Senja je precej velik otok na severu Norveške. Lahko bi rekli, da je neke vrste alternativa Lofotom, čeprav ni čisto. Lofoti so pač Lofoti. So posebni, so lepi in so turistični. Senja pa je bolj odročna in manj obljudena, a vseeno lepa. Po Senji vodi manj cest, večji del otoka je nedostopen, ima ogromno fjordov in gora in še več razglednih točk. Nama je bila zelo všeč, edino najet avto – čisto nov in čisto fancy Volvo – nama je na koncu ponagajal.
Razgledna točka nekje ob panoramski cesti po Senji
Otok Senja – panoramska cesta
Ok, verjamete mi, da je Senja lepa in ne preveč obljudena. Ampak, kaj si pogledati na Senji? Tudi midva sprva nisva vedela, kaj točno je tam tako lepega, kam se odpeljati, kam usmeriti svoj pogled. Pa sva se odločila, da greva kar po panoramski cesti po Senji. Panoramska cesta se začne v Gryllefjordu na zahodu. Za tiste, ki pridejo na Senjo s trajektom, je to začetek poti po Senji. Midva sva prišla na Senjo po mostu, tako da sva najprej prevozila že polovico otoka, preden sva prišla do Gryllefjorda.
Če pogledate na zemljevid, boste videli, da je Senja zelo “razvejana” na severu, polna fjordov. No, in med temi fjordi vodi panoramska cesta po Senji.
V iskanju severnih jelenov na Senji
Gryllefjord in pot do tja
Na Senjo sva zapeljala na en tak turoben, oblačen in občasno deževen dan. Bilo je še precej zgodaj in ceste so bile povsem prazne. Cesta, ki vodi skozi notranjost Senje je precej ravna in to ravnino sva izkoristila za iskanje severnih jelenov in losov. Vozila sva čisto počasi, prečesavala okolico s pogledom, se ustavljala … Pokrajina je bila res lepa, čista divjina se je čutila. Edino nobenega losa ali pa jelena ni bilo na spregled.
Take ravne ceste na Norveškem nisva pričakovala
Gryllefjord pa je en tak izredno dolg in ozek fjord. Res je noro videti te fjorde. Za naju to ni bil prvi fjord, a vseeno, vsakič znova sva navdušena. Zame je to nekaj najboljšega pri potovanjih – ko vidim stvari, o katerih sem se učila v šoli, v živo. Nisva se zapeljala prav do kraja Gryllefjord, pač pa samo do razgledne točke nad mostom preko samega fjorda. Čudovit razgled in mir, tišina …
Gryllefjord
Bergsbotn
Od Gryllefjorda sva se obrnila nazaj in se odpeljala proti vzhodu. Naslednji postanek je bila razgledna ploščad nad Bergsbotnom. Razgledna ploščad je malo umetniška, s klančinami in stopnicami. Tako te malo spodbudi k razgibavanju – po dolgi vožnji to kar paše, hkrati pa omogoči tudi več prostora za fotografiranje. In kaj se vidi s te ploščadi? Še en fjord. Ta ploščad je čisto na koncu fjorda (za razliko od Gryllefjord razgledne točke, ki je nekje na sredi, ob strani fjorda), vse okoli je bilo tako sveže zeleno … Preprosto lepo je bilo. Nič tako oprijemljivega, da bi rekla npr. tam se vidi tisto-in-tisto goro. Ne, tu je bilo samo vse skupaj noro lepo.
Bergsbotn, Senja
Tungeneset
Od Bergsbotna sva se peljala po panoramski cesti dalje, se od nje malo odcepila in se zapeljala do vasice Skaland – po še več lepih razgledov na fjord, potem pa le proti Tungeneset-u. To je še eno počivališče oz razgledna ploščad. Lesena, lepa moderna, z javnimi stranišči … Tungeneset je na rtu, kjer se združita (ali pa razcepita) fjorda Steinsfjord in Ersfjord. Z lesenega podesta je čudovit pogled na Oksen ali Dragon Teeth gorovje – to so impozantni in zelo nazobčani vrhovi na koncu Ersfjorda.
Razgledna točka Tungeneset
S Tungeneset naj bi se dalo opazovati tudi polnočno sonce. Sva poskusila kasneje zvečer, ampak že takoj povem, da ni šlo. V sredini julija se je sonce skrilo za prej omenjeno goro Oksen in tako tisto noč nisva videla najnižje točke sonca. Morda je junija kaj drugače. Ne vem. Je pa tole vsekakor prečudovit kraj, vreden postanka.
Ko nama je sonce pobegnilo za gore. Tungeneset, Senja
Mefjordvær
Mefjordvær je kraj ob robu fjorda Mefjord. Posebnost tega kraja pa je razgled na ikono Senje – goro Seglo. Poleg tega pa imajo tudi v Mefjordværju neka bolj umetniška javna stranišča. Rok temu pravi “sekret-turizem” 🙂 Kakorkoli. Razgled na Seglo je bil lep, ampak do najboljšega razgleda sva prišla še nekoliko kasneje, stranišče pa je tudi ok. Za javno stranišče zelo čisto, moram reči.
Pogled na Seglo (najvišji vrh na fotografiji) iz Mefjordværja
Fjordgård, vzpon na Hesten in razgled na Seglo
Vasica Fjordgård se nahaja na naslednjem polotoku od Mefjordværja, na drugi strani Segle. S te strani je Segla bolj dostopna. Poleg tega pa je Fjordgård tudi izhodišče za Hesten. Torej, najino vprašanje tu je bilo: Katero goro izbrati? Hesten ali Seglo. Segla je tista najbolj ikonična gora. Visoka je 639m, precej strma, ampak se da gor brez kakšne alpinistične opreme. Hesten pa je nekoliko nižji (556m) sosednji hrib, ki pa ponuja najboljše razglede na Seglo. Če bi imela dovolj energije, bi šla na oba hriba. Tako pa se nama je že kar poznalo to, da sva vsak dan nekam hodila in sva bila preutrujena. In sva se odločila samo za Hesten.
Ikonična Segla, kot jo vidimo z gore Hesten
Vzpon na Hesten
Sam vzpon sem opisala v ločeni objavi: Vzpon na Hesten. Pot je lepa, lahka, razgled na vrhu pa noro lep. Vredno vzpona. Tule pa opišem eno zabavno situacijo, ki se nama je zgodila na poti gor.
Na vrhu Hestna
Hodila sva po gozdni potki in v daljavi zaslišala neke zvoke – kot da bi nekdo poslušal glasbo na telefonu. Sama pri sebi sem zavila z očmi. “Kakšni pohodniki, da tako glasno nabijajo glasbo v gorah”, sem si mislila. Ko sva prišla bliže, sva opazila skupinico ljudi, pravzaprav so bili 4-članska družina, ki so na telefonu očitno gledali nek šport, saj je bilo sedaj že jasno, da se na vse grlo dere nek komentator. Pomislila sem na kakšne hude navdušence nad nogometom in jih vprašala po angleško: “Who is playing?” (kdo igra?). Odgovorili so nama, da gledajo kolesarjenje, Tour de France. “Who is winning?” (kdo zmaguje) je bilo moje naslednje vprašanje. Gospa začne naštevat neka imena, ki jih niti nisem poznala, potem pa le omeni Rogliča. “Oh, Roglič. We are from Slovenia, so we are rooting for him.” (o, Roglič. Midva sva iz Slovenije, tako da navijava zanj), sem rekla. Vsi štirje so dvignili glave od telefona in naju pogledali, potem pa skoraj v en glas odgovorili: “Mi smo tut iz Slovenije!” Naslednjih 5 minut smo se tako smejali, da smo zamudili finiš etape. No, evo, kje srečaš Slovence? V hribih in pri gledanju kolesarjenja. 🙂
Čudovita Segla
Ersfjordstranda
Po povratku s Hestna sva se vrnila nazaj na Ersfjordstrando, plažo na koncu fjorda Ersfjord, v bližini prej omenjene razgledne točke Tungeneset. Ob plaži je bilo veliko parkirišče, okoli pa so ljudje postavljali šotore. Tudi na tej plaži je bolj “moderno” javno stranišče. Idealno za naju torej. Imava prostor za prespat, stranišče je blizu, pa še noro lep razgled sva imela. Postavila sva si šotor s pogledom na morje, opazovala Fince, ki so se kopali v ledeno mrzlem morju, se sprva zgražala, da se potem kar tuširajo s hladno vodo (tisto javno stranišče je imelo na zunanji strani tudi tuš), a sva se jim kmalu pridružila. Ker, ko divje kampiraš, pač izkoristiš vsako priložnost za tuširanje, saj ne veš, kdaj bo prišla naslednja.
Senja ima veliko res lepih javnih stranišč.
Bil je prekrasen večer, vremenska napoved je kazala, da bo jasno tudi ponoči, torej bova lahko videla polnočno sonce. Gledala sva kompas in modrovala, da bi lahko to gledala kar iz šotora na plaži. Okoli 10h zvečer je sonce začelo “bežat”. Prav hecno je. Pri nas pričakuješ, da bo šlo sonce pač dol, proti morju, če ga vidiš že tik nad horizontom. Na Norveškem, ko je polarni dan, pa ne. Sonce se pomika proti severu. In tako nama je “pobegnilo” za tiste nazobčane gore Oksen (Dragon Teeth).
Plaža Ersfjordstranda, Senja
Spakirala sva si tople obleke, čaj, čokolado in se odpeljala nazaj proti razgledi točki Tungeneset. Od tam naj bi se videlo polnočno sonce. To, da nama je tudi tam sonce “pobegnilo” za gore, sem že napisala. Se je pa tam zgodilo še nekaj …
Ko najbolj fancy avto ne dela …
Ker naju je od tistega mrzlega tuša še vedno malo zeblo, sva dobila idejo, da bi polnočno sonce opazovala kar iz avta. Pihanje sva dala na največ, da se pogrejeva. Udobno sva se namestila, prinesla sva si tiste piškote … in potem avto začne piskat. Javljal je neko napako in napisal, da je treba avto takoj peljati na servis. Poskusila sva avto ugasnit, prižgat … nič ni pomagalo. Avto je piskal.
Super fancy Volvo V90 in ponosna voznica … no, dokler je delal, kot je treba.
Vozila sva že marsikaj na najinih potovanjih. Od res slabih in zdelanih avtomobilov, do tega fancy Volva, ki je imel le nekaj tisoč kilometrov. Ampak “zaštekal” nama je pa le ta. Kaj sedaj!? Ja nič, poklicati bo treba na agencijo. In to ob polnoči! Kličem enkrat, dvakrat, trikrat … nihče se ne javi, čeprav naj bi imeli 24h pomoč na cesti. Potem sem klicala na številko za prometne nesreče. Aha, tam so se pa takoj oglasili. Naročili bodo mehanika, da se pripelje s celine pogledat avto in se odloči, kako naprej. Ah joj … pa bo šla še ena noč spanja, sonca pa itak očitno ne bova videla.
Tale Volvo V90 je bil čisto too much za naju 🙂
Čez par minut so me klicali nazaj, da pravzaprav to ni v pristojnosti Hertz agencije, ampak mi mora pomagati nekdo iz podjetja Volvo. In so me prevezali. Prijazen možakar je takoj vedel, v čem je problem. Najin Volvo je bil namreč hibrid in očitno se je električna baterija popolnoma izpraznila. Zato je piskal. To se zgodi, če:
1.) se voziš na kratke razdalje in se veliko ustavljaš (kar sva ta dan ves dan počela)
2.) si veliko okoli avta, imaš odprta vrata, ključ je v bližini in posledično so vsi ekrani v avtu prižgani (kar sva seveda zvečer, ko sva si kuhala večerjo, postavljala šotor itd počela)
3.) če daš pihanje, gretje na maksimum (kar sva tudi storila).
Gore, imenovane Zmajevi zobje in sonce nekje za njimi
Možakar je povedal, da svetuje, da se greva za cca pol ure vozit (brez postankov), da se električna baterija napolni in piskanje preneha. Če bova avto pustila, da bo piskal celo noč, je zelo verjetno, da bo s tem spraznil še akumulator in ga zjutraj ne bova mogla vžgati. Odlično … najina ideja o romantičnem večeru in opazovanju polnočnega sonca je šla v “tri krasne”. Sredi noči sva šla prevozit pol Senje, zraven pa se nama je skoraj zmešalo ob poslušanju tistega piskanja v avtu. Okoli 2h zjutraj sva obupala. Avto je še vedno piskal, ampak nama je bilo že vseeno. Šla sva spat. Itak sva obdana z veliko drugimi avtomobili na parkirišču. Eden bo že imel kleme, da bomo vžgali avto.
Do jutra je avto nehal piskat, vžgal pa se tudi je. Sicer je malo zastokal, ampak je šlo.
Botnhamn
Še zadnji postanek na Senji je bila ribiška vasica Botnhamn, od koder vozi tudi trajekt na Kvaløyo, najin naslednji otok.
Sever Norveške je prekrasen!
Na Senji sva torej preživela en dan. V načrtu sva imela še en pohod na Senji, ampak so naju noge že tako bolele, da sva se mu odpovedala. Vseeno pa naju je Senja navdušila. Pogled na Seglo s Hestna je prekrasen, plaža Ersfjordstranda, kjer sva prenočila pa je bila najlepši divji kamp na celi poti. Otok Senja je naju navdušil. Upam, da enkrat prideva še v zimskih mesecih.
