Kako preživeti prestop v Mexico City?

Letališče Mexico City je za veliko ljudi glavna odskočna deska za potovanje po Srednji ali Južni Ameriki. Za nas, Evropejce je Mexico City pogosto letališče, kjer imamo prestop, preden pot nadaljujemo dalje ali po Mehiki ali pa v naslednjo državo Srednje/Južne Amerike. Midva vedno z veseljem izkoristiva čas med letom (če ga je le dovolj) in si pogledava mesto. Tako je bilo tudi v Mexico City-u. Večkrat sva že prestopala tam, enkrat sva ostala na letališču, v ostalih primerih pa sva šla ven.

Spodaj bova opisala postopek na letališču med prestopom v Mexico City. Opisala bova tudi, kako sva prestop preživela na letališču in kaj vse se da videti, če imaš v Mexico Cityu 7h oz. 24h (1 dan v Mexico City-u).

Ko v Mexico City-u prideš iz letala, najprej sledi pregled potnih listov in carina – tudi, če si v Mehiki samo v tranzitu! Čeprav Slovenci ne potrebujemo vizuma za potovanje po Mehiki, pa je vseeno treba izpolniti imigracijski listek, ki ti ga bo stevardesa dala na letalu, nato pa ga skupaj s svojim potnim listom pokaži uradniku na letališču. Če Mehika ni tvoja ciljna destinacija, ne kompliciraj pri izpolnjevanju listka, pač pa samo izpolni svoje osnovne podatke in napiši TRANSIT kot destinacijo, naslov v Mehiki in namen potovanja. Uradnik na letališču ti bo v potni list pritisnil žig, prav tako tudi na imigracijski listek. Tega bo odtrgal in ga en del vrnil tebi. Zelo pomembno: imigracijski listek shrani! Brez tega te namreč ne bodo pustili na naslednje letalo! V času pandemije je za vstop potrebno izpolniti še spletni obrazec Vuela Seguro. Več o tem v ločeni objavi.

Mehiški imigracijski listek

Prevzem prtljage in carina

Dalje te pot na letališču pelje do prostora, kjer prevzameš svojo prtljago. Ja, tudi če si le v tranzitu, moraš svoje kovčke tukaj dvigniti in jih nesti približno 50m naprej, skozi carino do naslednjega tekočega traku, kjer kovček spet oddaš. Nama se je zdelo rahlo bizarno, ampak taka so pač pravila. In ta del “potovanja”, ko gresta ti in tvoj kovček/nahrbtnik do naslednjega tekočega traku, je carina. Če imaš nesrečo, te bodo naključno izbrali za pregled prtljage in to potem trajaaaaaa. Temu se izogneš tako, da s seboj ne nosiš nič prepovedanega: nobenih drog (itak!), pa tudi nobene sveže hrane. Nič sadja, zelenjave, jajc, mesa, sira, mleka … nič od tega! Tudi tokrat pomaga, da poveš cariniku, da si v Mehiki samo v tranzitu. Potem ne komplicirajo kaj dosti. V času pandemije s seboj nikar ne nosi testov za samotestiranje! Midva sva imela ogrooooomno težav zaradi tega.

v Mehiki so to ilegalni covid hitri testi za samotestiranje

Midva sva imela s seboj nekaj sadja … ok, če povem po pravici: s seboj sva imela ogromno sadja! Pomojem kakšen kilogram mandarin. Poskušala sva jih pojesti, preden bi šla skozi kontrolo, pa ni šlo. Nekaj jih je ostalo. Izbrala sva carinika, ki je izgledal najbolj prijazno in ga vprašala, če smeva obdržati teh par mandarin, saj sva samo v tranzitu. Odgovor je bil: “Ok, če sta v tranzitu, potem lahko.” Jupi! In so mandarine potovale z nama dalje v Salvador 🙂 Če je tvoja končna destinacija v Mehiki, je stvar nekoliko bolj stroga in pregled prtljage skoraj neizogiben. V najboljšem primeru gre tvoja prtljaga skozi rentgen, v najslabšem, pa jo bo carinik na roke pregledal, zložil vse ven in ko bo končal, moraš sam vse pospraviti. Stvar lahko traja tudi eno uro ali celo več.

Ko sva vlekla najine skrbno zapakirane nahrbtnike skozi carino

Še eno opozorilo: ob trakovih za prevzem prtljage ponujajo vozičke za 10MXP (cca 0,5€) ali 1USD ali 1EUR. Glede na to, da moraš prtljago nesti res samo par metrov naprej, prihrani ta denar rajši za kakšen taco v mestu 🙂 😉

Ok, ko opraviš s prtljago, imaš dve izbiri: ali zapustiš letališče, ali pa greš nazaj na terminal in tam čakaš naslednje letalo.

V tem primeru, moraš sedaj spet skozi varnostno kontrolo. Na žalost to pomeni, da ne smeš čez nesti nobene pijače. Midva imava namreč navado, da si v Evropi na letališču natočiva vodo v najine termovke in sva tako načeloma preskrbljena s pijačo do ciljne destinacije. No, v Mehiki to ne velja, saj sva morala tu vso vodo zliti proč. Na drugi strani kontrole pa sva naletela na problem: nikjer pitne vode! Tista s pipe menda ni dobra, kakšnih pitnikov, kjer bi si lahko spet napolnila najini termovki pa tudi nimajo. Preostane ti torej nakup pijače, ali pa trpiš žejo 🙂 Trgovinic in kakšnega blaznega šopinga na tem letališču tudi ni za pričakovati, imajo pa veliko restavracij in kavarn, med drugim tudi Subway in Starbucks, seveda s cenami, primernimi za lokacijo.

Tekom drugega prestopa sva imela že Diners kartici, s katero imava brezplačen vstop v letališke salone. Tako se da preživeti prestop v Mexico City nekoliko lažje, saj imaš tam hrano in pijačo v neomejenih količinah ;). Več o kartici Diners preberi na povezavi spodaj, če pa si jo želiš brezplačno naročiti, pa klikni tule.

Diners kartica nama je omogočila prijetno čakanje na letalo 🙂

Za čakanje na letališču je pomemben tudi dostop do interneta in elektrike za polnjenje mobilnih naprav. Obojega je na letališču Mexico City dovolj. Brezžični internet je dostopen na celotnem letališču. Brezplačen dostop dobiš za 15 minut, vanj pa se prijaviš z email naslovom (namig: lahko si ga izmisliš ;). Restavracije pa imajo tudi svoje wi-fije, ki so nekoliko hitrejši in brez časovne omejitve.

Takole sva midva izkoristila 6-urni prestop v Mehiki: za reset najinega računalnika 🙂 Menim, da je veliko bolj zanimivih stvari, ki jih človek lahko počne na mehiškem letališču

Če slučajno med prestopom menjaš tudi terminal, potem si rezerviraj vsaj 30 minut časa za ta premik. Terminala 1 in 2 sta namreč tako daleč narazen, da moraš med njima potovati z vlakom, ki vozi cca 20 minut.

Za to, da si greš ogledat mesto, moraš imeti vsaj 6h med letoma. Idealno seveda še kaj več. Midva sva imela prvič slabih 8h, kar se je izkazalo za ravno prav, drugič pa kar 24h. Mexico City je OGROMNO mesto, zato lahko med prestopom vidiš le njegov strogi center. Za izlete izven centra bi potreboval še kakšen dan več v mestu.

Časovnica prestopa

– za pot od letala do letališkega izhoda potrebuješ 45min – 1h, odvisno od vrste pri pregledu potnih listov in prtljage. Če pa ti želijo pregledati prtljago, pa dodaj še eno uro!

– pot do mesta ti s taksijem pobere med 30min do 1h, spet odvisno od gneče na cesti.

– za nazaj-grede računaj enako časa

– na letališču želiš biti vsaj 1,5h pred letom

Skupaj torej porabiš minimalno 3,5h samo za letališke kontrole in premike. Imej to v mislih, ko si planiraš ogled mesta. Pa seveda računaj še na kakšne nepričakovane dogodke!

Pogled z letala razkrije, kako ogromno je Mexico City!

Prevoz do centra mesta:

Z letališča v mesto lahko prideš z javnim prevozom, vendar je ta po besedah domačinov kaotičen in počasen. Je pa definitivno najcenejša varianta. Več o tem si lahko prebereš na strani Wikitravel Mexico City. Midva sva se odločila za koriščenje Uber-ja, ki je mednarodno poznana oblika “taksi” prevozov. Cena za Uber je še vedno zelo poceni, predvsem pa si v mestu hitreje in brez prestopanj. Za uporabo Uberja moraš imeti na telefonu naloženo aplikacijo Uber ter dostop do interneta. Na letališču internet ni problem, prav tako tudi v centru mesta (npr. trg Zocalo ali pa Park Alameda Central), izven tega območja pa se wifi dobi v kakšnih restavracijah. Na letališču Uber naroči, ko si že mimo kontrole prtljage. Brez skrbi, prevoznikov je veliko in pridejo zelo hitro.

Mehiški taksi. Poglej, kaj vozi na strehi! Kletko za papagaja! 🙂

Kaj si pogledati v Mexico City v enem dnevu

Prvič, ko sva imela približno 7h časa med letoma, sva si Mexico City ogledala le na hitro in le njegov center. Drugič, ko pa sva glavne znamenitosti že videla, poleg tega pa sva imela več časa, pa sva uspela tudi na ogled širšega dela mesta. Za nasvet in mnenje, kaj si lahko v tako kratkem času pogledava v Mexico City, sem vprašala mehiškega študenta arhitekture, ki ga poznam preko organizacije IAESTE (organizacija za izmenjavo  študentskih praks). Bil je bil izredno navdušen, da prihaja na ogled “njegovega” mesta še en arhitekt (Rok) in tako nama je predlagal ogled samih izredno zanimivih stavb v centru mesta. Spodaj so opisane stvari, ki sva jih ogledala v Mexico City-ju. Najprej je opisan prvi prestop, nato pa še drugi.

Mexico City

– Park Alameda Central

To je bila najina začetna točka za ogled mesta Mexico City. Zelo lep park, zelena oaza sredi sicer betonske džungle ali zelo pomanjšan Central Park. Navdušil naju je z urejenostjo in sproščenim vzdušjem. Vse potke so lepo oskrbovane, obdane z rožami, fontane čiste in ponoči osvetljene, na vsakem vogalu je ruter z wifijem, predvsem pa so tu drevesa in nekoliko boljši zrak 🙂 Park krasi tudi velik kip mehiškega nacionalnega heroja Benita Juáreza na eni strani ter Palacio de Bellas Artes na drugi.

Spomenik Benitu Juarezu v parku Alameda Central

– Casa de los Azulejos

Tale hiša iz ploščic – kar v prevodu pomeni casa de los azulejos je res nekaj posebnega. Od zunaj je vsa oblečena v  keramične ploščice! Od kje ideja za tako fasado? Legenda pravi, da je v tej hiši živel možak, čigar sicer že odrasel sin se ni preveč lepo obnašal in oče ni bil zadovoljen z njegovim načinom življenja. V želji, da bi ga spravil k pameti, mu je zagrozil, da mu nikoli ne bo zgradil hiše iz ploščic, kar je pomenilo, da ne bo deležen nikakršne dediščine. Fant se je menda uredil in postal zgled in ponos družine in tako podedoval hišo. Je pa v njem ostalo nekaj nagajivosti, saj je takoj, ko je bila hiša njegova, fasado oblekel v keramične ploščice. Smešna legenda, a malo verjetna.

Detajl s stavbe Casa de los Azujelos

– Katedrala v Mexico City

S polnim imenom se mehiška katedrala imenuje Catedral Metropolitana de la Asunción de la Santísima Virgen María a los cielos. Zanimiva je zato, ker zelo očitno tla niso več ravna in cerkev se nagiba v različne smeri. To naj bi bila menda posledica potresov ter močvirnatih tal. Ni zanemarljivo tudi dejstvo, da je to danes največja katedrala na ameriškem kontinentu, zgrajena pa je na oz. v neposredni bližini nekdanjega azteškega templja. Seveda, ko so prišli Španci, so morali uničiti in razvrednotiti, vse kar je bilo prvotnim prebivalcem tega področja, Aztekom sveto. Škoda. Je pa nastala lepa cerkev, tudi to nekaj šteje 🙂

Ikona Mexico City-a: španska katedrala

–  Trg Zócalo

Trg ustave (Plaza de la Constitución), znan tudi kot Zocalo je med največjimi trgi na svetu. V času najinega prvega obiska so ga ravno pripravljali za božični sejem, ob drugem obisku pa so imeli ogromno tržnico tam – zato njegove veličine nisva mogla ravno dojeti. Definitivno je impresivna tudi velikost mehiške zastave, ki plapola na trgu. Česa tako velikega še nisem videla! Zanimivo je bilo tudi opazovati delavce, ki so sadili božične zvezde (tiste rdeče rože) eno zraven druge po vseh zelenih površinah okoli trga. Tako so bile rože npr okoli semaforjev, na krožišču … ko sva se vračala proti parku Alameda Central, sva jih opazila tudi vzdolž vseh potk v parku. Noro! Tekom drugega obiska Mexico City-ja pa sva na tem trgu opazovala “Azteke”, ki so tam izvajali svoje rituale, plese in glasbo. Še bolj zanimivo kot božične zvezde 😉

– Bazilika Nuestra Señora de Guadalupe

Drugi obisk Mexico City-a je bil namenjen ogledom izven centra. Prva stvar je bila ogled romarskega središča na obrobju mesta. Z Uberjem sva se odpravila na sever mesta, do največjega romarskega središča v Mehiki. Do Bazilike Neustra Señora de Guadalupe (naša gospa iz Guadalupe). Gre za cerkev, romarsko središče, posvečeno Mariji. Legenda pravi, da se je Marija prikazala Azteku, spreobrnjenemu v katoliško vero, in mu naročila, naj tu sezida cerkev. Trajalo je še nekaj časa in še marsikaj se je vmes zgodilo, ampak danes tu stoji ne samo ena cerkev, pač pa je nastal že cel kompleks različnih cerkva in kapelic. Stara bazilika je že tako nagnjena, da spominja na stolp v Pisi, nova pa je moderna in res velika, da sprejme ogromno število romarjev, ki dnevno obiskujejo to središče. Par besed več o tem je zapisanih tule.

Romarsko središče v Ciudad de Mexico: Nuestra Señora de Guadalupe

– Muzeji v Mexico City

Mexico City ima kar nekaj zanimivih muzejev. Med takimi najbolj obiskanimi so Antropološki muzej (Museo Nacional de Antropologia), zgodovinski muzej (Museo Nacional de Historia, Castillo de Chapultepec), muzej slikarke Frida Kahlo (La Casa Azul, Museo Frida Kahlo), in muzej slikarja Diego Rivera (Museo Mural Diego Rivera). Žal nisva imela časa za vse te muzeje (pa tudi zaprti so bili nekateri), a kar sva videla naju je navdušilo. Mehiških slikarjev prej sploh nisva poznala, prav tako tudi ne kaj dosti mehiške zgodovine, tako da je bil vpogled v to prav dobrodošel.

Museo Mural Diego Rivera – imenitna slika javnega življenja v Mehiki

Hrana

Ko sva se vračala nazaj proti najini izhodiščni točki, sva jo ubrala po vzporedni ulici in si privoščila še mehiško večerjo. Pravijo, da ko iščeš hrano v tujih krajih, se drži pravila: jej tam, kjer jedo lokalci. Na tak način sva tudi midva našla lokalno prodajalno taco-tov, imenovano “taqueira”. Pred njo je bila namreč dolga vrsta samih domačinov, ki so čakali, da si kupijo svoj taco. Hitro sva tudi midva stala v vrsti in jih spraševala, kateri taco je najboljši 🙂 Izbira je bila ogromna, od bolj začinjenih, do čisto “normalnih”, cena pa 0,5€ na kos!

Taqueria Tacos de Canasta Los Especiales

Za poslastico sva šla še na prave mehiške churros-e s čokolado oz. sladkorjem v slaščičarno Churros El Moro, nato pa sita vrnila na letališče.

Za konec še nekaj besed o varnosti v Mexico City-u. Kot vsa latinskoameriška mesta, ima tudi Mexico City bolj slab sloves kar se tiče varnosti turistov. Naju je predvsem skrbelo, ker sva se po mestu sprehajala z ročno prtljago, torej nahrbtniki, v katerih sva imela veliko vrednih stvari (fotoaparati, telefoni, računalnik). In pa dejstvo, da se je tekom najinega časa v Mexico City-u že stemnilo. Ampak so nama domačini povedali, da dokler se gibava v starem delu mesta, se nimava česa bati, saj je to zelo obljuden kraj. In res je bilo tako. Ljudi je ogromno in počutila sva se povsem varno.

Čeprav sva bila v Mexico Cityu tudi ponoči, naju za varnost ni skrbelo

Stroški prestopa v Mexico City-u