Kolesarska pot Kranjska Gora – po trasi nekdanje železnice

4,4K

Bil je zadnji lep jesenski dan in razmišljala sva, kam bi šla. Nekaj lahkotnega sva si želela, pa vseeno, da sva malo na zraku in soncu. Kot taka se nama je ponudila kolesarska pot Kranjska Gora – Rateče z oznako D2. Kolesarska steza je speljana po trasi nekdanje ozkotirne železnice, kar pomeni, da trasa nikjer nima res strmega klanca.

Kolesarska pot Kranjska Gora

Celotna kolesarska pot poteka od Jesenic pa vse do Belopeških jezer v Italiji. Dolžina te poti je približno 33km, višinske razlike pa približno 300m do vasi Bela Peč, od tam pa se pot strmo vzpne še do jezer. Ampak najlepši in najbolj zanimiv del poti se začne šele v Mojstrani in ne na Jesenicah. Od tam dalje se nam ob poti odpirajo čudoviti razgledi na Martuljško skupino gora, možnosti za kratke izlete v stranske doline pa so tudi številne. Na primer v Kranjski Gori lahko zavijemo do jezera Jasna, pa do izvira Save Dolinke – Zelencev, dalje je zanimiva stranpot tudi dolina Pod Poncami, kjer pridemo do nordijskega centra Planica in na koncu se lahko vzpnemo še do čudovitih Belopeških (ali Mangartskih) jezer. To je super ideja za enodnevni aktivni izlet.

V katero smer kolesariti?

Če se peljemo od Jesenic proti italijanski meji, se naša pot počasi vzpenja. Smiselno je, da se na začetku našega kolesarjenja bolj potrudimo, zato predlagava, da kolesarjenje začnete v smeri proti italijanski meji. Ko pridete do svoje končne točke, pa se obrnete in se potem spustite nazaj do svojega izhodišča.

Kolesarska pot Mojstrana – Rateče

Midva sva se odločila, da pot začneva v Mojstrani. Parkirala sva pri Planinskem muzeju, osedlala kolesi in se odpravila proti Kranjski Gori. Kolesarila sva počasi in se razgledovala po čudoviti jesenski pokrajini. Sproti sva ugledala začetek ferate Hvadnik, ki sva jo preplezala nekaj dni nazaj, pa potem še nekaj ferat, ki jih imava še v planu in seveda številne gore, ki upava, da jih osvojiva prihodnje poletje. Klanec je ves čas prisoten, tako da sva hitro začutila, kako se najine noge naprezajo. No, vseeno, ni nič hudega in vsak lahko to prekolesari. Seveda pa nama je nekoliko zbijalo moralo, ko so mimo naju švigali “kolesarji” z električnimi kolesi. Sprva sva se čudila, zakaj sva midva tako počasna, zakaj nama ne gre tako hitro, kot drugim. Potem pa sva le ugotovila, da imajo ti drugi kolesarji še dodaten pogon. Kakor koli, midva sva v kolesarjenju uživala, saj sva šla v naravo, da se malo premigava 🙂

Jezero Jasna

V Kranjski Gori sva zavila stran od kolesarske poti in se usmerila nekoliko bolj v klanec – proti Vršiču. A le za približno en kilometer. Ustavila sva se pri jezeru Jasna in se obvezno fotografirala s tamkajšnjim kipom kozoroga (zlatoroga?). Ko takole gledaš cesto dalje gor na Vršič, te kar prime, da bi se zagnal v tiste klance. No, vsaj naju je vleklo. A seveda za kaj takega nisva imela ne energije ne časa. Pa tudi malica je že kopnela 🙂 Ko sva se okrepčala in nagledala gora, sva se spustila nazaj v Kranjsko Goro.

Zelenci

O povratku na kolesarsko pot sva se usmerila dalje v smeri italijanske meje, a ne za dolgo časa. Le malo ven iz Kranjske Gore je namreč še ena čudovita lokacija, ki se nahaja tik ob kolesarski stezi. To so Zelenci – izvir Save Dolinke! Kolesa sva parkirala ob kolesarski stezi in se peš odpravila do turkizno zelenega naravnega bazenčka. Zelenci so izredno poznan kraj v Sloveniji, zato mislim, da poseben opis tega kraja niti ni potreben. Če pa še kdo ni bil, pa naj se le odpravi tja, saj so naravnost čudoviti. Turkizno zelen bazenček z vodo, ki prihaja izpod nanosov krede in pomeni izvir naše najdaljše reke, je res vreden obiska.

 

Za naju se je kolesarska pot Mojstrana – Zelenci zaključila, saj je bila ura že preveč in naju je začela loviti tema. Od Mojstrane do Zelencev sva z vsemi pavzami vred potrebovala približno 2h – kolesarjenja z navadnim kolesom. Povratek, kjer se kolesarska pot vztrajno spušča pa sva opravila v eni uri.

Naslednjič sva pot nadaljevala pri Zelencih in se odpravila dalje proti italijanski meji.

Planica in Tamar

Kmalu za Zelenci sva prišla do odcepa za Planico. Tu je spet nekoliko bolj strm klanec, ki naju je po približno 1,5km pripeljal do Nordijskega centra v Planici. Razgledi v dolini Pod Poncami so čudoviti: sončno vreme, zasneženi vrhovi visoko nad nama, midva pa v gozdu in na svežem zraku. Roku se nekako ni mudilo nazaj do glavne kolesarske poti in je predlagal, da greva še naprej v Tamar.

Od Planice do Tamarja je 4km makadamske poti. Tu so trije nekoliko bolj strmi klanci, predvsem pa je pot na nekaterih delih precej nasuta. Za spremembo sem bila zelo vesela, da imam na kolesu “krampaste” gume. Tole je sicer malo bolj naporen del, a so razgledi vedno lepši, dokler se v Tamarju ne odpre pogled na mogočni Jalovec. Takrat je trud res poplačan. Naredila sva krajšo pavzo, se nagledala in naužila gora, pojedla malico, potem pa jaz zelo previdno, Rok pa malo bolj divje se spustila nazaj do Rateč, kjer sva se pridružila kolesarski poti.

Italijanska meja

Tale drugi del poti sva prekolesarila v času zaprtja mej zaradi korona virusa, zato nisva mogla nadaljevati do Belopeških jezer. Najin cilj je bila tako slovensko-italijanska meja. Res je bilo zabavno in nenavadno videti zaprto mejo z Italijo. Z nasprotne strani je prikolesarila italijanska družina in nama pomahala: “Ciao, Slovenci!” Oboji smo stali tam in gledali mejo, se fotografirali ob tem fenomenu, potem pa si še enkrat pomahali v pozdrav in odkolesarili vsak v svojo smer. Nazajgrede sva se še enkrat ustavila pri Zelencih, tokrat skoraj brez obiskovalcev, a lepi kot vedno.

Za to najino drugo etapo, torej od Zelencev do Tamarja in potem do italijanske meje ter nazaj, sva potrebovala 3h časa. Vključno z malico in vsemi ostalimi pavzami. Priporočava! Res lep izlet in (brez Tamarja) primeren prav za vsakogar, ne glede na starost ali kondicijo. Samo kolo je treba imet 😉

Lepa je naša Slovenija, res je lepa ❤️