2,9K

Nič, priznati je treba, potovanje se je prevesilo v drugo polovico. In počasi že razmišljava, kje in kdaj ga bova zaključila ter iščeva kupca za najin avto. Ampak, poglejmo rajši, kaj se nama je dogajalo pretekli mesec.

Mesec sva začela s prihodom v Argentino (iz Paragvaja) in si najprej pogledala močvirnati park Parque Nacional Esteros del Ibera z ogromno živalmi. Nato sva se odpeljala na severozahod države in v Salti srečala švicarski par, s katerim smo skupaj prepotovali argentinsko puno – čudovito pokrajino pod Andi. Za naju je nato sledil povratek v Čile, kjer sva morala opraviti tehnični pregled za avto (ki je šel v prvo skozi. Ne veste, kako nama je odleglo!). Potem pa sva se za velikonočne praznike odpravila na Velikonočni otok in tam doživela nekoliko drugačno, polinezijsko kulturo in praznovanje.

Za prvomajske počitnice naju je obiskala prijateljica Silvija, s katero smo skupaj raziskovali puščavo Atacamo na severu Čila, skrajni sever Argentine in južni del Bolivije, vključno z znanim Salar de Uyuni.

Kaj je bila najboljša stvar v tem mesecu potovanja?

Katarina: park Ibera v Argentini. Zame je bil stik s takim močvirjem čisto nova pokrajina, predvsem pa so mi bile všeč številne živali, ki so se prosto sprehajale po parku, pa tudi po kampu. Videla sva kapibare, kajmane, are, posebno sorto jelenov in slišala glasne howler moneky opice. Mene živali res navdušujejo in to je bil pravi raj zame.

Rok: Tudi meni je bil park Ibera najbolj všeč. Toliko zelenja, tako lepa pokrajina. Prav srečna sva bila tam. Druga stvar pa je bila izkušnja potovanja s še enim overlanderjem – s švicarskim parom po argentinski puni. Bili smo deloma vsak zase (vsak svoj avto, kuhali smo si vsak zase), a hkrati smo bili skupaj, se družili in če bi kdo kje obtičal z avtom bi si pomagali. Super kombinacija, super družba pa še super izlet smo naredili skupaj

Kaj je bila najslabša stvar v tem mesecu potovanja?

Katarina: ko sem zbolela. In to ravno takrat, ko je prišla na obisk Silvija. Namesto, da bi skupaj aktivno potovali, sem jaz (in potem še Rok) ležala v hostlu v San Pedru de Atacama, Silvija pa je sama hodila naokoli.

 

Rok: vožnja po blatu in skozi močvirje do parka Ibera. Bilo je grozno in nisem vedel, ali bova prišla na cilj, ali bova plavala s kajmani v močvirju.

Česa sva se naučila?

Katarina: Spregovorila sem špansko. Seveda ne govorim perfektno. Delam veliko napak, ampak kar naenkrat mi ni problem govoriti, se pogovarjati, pogajati, spraševati za pot ali nasvete. Veliko je k temu pripomoglo dejstvo, da me je med našim izletom po argentinski puni Švicarka Florentine naučila nekaj osnov preteklika. Sedaj veliko lažje kaj povem.

Rok: Preko težkih situacij na cesti se veliko naučim. Tako zaupanja vase in v svoje vozniške sposobnosti kot tudi v sposobnosti avtomobila. Počasi ugotavljam, kako dober avto imava in da prečkanje reke pravzaprav sploh ni problem 🙂

Koliko sva v tem mesecu zapravila?

Joj, rajši vam sploh ne bi povedala. Ta mesec sva zapravila rekordno veliko, predvsem na račun izleta na Velikonočni otok. Kljub temu, da sva našla izredno ugodne letalske karte, še vseeno niso bile zastonj 🙂 Tako, da je skupni znesek tega meseca kar visok, 2372€.

Za potovanje po Argentini (2 tedna), Čilu in Velikonočnem otoku (2 tedna) in 5 dni v Boliviji sva zapravila:

• za hrano 321€
• za bencin in cestnine 548€
• za prenočišča 282€
• za vstopnine 108€
• za avto (manjša popravila, pranje, tehnični pregled, servis) 228€
• letalske karte, najem avtomobila in javni prevoz (izlet na Velikonočni otok): 791€
• in za ostale drobnarije, sim kartice … pa še 94€

Maja bova nadaljevala potovanje po Boliviji v smeri severa in prestopila mejo v Peru. Ali bo Machu Picchu prišel na vrsto že ta mesec ali naslednji, bova pa še videla. Gotovo pa je to naslednja velika stvar, ki se jo na tem potovanju veseliva.