Poljanska dolina – izlet: bunkerji, rudnik urana, zelena pokrajina

3,3K

Poljanska dolina je dolina, ki gre mimo kraja Poljane – od tod seveda ime. Sicer pa se razteza od Škofje Loke pa do Žirov ter zajema dolino ob reki Sori pa tudi vse okoliške griče in hribe. Poljanska dolina je en tak delček Slovenije za katerega verjetno sploh ne bi vedela, da obstaja, če ne bi imel Rok tam sorodnikov. Tako pa te kraje pogosto obiskujeva, no, obiskujeva sorodnike, samo Poljansko dolino pa sva si zares pogledala šele ob najinem zadnjem družinskem obisku.

Če na hitro povzamem, Poljanska dolina je izredno zelena in ponuja čudovite razglede na gore. Najlepši so seveda sončni zahodi, ko sonce prav romantično obsveti kakšno cerkvico na vrhu hriba, hkrati pa se vidi vse do Triglava. Poljanska dolina je tudi dom številnih bunkerjev, ki so stali na nekdanji rapalski meji, od tod izvira tudi naš pisatelj Ivan Tavčar, malo pa je dolina tudi radioaktivna ?  tu je bil namreč rudnik urana. No, pa pojdimo po vrsti na en izlet po Poljanski dolini.

Poljanska dolina – izlet

Izlet v Poljansko dolino je bil prav zanimiv. Tokrat sva si te kraje ogledala kot turista, obiskovalca – z malo drugačnega zornega kota. Iz Ljubljane sva se preko Vrhnike odpeljala na Goli vrh, to je vzpetina nad Poljansko dolino, kjer se skriva eden izmed številnih bunkerjev. Od tam pa sva se počasi spustila v dolino in se preko Škofje Loke vrnila v Ljubljano.

Rupnikova linija – sistem utrdb

Iz učnih ur zgodovine se verjetno vsi spomnite, da je po 2. svetovni vojni po zahodnem delu Slovenije potekala Rapalska meja, ki je kar precejšen del našega ozemlja dodelila Italiji. Vzdolž te meje so leta 1938 začeli graditi sistem utrdb – Rupnikovo linijo, kjer bi se Jugoslavija lahko branila morebitnega napada Italijanov. Največji strateški pomen pa naj bi imele utrdbe ravno v Poljanski dolini, saj je le-ta predstavljala dokaj direktno pot do Ljubljane. Rupnikova linija je ime dobila po Leonu Rupniku, ki je bil pomemben slovenski general tistih časov.

Dela so potekala v največjem obsegu v letih 1940 in 1941, dokler se ni začela 2. svetovna vojna tudi v Jugoslaviji. Takrat so gradnjo bunkerjev popolnoma ustavili in kot taki niso nikoli služili svojemu namenu. Vojskovanje v 2. svetovni vojni je bilo drugačno od tistega v 1. svetovni vojni. Tu načeloma ni bilo več front in vkopnih jarkov in sistem bunkerjev na meji ni bil prav nič koristen.

Ohranjenih je še veliko bunkerjev v Rupnikovi liniji. Večina jih je majhnih in nevzdrževanih, deloma že podrtih in jih lahko opazimo, ko se vozimo po Poljanski dolini (ali ostalih krajih, ki ležijo v bližini nekdanje Rapalske meje). Največji in najbolje ohranjeni so trije bunkerji v Poljanski dolini: bunker na Golem vrhu, Hrastovem griču in Hlavčih Njivah. Bunker Goli vrh sva si ogledala tudi midva.

Bunker Goli vrh

Bunker Goli vrh je ena največjih utrdb v Rupnikovi liniji in je tudi precej dobro ohranjena. Ogled je možen vsako prvo soboto v mesecu oz. po predhodni najavi. S seboj prinesite tople obleke in svetilko. Več informacij o ogledu pa tule: Bunker Goli vrh – Poljanska dolina.

Gre za dolgo podzemno utrdbo, ki se nahaja 25m pod površjem. Na eni strani je vhod na pobočju griča, na drugi strani pa se je treba po lestvi vzpeti tistih 25m do bunkerja/opazovalnice na vrhu taistega griča. Glavna cev oz. glavni hodnik utrdbe je dolg 200m, potem pa se le-ta ob straneh razveja še v številne stranske tunele in prehode, tako da je sama dolžina in velikost bunkerja še večja. V bunkerju je vlažno, mokro, zatohlo, vsi ti okrogli tuneli pa so me spominjali na Dvorano skrivnosti (za tiste, ki poznate filme Harry Potter, boste vedeli, da je tam Harry bežal pred Baziliskom po gigantskih ceveh – točno taki so ti tuneli in jaški v utrdbi!).

V bunkerju je nekaj ostankov iz časa gradnje, npr. strjen cement in nekaj lesenega orodja, najbolj zabavno pa je bilo gotovo plezanje po lestvi do vrha bunkerja oz. opazovalnice. Ko sva prišla na vrh, sva opazila, da so okoli in okoli sama okna. “Kje pa se je šlo ven?” sva vprašala najinega vodnika. “Skozi okno! To je bilo vse preračunano. Medenica je najširši del človeškega telesa in okrogla okna so dovolj široka, da gre medenica skozi. Vse kar je več na človeku (vsa maščoba), pa se lahko stisne.” Kar malo debelo sva pogledala, potem pa sva se res poskusila iti ven skozi okno. In sploh ni bilo težko, le malo hecno je zgledalo, ko so npr. samo noge gledale ven iz bunkerja 🙂

V Sloveniji imamo še veliko bunkerjev. Eden bolj zanimivih je Bunker Škrilj v Kočevju. Vse o njegovem tajnem obisku si preberi tule: Kočevsko – izlet v naravo in zgodovino.

Rudnik urana Žirovski vrh – Muzej na prostem

Z Golega vrha sva se odpravila v smeri Gorenje vasi, na poti pa sva se ustavila v vasi Todraž, kjer so razstavljeni ostanki rudnika Žirovski vrh. V letih 1984 – 1990 so tu na Žirovskem vrhu kopali uranovo rudo, ki so jo potem predelali v uranov oksid in uporabljali v jedrski elektrarni Krško. Zaradi ekonomskih, okoljskih ter varnostnih razlogov so rudnik leta 1990 zaprli, rove zadelali, radioaktivni odpadni material pa “pospravili”. Vse kar se danes da videti, je še nekaj eksponatov in table z napisi, ki pričajo o “jedrskem orožju” Slovenije. Čeprav ni veliko za videti, pa se vseeno splača ustaviti in si prebrati napise. Veliko novega boste izvedeli.

Neškova brv, Gorenja vas

Skozi celotno Poljansko dolino teče reka Sora in že od nekdaj je bil izziv, kako jo prečkati. V teh krajih so se razvile tipične brvi, leseni mostovi s slamnato streho. Nedavno so v Gorenji vasi postavili rekonstrukcijo take tipične brvi in jo poimenovali Neškova brv. Izredno fotogeničen kraj v Poljanski dolini 🙂

Naravni izvir tople vode Kopačnica (pr Topličarju)

Nedaleč od Gorenje vasi v vasi Kopačnica je naravni termalni izvir, okoli njega pa je urejeno manjše kopališče. Voda naj bi imela celo leto 24°C in naj bi bila celo zdravilna. Koliko od tega drži, ne vem. Ko sva bila midva tam, se mi je zdela voda kar precej hladna, zato se za kopanje nisva odločila.

Tavčarjev dvorec, Visoko

Vsi verjetno iz šole poznate roman Visoška kronika in vsi ste že verjetno slišali za Ivana Tavčarja. Ta naš slavni pisatelj prihaja iz vasi Visoko pri Poljanah, kjer še danes stoji mogočna domačija s prijetno kavarno (ki streže odlične tortice!), poročno dvorano, manjšim muzejem.

Dvorec oz. domačija je bila dejansko last družine Tavčar in tudi sam pisatelj je tu preživel kar nekaj časa. V muzeju v domačiji pa lahko vidimo manjšo zbirko predmetov pisatelja Ivana Tavčarja in njegove žene, Franje Tavčar. Pred domačijo, na robu bližnjega travnika je en velik kip pisatelja v njegovi tipični razmišljujoči pozi, v bližini pa je še Tavčarjeva grobnica in čudovit razgled na bližnjo cerkev sv. Volbenka.

Bukov vrh

Nad Poljanami se dviga še eden izmed hribov Poljanske doline: Bukov vrh. Poseben je predvsem zaradi svoje idilične (tipične slovenske) postavitve. Na vrhu je cerkev sv. Sobote, ob njej mogočna lipa, razgled z vrha pa se na lep dan odpira vse do Triglava. Če kdo išče prostor za poroko, poveva, da je to preverjeno čudovita lokacija 😉

Škofja Loka

Za konec dneva sva se sprehodila še skozi srednjeveško mesto Škofja Loka: gor na grad, pa skozi ozke uličice, mimo številnih starinskih hiš ter preko lepih mostov.

Potem pa sva se odpravila še na “škofjeloško plažo”. To je v predmestju Škofje Loke, v Puštalu so uredili prijetno leseno platformo, ki hkrati služi kot jez za reko Soro in plažo za kopalce. V bližini pa je še več travnatih površin za poletno poležavanje ter majhna kavarna.

Blegoš, 1562m

Prav vsak domačin iz Poljanske doline, vam bo pohvalil “Blegaš” (kot ga oni imenujejo). To je gora nad Poljansko dolino, ki ima na vrhu enega izmed bunkerjev v Rupnikovi obrambni liniji, hkrati pa ponuja res lepe razglede. Z vrha Blegoša se vidi Julijske Alpe, Karavanke in Kamniške Alpe. Pa seveda Poljansko dolino, Cerkljansko in proti Idriji. Vzpon na Blegoš je enostaven. Od parkirišča na sedlu Črni Kal  (to ni tisti Črni Kal na Primorskem!) je po grebenski (direktni) poti za slabo uro hoje, po cesti, ki gre nekoliko bolj naokoli pa približno uro in pol. Priporočava vzpon, ker so razgledi res fenomenalni!

Poljanska dolina morda nima cerkvice na otočku sredi jezera – ni to Bled, ima pa vseeno veliko cerkvic na vrhu hribov s čudovitimi razgledi. Izredno zelena pokrajina, možnost kopanja v Sori, vzponov na okoliške hribe in griče ter pestra zgodovina vas kar vabijo na enodnevni izlet.