Spomladi vedno paše it na Primorsko. Da se prestaviva v poletje, tudi če je doma še kar zgodnja pomlad. Ko sva v času “prisilnega dopusta doma” zbirala ideje za izlete, sva si zaželela nekaj lažjega, enostavnega, ampak vseeno lepega. Da se ne bova ravno preveč utrudila, ampak vseeno pa sva se želela malo premigati in kaj lepega videti. Ja, potem pa ni boljšega kot pa kolesarjenje ob slovenski obali po trasi nekdanje ozkotirne železnice Parenzana.
Kolesarjenje ob slovenski obali
Prvotna ideja je bila prekolesariti Parenzano, ampak sva kaj hitro ugotovila, da je ta železnica potekala nekoliko po notranjosti in da bova bolj malo v bližini morja. Zato sva malo skombinirala kolesarjenje po Parenzani in kolesarjenje ob slovenskem morju. Načeloma sva se držala trase železnice Parenzana, vendar pa sva naredila številne stranpoti in si tako pogledala še naša čudovita obalna mesta.
Začela sva v Kopru in se odpravila mimo Izole, Strunjana do Pirana in zaključila pri Sečoveljskih solinah. Po povratku v Koper sva se odpeljala še do Debelega rtiča, tam skočila v morje in s tem zaključila najin izlet. Meje so bile namreč v času najinega izleta še zaprte, zato nadaljevanje poti v Italijo ali Hrvaško ni bilo možno.
Začetek: Koper
Za izhodišče sva izbrala Koper. Predvsem zato, ker je tam več možnosti za parkiranje avtomobila in ker ima boljše avtobusne povezave. Nisva bila namreč še prepričana, ali bova kolesarila tja in nazaj, ali pa bi morda rajši nazajgrede šla kar na avtobus. Parkirala sva v Tuš planetu Koper, kjer sva imela 3h zastonj, potem pa je bila cena 1,5€. Kasneje sva izvedela da je na obrobju Kopra še eno večje, nepokrito in nevarovano a bistveno cenejše parkirišče.
Od Tuš planeta sva se najprej odpeljala v center Kopra. Saj sva bila že velikokrat v Kopru, ampak vedno po kakšnih opravkih ali pa samo v tranzitu do npr. Ankarana. Tokrat pa sva se s kolesi odpeljala skozi staro mesto in si ogledala znamenitosti Kopra: galerijo Loža, Pretorska palača in trg Brolo s stolno cerkvijo.
Ob morju do Izole
Ko sva zapustila Koper, sva se priključila kolesarski stezi, ki je speljana po nekdanji glavni cesti med Koprom in Izolo. Večina se vas verjetno še spomni neskončnih zastojev ob koncih tedna med Izolo in Koprom. Tako lepi razgledi, mi smo bili pa vedno živčni zaradi stanja v koloni. Sedaj, ko je ta cesta zaprta za promet pa lahko kolesarji in pešci res uživajo. Tudi midva sva. Šibala sva po gladkem asfaltu, vohala mešanico vonjav morja in borovcev nad nama ter občudovala to globoko modrino Jadranskega morja. Videla sva že veliko morij in oceanov, veliko turkiznih karibskih plitvin, ampak za naju je še vedno tale naša jadranska modra barva morja tista “taprava” 🙂
Izola – po ribe Delamaris
V Izoli bi po Parenzani pot lahko nadaljevala nad mestom, ampak sva se odločila za daljšnico skozi mesto. Tudi Izolo poznava že kar dobro, saj tam živi moja dobra prijateljica, Rok pa se je kot arhitekt veliko ukvarjal s študijo izolske bolnišnice. S kolesom sva se zapeljala mimo ladjedelnice do svetilnika in potem v staro mestno jedro. Načrt je bil, da se ustaviva v trgovini Delamaris – slovensko podjetje, ki proizvaja ribje konzerve in paštete. Pa je bil na vratih trgovine listek z napisom, da so trgovino prestavili na drugo lokacijo. OK, hitro sva v navigacijo vnesla nov naslov in se odpeljala tja. Pa naju je na vratih spet čakal nov listek, da je otvoritev sicer na današnji dan, vendar šele čez 2h. Ja nič, zavila sva v Mercator po ribe, potem še v pekarno in pot nadaljevala po trasi železnice Parenzana.
Tuneli na trasi Parenzane med Izolo in Portorožem
Za Izolo se trasa Parenzane nekoliko dvigne in tik pred vstopom v prvi tunel se ponudi čudovit razgled na Izolo, v ozadju pa Koper, Trst, opazila sva tudi vilo Miramare ter Julijske Alpe daleč zadaj. Potem pa prvi tunel. Ozek, temen, nežno osvetljen … prav poseben občutek se je peljati skozi.
Že skozi tunel pa potem tudi še na drugi strani se trasa kar lepo zložno spušča vse do Strunjana. Za obisk tega mesta se nisva odločila, zato sva kmalu vstopila v naslednji tunel, ki povezuje Strunjan in Portorož. Tu se je trasa zložno dvigovala, a ni bilo prehudo. Iz tunela sva prišla nad Portorožem. Ker sva se že prej odločila, da si bova ogledala tudi Piran, sva tukaj zapustila Parenzano in se spustila najprej dol v Portorož, potem pa ob morju kolesarila do Pirana.
Piran
Ah, Piran. Tako kot Bled je načeloma izredno turističen, ampak ima nek poseben čar. Vedno znova se z veseljem usedeva na klopce ob robu Tartinijevega trga in in občudujeva živžav. Kadar sva tu z avtom, se navadno zapeljeva še gor do Piranskega obzidja, kjer se odpirajo čudoviti razgledi. Tokrat pa se nama s kolesi ni dalo kolesariti nazaj gor v klanec, zato sva na Tartinijevem trgu pojedla malico, potem pa pot nadaljevala nazaj v Portorož, se strmo dvignila nazaj do trase Parenzane in nadaljevala v smeri Sečovelj.
Sečoveljske soline
Najin cilj so bile Sečoveljske soline. Že na vhodu sva opazila, da prodajajo piransko sol in sva se takoj odločila, da jo kupiva. Prodajali so le pakete po 5kg soli. Rajši bi sicer kupila le en kilogram, glede na to, da sva bila s kolesi, ampak če je bilo to edino, kar so imeli … Rok je hrabro sprejel 5-kilogramski žakelj soli in potem kolesaril malo bolj mojemu tempu primerno 🙂
V Sečoveljskih solinah sva na hitro spoznala postopek pridelovanja soli ter ugledala nekaj prikupnih belih čapelj (?). Najbolj zanimivo nama je bilo dejstvo, zakaj so imeli solinarji (oz. še imajo) tako hecne lesene natikače z ogromno površino na podplatih. Preprosto: tako kot pozimi za v gore obujeva krplje, da se nama ne udira, so imeli solinarji te lesene natikače z veliko površino stopal zato, da se jim ni udiralo na mehkem blatu, ki je tipično za soline.
Debeli Rtič
Malo sva še razmišljala, če bi šla v Luciji na avtobus in z njim do Kopra, ampak je naša obala vseeno zelo kratka in tistih 20km, kolikor naju je ločilo od Kopra, sva se odločila kar prekolesariti. Nazaj sva šla brez posebnih postankov, kar direktno po trasi Parenzane. V Kopru sva preparkirala avto (da ne bi plačevala tako drage parkirnine), nato pa jo mahnila še na drugo stran slovenske obale: mimo Ankarana na Debeli Rtič. Tam pa pa konec kolesarjenja, skok v morje, malo ležanja na soncu in počitek. Pred povratkom v Ljubljano sva se še enkrat odpeljala v Izolo in šla na pozno kosilo oz. zgodnjo večerjo na Izolsko promenado v restavracijo Sidro.
Kolesarjenje po Parenzani in okolici
Od Kopra do Sečoveljskih solin sva kolesarila približno 3h z vsemi postanki vred. Prevozila sva približno 105m višinskih metrov (razlika med najvišjo in najnižjo točko kolesarjenja, dejansko je bilo spustov in vzponov več) in 30km v eno smer. Nazajgrede, ko sva šla direktno, pa sva potrebovala približno 1h, prevozila pa sva 18km. Od Kopra do Debelega Rtiča pa je 10km in približno pol ure kolesarjenja. Parenzana je ves čas dobro označena, čeprav v mestih kakšna dodatna navigacija ne škodi, saj je veliko križišč, kjer lahko narobe zaviješ. Če pa primerjava kolesarjenje po Parenzani in kolesarjenje v Kranjski Gori po trasi tamkajšnje ozkotirne železnice, je narava in pokrajina seveda čisto drugačna, ampak težavnost kolesarjenja je pa primerljiva. Tudi v Kranjski Gori sva si izbrala številne stranske izlete, zato je bilo klancev skorajda enako kot tu ob morju.
Bil je super izlet, kombinacija aktivnega preživljanja časa in malo počitka ob morju. Kaj bi si človek želel boljšega? 🙂