Valle de Cocora – ko gre vse narobe

2,6K

Valle de Cocora je čudovita dolina na prehodu tropskega gozdu in andskega visokogorja in se ponaša z najvišjimi “voščenimi” palmami (wax palm tree) na svetu. Ko sva se še pred meseci pogovarjala, če bova sploh šla v Kolumbijo, sem jaz vedno rekla: “Vsaj do Valle de Cocora morava iti, potem se pa lahko obrneva.” No, pa sva šla do Valle de Cocora in potem še vse do severa Kolumbije. Ampak to je že druga zgodba, vrnimo se k palmam.

Valle de Cocora – najini pripetljaji

Vreme v Valle de Cocora

Valle de Cocora je znana po precej oblačnem in spremenljivem vremenu. Sploh sedaj (julij, avgust), ko je v Kolumbiji deževna doba, to pomeni, da praktično vsako popoldne dežuje. Pravilo je, da se ponoči zjasni, zgodaj zjutraj je še lepo vreme, potem pa že sredi dopoldneva začnejo prihajati oblaki, se valiti preko hribov in popoldan začne deževati. Kakšen dan se zgodi, da dežja sploh ni, mogoče tudi oblakov ne, kakšen dan pa so oblaki tam cel dan. Kateri dan mislite, da sva “ujela” midva?

Odpoved zavor

Malo sva gledala vremensko napoved in se odločila, da bo tisti ponedeljek super vreme in ravno pravi dan za obisk Valle de Cocora. V nedeljo sva se vozila preko n-plus-prvega klanca po Kolumbiji, da bi prišla do izhodišča za Valle de Cocora, ko se je zgodilo … Na spustu s 3000m visokega prelaza so se nama pregrele zavore in zavrela je zavorna tekočina. Pa je šel plan k hudiču. Komaj sva ustavila avto in nato večino nedelje in ponedeljka preživela pri mehanikih (več o tej prigodi sva napisala na Facebook, povezava je tule). Ja, nič, torej greva v Valle de Cocora v torek zjutraj. Saj zjutraj bo še lepo vreme, šele popoldan je napovedan dež.

Blatna pot do palm

Vstala sva nenormalno zgodaj, se hitro spokala in začela hitro hoditi proti palmam. Meglice so se dvigovale in izgledalo je obetavno. In tako hodiva in hodiva, hitiva, kje so te palme? Rok gleda navigacijo: “Midva sva zavila na neko čisto napačno pot!” Ampak, saj ni bilo nobenega odcepa, vse je bilo zagrajeno. Vedela sva, da bi morala na začetku zaviti desno, ampak tam so bile same ograje! Po 1h hoje po blatu in klancih, sva srečala skupino Nemcev, očitno enako izgubljenih kot midva. Primerjali smo zemljevide, ki smo jih imeli in Rok je ugotovil: “Mi smo zavili na 16km krožno pot!” Torej, namesto, da bi imela približno 2h lahkotne hoje okoli slavnih palm, sva se zakadila na celodnevno krožno pot, ki se dvigne približno 600m nad palme. Ne, hvala. Glede na to, da sva morala tisti dan priti še do Medellina (5h vožnje), ni bilo variante, da bi hodila celo to pot. Nič, skupaj z Nemci smo našli neko bližnjico, kako čim hitreje do tiste klasične poti. Seveda je bilo treba vmes preko enega hriba in džungle …

Po 3h hoje, sva končno prišla na uhojeno pot. Seveda pa je bila takrat že gosta megla in se palm skorajda ni več videlo. Pa sva si rekla, da malo počakava, mogoče se pa oblaki dvignejo. Ja, 15 minut kasneje je že deževalo! Res nisva imela sreče. Saj drugače so palme (kolikor se jih je videlo) tudi v megli zelo lepe, take malo mistične.

Palme, končno!

Na poti navzdol sva le prišla pod oblake, kar sicer ni pomenilo, da bo vreme jasno in sončno. Je pa vsaj megla oz. oblaki ostala zgoraj in sva lahko nekoliko bolje videla palme. Ko stojijo pokonci delujejo visoke, ampak se mi zdi, da sva res občutila, kako zelo visoke so te palme, šele takrat, ko sva videla eno ležati na tleh. Ko sva hodila vzdolž debla in hodila in hodila … Te palme imajo do 60m v višino! Tu spodaj so se nama uresničile sanje. Videla sva veličino voščenih palm, simbola Kolumbije. Ni bilo ravno idealno vreme, ampak glede na izkušnjo odpovedanih zavor sredi klanca, sva bila samo vesela, da sva še živa in da sva lahko prišla do sem.

Kolibriji v Valle de Cocora

Poleg palm je Valle de Cocora znana tudi po ptičkih – kolibrijih. Pravijo, da je to kraj z največjo koncentracijo kolibrijev na svetu. Na koncu poti med palmami se nahaja Casa de Colibris, kjer imajo res veliko pitnikov s sladko vodo, ki privabljajo te male ptičke. Tako lahko sediš in srebaš svežo, organsko kolumbijsko kavo in opazuješ raznorazne kolibrije, ki frlijo naokoli. Ker je kolibrijev toliko, pa jih ni težko videti tudi sicer. Midva sva jih med samo hojo opazila kar nekaj, pa v kampu … praktično povsod so. Le dobro je treba gledati, ker so res majhni in izredno hitri.

Vstopnina

Vsaj ena dobra stvar tega, da sva na začetku zgrešila odcep: ni nama bilo treba plačati vstopnine 🙂 Ker sva prišla na potko med palme nekje iz hribov, sva šla mimo vstopne točke in tako privarčevala vsak 1€. Če kdo želi varčevati v Kolumbiji, lahko samo poveva, da se da tisti en evro privarčevati tudi kje drugje in zato ni treba več ur hoditi po blatu in džungli 🙂

Vožnja do Medellina

Polomov in težav pa ni bilo konec v Valle de Cocora. Popoldan sva se odpravila v mesto Medellin, ki je oddaljeno 250km, kar naj bi bilo v Kolumbiji približno 5h vožnje. Ampak, ker so kolumbijske ceste pač take kot so – obupne, polne del na cesti in nekih razritih odsekov, kjer promet poteka izmenično enosmerno … da ne omenjam še nalivov in počasnih tovornjakov, ki jih je na takih cestah skoraj nemogoče prehiteti … tako sva namesto 5h vozila 9h! Ampak je bil pa Medellin izredno lepo mesto in vredno vse te vožnje. Več o Medellinu pa bo v naslednji objavi.