Kolumbija: TOP 5 in prigode iz Kolumbije

2,5K

Kolumbija je bila najina deveta država na potovanju po Južni Ameriki. Do trenutka, ko sva vstopila v Kolumbijo, sva videla že res veliko različnih stvari. Doživela sva že džunglo, bila v visokih gorah, videla številne lagune, slapove itd. Zato sva se v Kolumbiji odločila obiskati samo tiste najbolj posebne in drugačne stvari. Mislila sva, da bo tega bolj malo in bova državo “obdelala” na hitro. Pa sva se zmotila. Koliko lepih in nenavadnih stvari je v Kolumbiji, uf! Tole je najina Kolumbija: Top 5 stvari in najbolj zanimive prigode iz Kolumbije.

Kolumbija: TOP 5

1.) Hrib: vulkan El Totumo

Vulkan Totumo je zelo nizek hrib, nič poseben kar se tiče višine ali zahtevnosti vzpona. Je pa poseben zato, ker iz njega bruha blato, v katerem se da tudi kopati!

2.) Plaža: Castilletes

Nacionalni park Tayrona velja za kraj z najlepšimi plažami v Kolumbiji. Najbolj poznana je Cabo San Juan del Guia, ampak za naju je bila pa najlepša neobljudena plaža Castilletes, kjer sva imela možnost opazovati najlepši sončni zahod.

3.) Žival: mravljinčar

Tisti dan sva prevozila enormno razdaljo, sploh kolumbijske razmere. Najprej sva približno 6h vozila po asfaltirani, ampak ovinkasti cesti, dolgi približno 260km, nato pa še naslednjih 6h (160km) po izredno blatni cesti preko kolumbijske pokrajine Los Llanos. Ko sva bila že na koncu z močmi, zunaj je lilo kot iz škafa, cesta je postajala vedno bolj blatna, pa nama je pot prečkala precej nenavadna žival: mravljinčar!

4.) Hrana: svež mango

Dolgo sva si želela nabrati sveže mangote z drevesa in končno se nama je želja uresničila na severu Kolumbije, ko sva se vozila po spet zelo slabi cesti proti vasici Minca.

5.) Mesto: Cartagena

Kot vedno napišem, nisva ravno ljubitelja mest, ampak Cartagena na severu Kolumbije naju je pa čisto očarala. Tako lep stari kolonialni center. Polno nekih cerkva, utrdb, španskih balkonov, trgov, pa potem obzidje, s katerega lahko opazuješ sončni zahod. Super mesto!

Prigode iz Kolumbije

Potni list kot National Geographic

V Kolumbiji so bile cestne kontrole s strani policije ali vojske kar stalnica. Na vsake toliko kilometrov kontrola. Včasih so naju samo spustili dalje, včasih pa so naju ustavili. Ko so videli, da sva tujca, naju niso nikoli zasliševali ali preiskovali, predvsem so se vsi želeli pogovarjati z nama. Od kje sva, ali sva res prevozila vse od Čila do Kolumbije (imela sva čilski avto, zato jih je to najbolj zanimalo), kako nama je všeč Kolumbija … Eden izmed vojakov, je želel videti najina potna lista. Rokov je še posebno poln raznoraznih žigov in med vsemi ta vojak sploh ni našel kolumbijskega. Gleda in gleda, lista potni list, potem pa ga vrne Roku in reče: “Pa tvoj potni list je kot da bi gledal National Geographic! Srečno pot in uživajta v Kolumbiji!”

Ko so nama sredi klanca odpovedale zavore

Rokova najhujša nočna mora se je uresničila: ODPOVEDALE SO NAMA ZAVORE! Nekega lepega dne sva peljala prek ene izmed kolumbijskih gorskih verig in na poti dol, pravzaprav tik pred ciljem, Rok zavpije: “Bremze ne primejo!” Pedalo je tiščal do konca, avto pa se je peljal dalje. S pomočjo ročne zavore in zaviranja z motorjem je na srečo uspel ustaviti avto ob robu ceste. Ok, preživela, kaj pa sedaj?

Dol si nisva več upala peljati, bila je nedelja zvečer … Sledilo je klicanje znanca v bližnjem mestu spodaj, pa potem asistence – Kolumbijska asistenca je načeloma zastonj, razen za gringote, nama so hoteli zaračunati 70€! Mimoidoči naključni mehanik pa je želel kar tam na licu mesta zamenjati zavorne ploščice, česar mu seveda nisva dovolila. Stemnilo se je in ni imelo več smisla, da bi se poskusila kam odpeljati. Očitno bova prespala kar tu ob tej prometni cesti.

Ponoči nisva veliko spala. Mimo naju so se vozili tovornjaki in verjetno si lahko predstavljate, kako glasni so tovornjaki, ki peljejo v strm hrib. Ko se je v Sloveniji zdanilo (kar je bilo pri nama sredi noči), sva takoj klicala Rokovega očeta za nasvet. On je dalje vprašal pri mehanikih in hitro smo imeli diagnozo: zavrela nama je zavorna tekočina! Naslednje jutro sva spet klicala asistenco, ki še vedno ni želela priti, nato pa sva se uspela dogovoriti, da je prišel do naju mehanik iz bližnjega mesta. Ker tam ob cesti itak ni mogel kaj dosti narediti, je rekel, da naj se počasi peljeva dol. Pa smo šli, on spredaj, midva za njim, v prvi prestavi in pripravljena, da zategneva ročno, če bi bilo treba. Na srečo ni bilo potrebno. V mestu je mehanik po Rokovih navodilih zamenjal zavorno tekočino in zavore spet delujejo, kot je bilo treba!

Kolumbijci mislijo, da lahko povsod opravljajo

Kampirala sva v puščavi Tatacoa, ki je priljubljena vikend destinacija za številne Kolumbijce. Avto sva imela parkiran v kampu, točno tam, kjer je bil najlepši razgled na puščavo (itak, kje pa bova drugje kampirala :)) In seveda so se mimo tega najlepšega razgleda cel vikend sprehajali Kolumbijci. Očitno so bili vsi po vrsti zelo zvedavi in sva jim bila izredno zanimiva. Slišali so naju govoriti v tujem jeziku, videli so tuj avto in predvidevali, da ne razumeva špansko. Tako so hodili mimo naju in glasno komentirali/opravljali: “O, poglej, avto iz Čila! Ta dva sta pa res od daleč prišla.” ali pa “Waw, posteljo imata v avtu in predale tudi … aha, za zajtrk pa jesta kosmiče!” In podobno 🙂 Nobene zasebnosti! Priznam, tudi midva dostikrat takole koga “opravljava”, ampak v slovenščini, jeziku, ki ga govori le 2 milijona ljudi in ne v španščini, ki je materni jezik kar 483 milijonom ljudi po svetu! 🙂

Vožnja po Kolumbiji

Kolumbijske ceste so naju zelo presenetile. Vse so zelo ovinkaste, strmi klanci, luknje na cestah so stalnica, delovne zapore pa prav tako. Cestnine pa … za tako slabe ceste pri nas cestnine sploh pobirali ne bi, tam pa sva plačevala približno 3€ na vsakih 80km! Bizarno. Najbolj nama je v spominu ostala vožnja iz kraja Salento do Medellina. Navigacija pravi, da pot traja približno 5h. Tako sva se midva odpravila na pot ob 14h, po kosilu in računala, da bova do večera že v Medellinu. Ampak realnost je bila čisto drugačna. Vožnja je trajala debelih 9h! Neskončne kolone tovornjakov, zaprta cesta, iskanje obvoza, luknje na cesti, potem pa tema, dež in še vedno počasni tovornjaki na ovinkastih cestah. Midva pa utrujena, lačna, sitna, naveličana vsega … Ta vožnja je bila eno samo trpljenje. Takrat sva si edinkrat na potovanju želela, da bi sedela na avtobusu in nama ne bi bilo treba voziti.

Nabiranje svežih mangov!

Od nekdaj sem si želela sama nabrati sveže mange. Glede na dolžino najinega potovanja po Južni Ameriki to ne bi smelo biti tako težko, a sva žal vedno, kamor koli sva prišla, sezono mangov ravno zamudila ali pa bila nekoliko prezgodnja. V zadnjih tednih najinega potovanja, pa sva se na severu Kolumbije vozila po nekih makadamih in na tleh sem zagledala rumene pike. Takoj sem pomislila: “Ali je to mogoče, mango?” Ko sva prišla bližje, mi je bilo takoj jasno: JA, MANGO! Hitro sem poiskala vrečko in nabrala toliko mangov, kolikor jih je šlo vanjo. Pa še več bi jih, ampak res ni imelo smisla 🙂 Na koncu sva jih naštela blizu 40 mangov. Njami! Naslednjih nekaj dni sva jedla le mange, pa še prijateljem, s katerimi smo se srečali, sva jih razdelila 🙂