3,4K

V okviru evropskega projekta sva bila povabljena na eno zelo zanimivo ekskurzijo po Sloveniji in Hrvaški. Naslov projekta je bil Uživam tradicijo, midva pa sva dodala še podnaslov: Pojedine po Sloveniji in Hrvaški. Namen projekta je povezati sosednji državi in predstaviti tradicije, predvsem na področju kulinarike. Časovno je bila tale ekskurzija tik po najinem povratku z 9 mesečnega potovanja po Južni Ameriki in ni bilo boljšega za najino privajanje nazaj na domovino, kot pa izlet po Sloveniji in poskušanje tipičnih jedi.

Ekskurzija “Uživam tradicijo” je traja dva dni. Prvi dan smo se odpeljali vse do Filovcev v Prekmurju, nato čez mejo na Hrvaško do kraja Zabok in popoldan do zidanice nad Novim mestom. Naslednji dan smo se spet vrnili na Hrvaško v vas Žumberak, kjer smo ostali cel dan na festivalu Tisočletje kulinarike. Težko se odločiva, kateri del ekskurzije je bil najboljši, saj sva se povsod najedla do sitega in to samih odličnih jedi.

Uživam tradicijo na kulinarični turi po Sloveniji in Hrvaški

Filovci: lončarstvo in prekmurska gibanica

Od obrti do visokotehnoloških izdelkov

Nekoč je imela vsaka hiša v vasi Filovci svojega lončarja, gline je bilo kolikor hočeš in lončarstvo je bilo glavni posel cele vasi. S prihodom industrije pa je obrt počasi izumrla, saj domači lončarji niso mogli več konkurirati cenam in hitrejši produkciji v tovarnah. Vendar pa se je družina Bojnec v Filovcih odločila, da bo tradicijo lončarstva ohranila in jo popeljala na višjo raven. Tako so iz obrti, ki se marsikomu zdi zastarela, naredili posel: odprli so muzej, izdelujejo keramiko za vsakodnevno rabo ter imajo proizvodnjo visokotehnoloških izdelkov. Ravno ta tranzicija in izkoriščanje tradicionalnega znanja za sodobno tehnologijo naju je tu v Filovcih najbolj navdušila.

Poleg muzeja na prostem in ateljeja za poslikavo in oblikovanje keramike (APOK) je družina kupila podjetje Keramika Liboje, ki je bilo v propadu. Rešili so podjetje, ki je bilo nekoč vodilno v Sloveniji pri proizvodnji namizne keramike, hkrati pa so ga razširili, se povezali s tujino in začeli s pridelavo silicijeva karbida. Slednji material je izredno odporen na visoke temperature in se uporablja v avtomobilskih zavorah in kot notranja obloga sežigalnih peči (npr. za odpadke), saj zdrži tudi do 1000°C!

Prekmurska gibanica

Seveda pa obisk Prekmurja ni popoln brez prekmurske gibanice ali bograča. Mi smo bili deležni obojega. Najprej nam je babica Bojnec pokazala, kako se naredi tisto pravo, najbolj tradicionalno gibanico, nato pa smo morali sami pripraviti svojo. Babica si je najbrž mislila svoje, ko smo recimo pozabili kakšen sloj testa ali pa nadeva nismo pokapljali z oljem in premazali s smetano 🙂 Ampak je bila zelo potrpežljiva in nas je lepo usmerjala, da smo na koncu naredili odlično prekmursko gibanico, ki smo jo tudi še toplo pojedli 🙂

Bi tudi vi? Ideja za izlet z gostom iz tujine

Če si tudi vi želite obiskati Lončarsko vas Filovci, se podučiti o tradiciji lončarstva v Prekmurju: od oblikovanja gline, do žganja in poslikave, lahko seveda obiščete muzej na prostem v Filovcih. Na voljo imajo različne pakete, od preprostega obiska muzeja, pa do bolj prefinjenih tur, kot je bila naša, kjer naredite svojo gibanico ali bograč ali pa si poslikate svojo keramiko. Obisk Filovcev je tudi super, če imate goste iz tujine. Dajte jim pokazat še kaj drugega poleg Bleda in Postojnske jame 🙂 Poglejte na spletno stran Lončarske vasi Filovci (pod Dodatna ponudba) in, če se odločite za bolj obširno turo, jo ne pozabite rezervirati vnaprej.

Kdor nima časa za vožnjo do Prekmurja, pa imajo tudi v Ljubljani atelje za poslikavo keramike – APOK, kjer si gosti iz tujine lahko naredijo svoj suvenir 🙂 Rok pa se je navdušil, da bo šel tja narediti nekaj kosov za v najino novo stanovanje.

PS: ne delava reklame, samo odkrito navdušena sva nad njihovo ponudbo 🙂

Zabok: hrvaški štruklji

Zabok je majhen kraj v hrvaškem Zagorju, približno 40km severno od Zagreba in 20km južno od Krapine. Ta del Hrvaške je znan po njihovih štrukljih. No, in to je bilo eno veliko presenečenje za naju. Prvo, sploh nisva vedela, da ima tudi Hrvaška štruklje, potem pa sta naju presenetila tudi priprava in okus. Namreč, priprava hrvaških oz. zagorskih štrukljev je taka kot moja babica dela štrudl (zavitek), okus pa je potem nekoliko drugačen, nenavaden.

Za zagorske štruklje so dijakinje tamkajšnje gostinske šole najprej pripravile vlečeno testo, ga raztegnile čez celo mizo in nanj namazale nadev. Ta je bil iz skute, sladkorja in jajca – čisto tako, kot bi moja babica naredila njen skutin študl! Ko so vlečeno testo zavile, pa so ga dijakinje razrezale na enakomerne hlebčke, zložile v pekač in prelile z izdatno količino smetane. Hop, v pečico in čez približno pol ure smo jedli zagorske štruklje. Imeli so okus kot naši štruklji z zapečeno skorjico, torej nič več podobno štrudlu, pa čeprav je bila priprava skoraj enaka, štruklji pa so se pekli in ne kuhali. Res nenavadno.

Ko smo dijakinje in njihovo profesorico spraševali, od kje razlika med našimi in njihovimi štruklji, je bil profesoričin odgovor: “Ne vem, morda je tu dodane malo več ljubezni.” Ah, Hrvatje 🙂

Zidanica Grm: slovenske tipične jedi na prefinjen način

Kot da se nismo že čisto najedli, so nas v Zidanici Grm nad Novim mestom pričakali s pravo pojedino. Ko smo vstopili v zidanico, so nam kar zažarele oči in se nam pocedile sline. Namreč, miza je bila polno obložena z raznoraznimi dobrotami. Pogled od blizu je razkril, da gre za same tipične slovenske jedi: orehova potica, ocvirkova potica, različne pogače, žganci in kislo zelje z ocvirki, svinjska ribica, (slovenski) štruklji, domač kruh … Pač, jedi, ki jih doma ne delamo ravno pogosto, pa tudi ne cenimo jih kot nekaj posebnega ali prefinjenega. Tam pa so bile tako lepo predstavljene in postrežene kot da bi bili v najbolj prestižni restavraciji.

Sledila je še poskušina vina. Ne boste verjeli, ampak tudi cviček je lahko dober! Saj imam polovico sorodnikov z Dolenjske, ampak cviček smo vedno tretirali kot neko tretjerazredno vino. Tam pa so nam razložili, da s pravilnimi in natančno reguliranimi postopki pridelave in uspešnim marketingom tudi cviček ponovno pridobiva na ugledu.

Žumberak: Tisočletje kulinarike

Ponovno smo šli na Hrvaško, tokrat na festival Tisočletje kulinarike, ki poteka vsako leto v kraju Žumberak. To je v Gorjancih, čisto blizu slovenske meje. Na tem festivalu so predstavili kulinariko v času prazgodovine, rimske dobe, srednjega veka in novega veka. Iz vsakega obdobja so pripravili eno kosilo, torej glavno jed s prilogami, sladico ter pijačo.

Prazgodovina

Iz prazgodovinske dobe si bova gotovo zapomnila pripravo ribe v glini. Najprej je bilo treba ribo prav barbarsko očistiti (to ni za moj želodec!), nato pa smo jo zavili v liste ter oblekli v glino. Približno 1h se je glina sušila na soncu, nato pa smo jo dali še za eno uro v žerjavico, da se je riba dodobra spekla. Kako smo ribo dobili ven, se najbrž sprašujete? Ja, preprosto. Glino smo razbili in ven pojedli ribo. 🙂

Prav tako je bila izredno zanimiva priprava cmokov. Maso iz moke, vode in zelišč smo z rokami oblikovali v majhne kroglice, zavili v platno in zavezali s slamo. V vmesnem času smo v žerjavici močno segreli kamenje in jih potem vrgli v lesen čeber z vodo. Kamni so bili tako vroči, da je voda v hipu zavrela! Hitro smo dodali naše cmoke in pustili “kuhati” kakšne pol ure. Res domiseln način segrevanja vode!

Novi vek

Iz vmesnih obodbij (rimsko obdobje in srednji vek) sva hrano le jedla, nisva pa prisostvovala pri pripravi. Ampak potrdiva lahko, da je bilo rimsko vino že precej dobro, pa tudi obvladali so že pripravo energijskih ploščic. V novem veku pa so menda začeli s pridelavo masla. In s tem so naju zaposlili za ves preostali čas festivala. Voditeljica delavnice nama je malo pogrela smetano, nato pa jo zlila v poseben vrč za pripravo masla. Navodila so bila: vrč daj med noge, s tole palico pa enakomerno hitro udarjaj po smetani. Po približno pol ure bi se stvar morala zgostiti in spremeniti v maslo. Hja, če bi bilo tako lahko! Smetana je škropila naokoli, naju so bolele roke, maslo pa se kar ni in ni hotelo narediti. Po približno uri in pol je bilo šele za silo končano. Ali pa je voditeljica obupala nad nama in samo rekla, da je maslo narejeno 🙂 Ne vem 🙂 😉

Poleg masla naju je iz časa novega veka navdušila še pijača. Takrat so menda že poznali bezgov sirup – najin najljubši! Poleg tega pa so na enak način naredili tudi sirup iz kopriv, materine dušice in mete. Saj ne vem, kateri je najboljši. Koprive bova šla vsekakor nabrati in poskušala sirup pripraviti še sama.

Navdušilo naju je tudi, da so se organizatorji res potrudili, da je bilo vse kot v starih časih. Pribor je bil izključno lesen, krožniki in skodelice iz keramike – nobenih “modernih” stvari. Tudi npr. kave niso stregli, ker to je prišlo v Evropo šele mnogo kasneje! Res dobro naštudiran festival.

Bi tudi vi? Udeležba na festivalu Tisočletje kulinarike

Festivala Tisočletje kulinarike se lahko udeleži vsak, le predhodno se je treba prijaviti. Načeloma se festival odvija vsako leto prvi vikend v septembru (v soboto in nedeljo). Lokacija je vedno enaka: Park prirode Žumberak. Udeležba je brezplačna, za hrano in pijačo pa je vedno poskrbljeno 😉 Več informacij najdete na njihovi spletni strani: PP Žumberak.