Z vlakom po Sloveniji: izlet v Novo Gorico

by Katarina
Objavljeno: Posodobljeno:

Včasih, ko še nisva imela avtomobila, sva se veliko vozila z vlakom po Sloveniji. V zadnjih letih pa sva potovanja z vlakom potisnila čisto na stran, saj so izleti z avtom hitrejši in enostavnejši. Moj brat pa se očitno s tem ni strinjal, saj je mnenja, da bi kot popotnika morala bolj poznati tudi prevozna sredstva po Sloveniji. In tako mi je za rojstni dan podaril karto za vlak do Nove Gorice. Izbral je verjetno najbolj nelogično povezavo Slovenskih železnic. Namreč, iz Ljubljane do Nove Gorice gre vlak ali preko Jesenic ali pa preko Pivke –  v obeh primerih naredi na poti precej ovinka. Ampak iz tega darila je nastala ideja o potovanju z vlakom po Sloveniji in izlet v Novo Gorico. Rok je to idejo združil s testiranjem novega Nikon Z50 fotoaparata, ki sva ga dobila za s seboj.

Železniška postaja Ljubljana

Železniška postaja Ljubljana

Z vlakom do Nove Gorice in nazaj

Vedela sva, da bo pot do Nove Gorice z vlakom dolga, a vseeno me je presenetilo, da se bova vozila kar 3h oz. 3,5h v vsako smer! “Knjigo sabo,” mi je predlagala prijateljica 🙂 Tjagrede sva imela direktni vlak iz Ljubljane preko Jesenic do Nove Gorice. Odhod je bil zgodaj zjutraj- ob 6:50. Za povratek, ki je moral biti preko Pivke, pa sva imela dve možnosti: ali se vračava že ob 14h ali pa ob 19h. Prva možnost nama je dala zelo malo časa v Novi Gorici, druga možnost pa preveč, saj v temi na nedeljo zvečer ni ravno veliko za početi. Sva rekla, da bova videla, kako bo in se spotoma odločila. Predvsem pa sva si celoten izlet vzela kot vožnjo z vlakom in ne toliko kot ogled Nove Gorice.

Samostan Kostanjevica nad Novo Gorico

Samostan Kostanjevica nad Novo Gorico

Z vlakom iz Ljubljane preko Jesenic do Nove Gorice

Odhod vlaka je bil še v temi, ob 6:50 zjutraj. Ker je bil to direkten vlak do Nove Gorice, ni bil električen, ampak na dizelski pogon. Tako smo počasi čuha-puhali najprej proti Gorenjski. To traso predvsem Rok zelo dobro pozna iz svojih študijskih dni, tako da sva jo velik del prespala. Šele od Kranja dalje je postalo bolj zanimivo, no pa tudi daniti se je začelo. Opazovala sva polja in ravnine ob železniških tirih, prekrite z meglicami v tem jesenskem jutru.

vlak slovenskih železnic

Z vlakom v Novo Gorico in nazaj

Od Jesenic dalje pa se je začel bolj zanimiv oz. nepoznan del. Kaj hitro smo bili na Bledu in v megli sva komaj prepoznala otoček sredi jezera. Ko smo se peljali proti Bohinju, gre trasa železnice tik ob reki Savi Bohinjki. Takrat sva se prvič res navdušila: kakšna lepa barva vode! Reka je bila čista, prosojna in res zelene barve. Čudovito! Sledila je vožnja skozi tunel in že sva bila na Primorskem, kjer se je železnica kaj kmalu priključila strugi reke Soče. Ta je bila pa še lepša kot Sava. Barva vode je bila res močna turkizna, ampak čisto nič prosojna, nobenega kamenčka se ni videlo na dnu struge. Samo izrazito turkizno barvo. Spomnilo naju je na jezero Lago General Carrera v Patagoniji 🙂

PREBERI ŠE  Plezalna stena doma: kako sva postavila svojo plezalno steno

Solkan, Nova Gorica in italijanska Gorizia

Odločila sva se, da izstopiva predčasno že v Solkanu. Razlog je bil seveda ogled Solkanskega mostu, največjega kamnitega mostu na svetu. Najprej sva imela privilegij, da sva se preko mostu peljala z vlakom, potem pa sva si ga še od bliže pogledala.

solkanski most

Solkanski most in noro zelena reka Soča spodaj

V Novi Gorici sva si želela ogledati samostan Kostanjevica, kjer imajo tudi grobnico Burbonov. Cerkev sva videla, grobnica pa je bila žal zaprta. Nič zato, izlet sva nadaljevala do Muzeja tihotapstva, ki je v nekdanji mejni stavbi v Rožni dolini. Sicer majhen muzej z malo eksponati, ampak če o “švercanju” ne veste kaj dosti (tako kot midva), je stvar zelo zanimiva. Najdlje sva se zadržala ob ekranih, kjer so predvajali spomine ljudi, ki so bili tako ali drugače povezani s tihotapstvom. Govorijo tako italijanski kot tudi slovenski cariniki ter seveda številni ljudje, katerim je uspelo ali pa tudi ne, kaj prešvercati čez mejo.

Ko sva prišla v “staro Gorico” na italijanski strani je že začelo deževat, tako da sva si pogledala le stari del mesta, ki je seveda bistveno starejši od tistega v Novi Gorici in zato tudi lepši, ima več čarma. Namen sva imela iti še na grad – po razgled, ampak v slabem vremenu sva se rajši usedla v kavarno, kjer sem kar po angleško naročila vročo čokolado. S tem sem nasmejala natakarice, ki so bile vse Slovenke, le da so nama to povedale šele potem, ko so nama prinesle vročo čokolado.

granatno jabolko

Granatno jabolko na goriškem vrtu

Zaradi dežja (vremenska napoved je očitno res bolj podobna horoskopu te dni!), sva se odločila, da greva kar na zgodnejši vlak proti domu.

Z vlakom iz Nove Gorice preko Sežane, Divače v Ljubljano

Nazajgrede sva šla v Ljubljano po drugi poti. Najprej sva se peljala do Sežane. Tudi ta del poti je bil čudovit in zelo sva bila vesela, da sva ga prevozila po dnevi. Železniška proga namreč pelje preko celotnega Krasa. Pogledi so bili čudoviti, mene pa so posebno navdušile železniške postaje na tem delu poti. Namreč, vse so bile tipične kraške hiše, narejene iz kamenja in s polno rožnih korit na oknih.

železniška postaja Štanjel

Kamnita hiša železniške postaje Štanjel

V Sežani sva presedla na električen vlak do Divače (le dve postaji), tam pa potem na ICS hitri vlak do Ljubljane. Tu se je že začelo počasi temniti, tako da je bila zadnja zanimiva stvar, ki sva jo še videla poplavljeno Planinsko polje, potem pa sva se posvetila branju knjige.

Presenetljivo je bila vožnja z vlakom veliko bolj prijetna, kot sem si mislila. Pričakovala sem seveda izredno dolgotrajno vožnjo, kjer bom lahko prebrala celo knjigo. Dejansko pa sem uspela prebrati le nekaj poglavij, ves preostali čas pa sem z zanimanjem opazovala pokrajino okoli sebe. Rok pa se svoje knjige niti dotaknil ni, saj je imel s seboj novi Nikon Z50, ki ga je celo pot testiral. Tale trasa seveda ni idealna, če iščete način, kako priti iz Ljubljane do Nove Gorice, je pa lahko res zelo zanimiv dnevni ali dvodnevni izlet.

dizelski vlak slovenskih železnic

Z vlakom preko Krasa proti Ljubljani

Rok o Nikon Z50

Za s seboj sva tokrat dobila Nikon Z50, prvi Nikonov APSC brezzrcalni fotoaparat. Za vse specifikacije o fotoaparatu predlagam, da si odprete uradno stran Nikon, za mojo osebno popotniško izkušnjo s fotoaparatom pa vas povabim k branju.

vlak drvi skozi tunel

Nikon Z50 na testu

Sam imam doma Nikon D700 in Z6 in iz tega izhaja tudi moja izkušnja vseh nadaljnih fotoaparatov. Prvi razliki, ki sem ju opazil sta velikost in teža. V primerjavi z obema se je Z50 zdel veliko manjši, a ergonomično še vedno zelo dobro oblikovan za obvladovanje fotoaparata z eno roko. Je tudi neprimerno lažji, tu verjetno igra, poleg velikosti, veliko vlogo tudi objektiv (ki je za APSC fotoaparat ponavadi lažji).

barva soče

Nikon Z50 – izlet v Novo Gorico

Nikon Z50 je namenjen zahtevnemu popotniku, ki želi s seboj imeti dovolj majhen fotoaparat, da ga stlači v malo večji žep in mu ta hkrati omogoča fotografiranje zahtevnejših scen brez problema. Fotoaparat sem vzel s sabo, ga kot po navadi dal v ruzak in že sva se odpravila proti vlaku. Kaj hitro sem ugotovil da je fotoaparat dovolj lahek, da ga, za razliko od D700, lahko brez napora nosim cel dan kar okrog vratu. Tako sem ga nosil cel dan ob teku v dežju, ob vožnji s skirojem in med to vožnjo celo naredil nekaj fotografij Katarine.

PREBERI ŠE  Ohladitev v poletni vročini: Pekel pri Borovnici

Kvaliteta fotografij

Fotografije so ostre! Pri obeh fotoaparatih,  pri Z6 in Z50, me je presenetila sposobnost zmanjševanja tresljajev in procesiranja ostrih fotografij v res slabih svetlobnih pogojih, npr. v premikajočem se vlaku. Nekatere še vedno ostre fotografije sem tako posnel pri 1/6 sekunde skozi okno vlaka in skupaj z vsemi tresljaji, ki jih nudi dizelska lokomotiva. Izjemno!

jutro na vlaku

Jutro v Ljubljani posneto z Nikon Z50

Druga stvar, ki bi jo izpostavil je rotirajoči touch screen ekranček na fotoaparatu. Ta se mi zdi napredek celo od mojega Z6 fotoaparata. Za naju je to koristna stvar iz enega samega razloga: selfiji. Tako sva imela končno možnost naredit kvaliteten selfi tudi v slabih svetlobnih pogojih, fotoaparat povezat z mobitelom in fotografija je šla takoj na internet. Super stvar za Katarino, ki nalaga fotografije na npr. Instastory, malo manj pa zame, ker mi fotoaparat vedno jemlje iz rok 🙂

moški in ženska na vlaku

En selfie z vlaka

Z50 je po moji izkušnji narejen za zahtevnejšega uporabnika, kot je to npr. moja Katarina. Katarina pride v slabo osvetljeno situacijo, jo fotografira in pričakuje, da bo fotografija izgledala super- nepresvetljena in lepih barv. Sam ostajam pri Z6, saj sem bil vedno uporabnik FX sistema, zanjo pa sva morda našla zamenjavo 🙂

Komentiraj

Lahkih nog naokrog
error: Vsebina je zaščitena