno polico, ki je bila ravno na višini njegovega čela in nad višino glav vseh ostalih v hiši.

Za spremembo od prejšnjega incidenta, mu je tokrat kri v potoku tekla čez čelo proti obrvem. Ampak zanimivo, tokrat pa meni ni postalo čisto nič slabo. Ne razumem same sebe in teh čudnih reakcij. Ampak pustimo to. Rok je spet tekel v kopalnico in glavo pod vodo, da si spere rano, jaz po razkužilo, da mu jo takoj razkužim. Potem smo ga spet polegli na najino posteljo v dnevni sobi in razmišljali, kako naprej. Tokrat je bila rana ožja, ampak tudi globja. Ali bodo potrebni šivi?

Bo treba šivati?

Ker imava sklenjeno zavarovanje pri zavarovalnici Sava in ker sva bila v velikem mestu, kjer so bolnišnice in druge zdravstvene ustanove na dosegu roke, sva se odločila poklicati zavarovalnico. Po emailu sva od asistence dobila navodila, v katero bolnišnico naj greva in se odpeljala namesto ven iz mesta nazaj na proti centru.

Tokrat pregled in sprejem ni bil tako zelo ekspresen, kot pri meni v Florianopolisu (kako sem šla preko celotne vrste na urgenci, preberi tule), je bil pa vseeno Rok v eni uri gotov. Pač manjša klinika ima tudi svoje prednosti. So pa tokrat za razliko od Florianopolisa vsi znali angleško in je bila komunikacija toliko lažja. Medicinski brat, ki je Roka prvi pregledal, je menil, da bodo šivi potrebni, zdravnik pa je to trditev na Rokovo veselje ovrgel in rano le konkretno očistil ter jo za dva dni prelepil z gazo. Predpisal je še antibiotike za preprečevanje potencialne okužbe in še neko kremo za celjenje ran. Dodal je še naročilo: mirovanje naslednjih nekaj dni, piti veliko vode in nikakor glave v morje.

Zakaj je odpadlo surfanje v Braziliji?

Ajoj! Pa ravno sva bila namenjena v Paraty, kjer sta nama prijatelja priporočila izlet s kajakom v zaliv Managua in nato surfanje v kraju Ubatuba. No, vse to je odpadlo, sva pa pač plaže izkoristila za počitek. Tudi to je pasalo.

Prvi dve rani sta že skoraj zaceljeni, tale zadnja pa se še celi. Vse zgleda ok, glava Roka ne boli več, tako da hujšega očitno ni bilo, za surfanje in izlet s kajakom pa bo očitno treba še kdaj v Brazilijo 🙂