2,9K

Bil je večer, stemnilo se je že, mi pa smo se še vedno vozili. Od 6h zjutraj smo bili že na poti, večinoma so bile to same slabe ceste, makadamske in s toliko luknjami, da nas je pošteno premetavalo po avtu. Vozili smo se skozi res revne vasice sredi ničesar po brazilski pokrajini Bahía. Naš cilj tega dne je bil polotok Maraú, za katerega smo slišali, da ima zelo lepe plaže. Bili smo utrujeni in naveličani vsega. Samo še spat bi šli. Na Maraú pa je vodila le ena cesta in tudi ta je bila spet makadamska z ogromnimi luknjami. Na eni točki pač ni šlo več. Dovolj. Bila sva preveč uturjena, da bi vozila še eno uro po taki cesti.

Iskanje prenočišča

Začeli smo iskati kamp v bližini, ki je bil označen na zemljevidu, pa ga seveda ni bilo. Tudi drugega kampa ni bilo in tretjega tudi ne. V temi je vse zgledalo zapuščeno in strašljivo. Kaj sedaj? Zapeljali smo se do konca vasi in Vesna (najina sopotnica za ta del potovanja, ki je znala portugalsko) je šla ven, iskat kakšno živo dušo, ki bi nam pomagala najti prostor za kampiranje.

Na najino presenečenje je Vesna začela ploskati. Malo čudno sva jo gledala, ona pa je razložila, da je menda to v Braziliji nekaj normalnega, saj tu nihče nima zvonca, vsi pa slišijo na ploskanje. In res, izza enih vrat se je pokazala glava in vprašala, kaj želimo. Vesna mu je hitro razložila našo zagato in brez pomislekov nas je možakar sprejel na svoje dvorišče.

Gostoljubnost Samuela

Predstavil se nam je kot Samuel in povedal, da seveda lahko kampiramo na njegovem dvorišču, uporabljamo njegovo stranišče in tuš na vrtu … Ko smo se mi malo oddahnili od vožnje, nas je na mizi že čakala večerja: sadje, kruh, sir, kuhana jajca, hrenovke in pivo. Hitro smo pozabili utrujenost in že smo se zaklepetali. No, dejansko je bilo tako, da je Samuel govoril portuglsko, Vesna je vsake toliko kaj prevedla, midva pa sva bolj kimala 🙂 Saj razumela sva še kaj (s španščino se da veliko pomagati), samo povedati nisva znala nič.

Izvedeli smo, da je Samuel pri svojih 38 letih že upokojen. Nekoč je bil zaposlen v Brasiliji (glavnem mestu), pa mu delo ni bilo všeč in je našel način, da se je lahko upokojil. Ko je izbiral kraj, kamor bi se preselil, je imel dve možnosti: otok Santa Catarina na jugu Brazilije ali pa tule, na polotoku Maraú. Ker ne mara mraza (ja, za Brazilce je tudi jug Brazilije premrzel), se je odločil za polotok Maraú, tukaj kupil hišo s pogledom na plažo in sedaj tu v svojem pokoju živi že eno leto. Ni mu hudega, je bilo videti.

Ob večerji je povedal, da je naslednji dan povabljen na kar dve rojstnodnevni zabavi in da smo sedaj skupaj z njim tudi mi povabljeni tja – logično! Preden smo šli spat, nas je še enkrat vprašal, če smo prepričani, da želimo kampirati, ali bi morda vseeno rajši spali pri njemu v hiši. Saj ne veš, kaj bi si mislil. Neka previdnost ti pravi, da ne zaupaj nikomur, ampak, ko vidiš, da je nekdo tako zelo prijazen, pa tudi težko zavrneš.

Naslednje jutro nas je na mizi čakal tudi obilen zajtrk, potem je sledil sprehod po Samuelovi posesti, kjer nam je razkazal, kaj vse raste v teh krajih. Predvsem je veliko kokosa, ki smo ga sproti nabirali, odpirali in pili svežo kokosovo vodo ter jedli svežo sredico kokosa. Potem pa je imel še razna sadna drevesa: mango, avokado in še cel kup drugih, katerih imen si nisem uspela zapomniti.

Rajska plaža: polotok Maraú

Nas je na Maraú pripeljal stavek iz Lonely Planeta, da so tu ene izmed najlepših brazilskih plaž. A zaradi slabe ceste in utrujenosti prejšnjega dne, do tiste »najlepše« plaže sploh nismo prišli. Vseeno, pa menim, da sva našla svoj mini raj na zemlji. Takoj zjutraj, po zajtrku pri Samuelu, sem šla pogledat na drugo stran njegovih vrtnih vrat, kjer se začne plaža. Res me je zanimalo, kam smo prejšnji večer sploh prišli.

Nazaj sem prišla nasmejana do ušeš. Veste, kako lepa plaža! Kot z razglednice! Nežno oranžen pesek, turkizno modro morje in same kokosove palme, do koder seže pogled. Waw! Čudovito!

Tekom dneva sva šla večkrat na sprehod po plaži, splezala na palmo, se vrgla v valove, potem spet ležala v viseči mreži pri Samuelu, pa šla še enkrat na plažo, gledat sončni zahod … in vsakič znova je bilo čudovito lepo. Težko je verjeti, da smo po takem velikem naključju našli tako zelo lep košček plaže.

Rojstnodnevne zabave

Zvečer je bil čas za obe rojstnodnevni zabavi. Tu so pogovori šele stekli. Saj veste, pivo ali dve in človek zna kar naenkrat več tujih jezikov 😉 Tako se je tudi Samuelu razvezal jezik in uspeli smo se pogovarjati v angleščini.

 

Prva zabava je bila tipična moška žurka. Samuelov prijatelj je praznoval 28. rojstni dan in v baru na plaži so fantje pekli na žaru, pili pivo in vrteli glasno brazilsko glasbo. Previdno sva pristopila za Samuelom, vse lepo pozdravila, ampak brez portugalščine smo se težko pogovarjali. Kot rečeno, po prvem (ali pa drugem, tretjem?) pivu je Samuel prevzel pobudo in začel prevajati. Tako sva izvedela, koliko časa kateri od fantov že živi na polotoku, zakaj so prišli sem (vsi so tu zaradi miru, lepih plaž, ribarjenja in toplega vremena). Na poskušino sva dobila vse možne jedi in pijače, vključno s cachaço (brazilskim žganjem iz sladkornega trsa) s kokosom.

Ko se je stemnilo (kar je na Marau okoli 6h zvečer, vsak dan, vse leto), smo se prestavili na drugo zabavo. Ta je bila bolj prefinjene sorte, kjer so se zbrali raznorazni priseljenci na polotoku. Dobili smo se v lično urejeni hiši francoskega para, spoznala pa sva še mlado zdravnico z juga Brazilije, ki trenutno dela na Maraú in njeno mamo, ameriško-brazilski par, ki se je upokojil tukaj, še eno francosko družino in še cel kup drugih intelektualcev (vsaj delovali so tako), ki so na različne načine našli tale mini raj na zemlji.

Najbolj prijazni ljudje so … Brazilci!

Prav vsi, v prvi vrsti Samuel, potem pa še celotna Samuelova moška družba in tale fina francosko-brazilka naveza so nas tako lepo sprejeli, pogostili, skrbeli za nas, nas vabili k sebi domov in na obisk na različne konce Brazilije … Veliko sva že prepotovala, ampak tako prijaznih ljudi pa nisva srečala še nikjer. Ko k tej prijaznosti dodamo še čudovito plažo, toplo vreme in sveže kokose na vsakem koraku, mislim, da sva našla svoj raj na Zemlji 🙂 In seveda razumeva, zakaj se je Samuel odločil preseliti sem. Ni ga boljšega kot ležanje v viseči mreži pred svojo hišo s pogledom na morje in srebanje svežega kokosa. Lepo je temule najinemu novemu prijatelju Samuelu.