3,4K

Zadnje čase skorajda izključno potujeva samo z avtom. Za kakšno destinacijo sva si prav rekla “Tu pa res ne bova potrebovala avta.” Ampak sva ga potem vseeno najela (primer je Jamajka) 🙂 Potovanje z avtomobilom nama je tako skozi zadnjih deset let priraslo k srcu, da sva se lansko leto odločila za en res dolg roadtrip po Južni Ameriki, kjer sva avto uporabljala ne samo za prevoz, pač pa tudi za najin “dom”, v njem sva spala, kuhala, imela garderobo … vse v malem (predstavitev najine Toyote je tule). Kljub temu da potovanje z avtomobilom daje ogromno svobode, pa so tu tudi nekatere malo manj prijetne stvari. V tej objavi bom predstavila oboje: pluse in minuse potovanja z avtomobilom. Govorim predvsem o tistih potovanjih, kamor sva se odpravila s svojim avtom.

Plusi za potovanje z avtomobilom

Svoboda premikanja

Avto nama daje ogromno svobode. Lahko se odpeljeva kadar se hočeva in kamor se hočeva. Najbolj všeč nama je, da se lahko na poti med točko A in B tudi poljubno ustaviva. Npr. na poti vidiva lep razgled – STOP! Parkirava, malo fotografirava, malo uživava, mogoče si tam privoščiva malico in potem dalje. Ali pa ob cesti vidiva prodajalca sadja – STOP! Rok gre v akcijo za dobro kupčijo lokalnega sadja ali pa kakšnih rokodelskih izdelkov.

Priročnost: organiziranost prtljage, prostornost

Ker veliko kampirava, imava vedno s seboj na potovanjih veliko “krame”. Kamping oprema nanese kar precejšnjo kilažo pa tudi prostora zavzame veliko. Ne predstavljam si, da bi morala vse to nositi v nahrbtnikih kot backpackerja. V avtu pa to nikoli ni problem. Vse svoje stvari imava v prtljažniku in pri roki, lepo pospravljene v avtu. Sploh v Južni Ameriki, ko sva imela v avtu še predale za boljšo organizacijo je bilo res luštno. Ni bilo treba brskati po nahrbtniku in iskati npr. nogavic. Vse je bilo lepo sortirano. Navadno si tudi večino hrane pripravljava sama in če imava avto ni problem nakupiti hrano na zalogo. Preprosto sva vse pospravila v prtljažnik in potem postopoma uporabljala. Zaradi nakupov spet najini nahrbtniki niso bili bistveno težji.

Možnost spanja na divje

Zelo rada kampirava, predvsem pa rada kampirava na kakšnih posebno lepih lokacijah, stran od civilizacije, v čudoviti naravi. To nama omogoča divje kampiranje. Spala sva že v najini Hondi (hatchback verzija), ali v šotoru poleg avtomobila, v Južni Ameriki pa sva šla še en korak dlje in sva imela v avtu posteljo, kar je prenočevanje na divje še toliko bolj olajšalo. Nisva bila tako zelo opazna niti moteča za druge, ni bilo potrebne nobene priprave (postavljanja šotora) in bilo je super udobno. Pripeljala sva se lahko kamor sva hotela in če nama je bilo tam všeč, tudi prespala. V Južni Ameriki je divje kampiranje večinoma dovoljeno.

Varnost

Za naju je avto tudi varnost. Svoje stvari imava na “varnem” pospravljene v avtu. Če avto tudi parkirava nekam na varno, načeloma ni težav. Ko potujeva z avtom sva notri, za steklom/kovino in se počutiva manj izpostavljena, tudi če se peljeva preko kakšnega manj varnega predela. Vseeno imava midva volan v rokah (ok, navadno ga ima Rok) in si predstavljam, da lahko iz kakšne končljive situacije tudi pobegneva. V Južni Ameriki sva imela nekaj takih primerov. Recimo, ko sva po nesreči zavila v favelo, kjer so se ravno pripravljali na racijo (to sva izvedela kasneje). Videla sva oborožene vojake na cesti in hitro ugotovila, da nekaj ni v redu. Samo po gasu in stran od tam. Ker je bila najina Toyota precej velika, pa tudi dvignjena, ni bilo problema zapeljati čez kakšen robnik, pa tudi marsikdo bi odskočil pred takim avtomobilom.

Minusi za potovanje z avtomobilom

So pa tudi nekatere nekoliko slabše stvari pri potovanjih z avtomobilom, sploh kadar greva na pot s svojim avtom. Takrat je treba veliko bolj paziti nanj in ga vzdrževati z namenom, da naju varno pripelje kamorkoli že in nazaj.

Stroški prevoza

Navadno avto ni najcenejša oblika prevoza. To je sicer odvisno od države, ampak bencin nekaj nanese, potem pa so tu še cestnine, mostnine ipd. Kadar smo potovali v skupini, da je bil avto poln, so se ti stroški kar lepo porazdelili, samo za dve osebi pa to ni nujno poceni.

Vzdrževanje

Kadar sva najela avto, se nisva kaj dosti sekirala zanj. Glavno, da se pelje 🙂 Ni naju skrbelo za vzdrževanje na dolgi rok. V Južni Ameriki pa sva imela svoj avto, ki sva ga želela na koncu potovanja prodati. In to je bila ena velika skrb – predvsem za Roka. Ne samo prodaja, pač pa tudi vzdrževanje. V prvi vrsti sva morala poskrbeti, da sva na 10.000 km menjala olje, pa menjati sva morala zračni filter, skrbeti, da tankava kvalitetno gorivo, zamenjati zavorne ploščice itd. Na koncu sva želela, da avto izgleda dobro, da bo dobro vzdrževan, da ne bo težav pri prodaji. To je nekaj takega, s čimer se pri najetem avtomobilu ne ukvarjaš.

Skrb

Sploh Rok je res zelo natančen in previden in on je slišal vsak “napačen” zvok v avtomobilu. Tako je bilo vedno nekaj v smislu: Rok: “A slišiš to?” Jaz: “Neeeee.” Rok: “Ja, nekaj ropota! Nekaj je narobe.” Na žalost je imel v večini primerov prav. Čez nekaj časa sem isto ropotanje zaslišala še jaz in še nekaj kilometrov kasneje sva bila pri mehaniku. Ali pa je Rok sam kaj zategnil, privil, poravnal (pri toliko slabih in luknjastih cestah se je mimogrede kakšen vijak kje odtegnil, resno!). Tega je bilo veliko predvsem na začetku potovanja.

Tudi sicer je imeti svoj avto velika skrb. To je najina lastnina, vanj sva vložila veliko tako časa, energije kot tudi denarja in seveda si ne želiva, da bi se pokvaril oz. bi se mu kaj zgodilo. Priznam, na čase mi je šla ta skrb v Južni Ameriki že kar precej na živce. Zdelo se mi je, da se ves čas ukvarjava samo z avtomobilom. Sedaj, ko gledam nazaj pa se mi zdi, da (v primerjavi z drugimi popotniki, s katerimi sva se pogovarjala), sploh nisva imela veliko težav z avtomobilom. Le Rok je bil toliko bolj natančen in je želel popraviti in urediti vsako malenkost. On je slišal ropotanje tudi pri drugih avtomobilih – npr, ko sva potovala skupaj s Švicarskim parom po Argentinski puni, je Rok takoj slišal, da jim sklopka počasi spušča. Ampak Švicarja se zaradi tega nista sekirala. No, sklopko sta potem menjala tik preden sta avto prodala naprej.

Nevarnost

Med plusi za potovanje z avtomobilom sem omenila, da avto prestavlja varnost. A hkrati predstavlja tudi nevarnost. Namreč, če ne poznava dobro države oz. mesta, se hitro zgodi točno to, kar sem zgoraj opisala – da zavijeva kam narobe in se znajdeva sredi favele. Z avtobusom se verjetno tam skozi ne bi peljala. Zato je treba malo bolj naštudirati države in njihovo stanje, kam in kdaj se je varno voziti in kam ne.

Prav tako se morava midva soočati z norimi vozniki na cesti. Pa ne samo vozniki, na cesti v Južni Ameriki so tudi naključne živali ter take in drugačne ovire (luknje, kupi zemlje ali skal, kadar kdo protestira, neoznačeni ležeči policaji itd.). Vožnja po takih cestah pobere kar precej energije. Spomnim se dolge vožnje v Kolumbiji med Salentom in Medellínom. Za 300km sva potrebovala debelih 9h, saj je bila cesta polna delovnih zapor, pred nama pa je vozilo nešteto tovornjakov, ki se jih na tistih ovinkih ni dalo prehiteti. Takrat sem si pa želela, da bi lahko sedela v avtobusu 🙂 Kakor zveni čudno, se nama zdaj, ko sva nazaj v Sloveniji, celo malo kolca po južnoameriških razmerah – vse skupaj je bil en velik urejen kaos na cesti – v primerjavi z našim neurejenim redom.

Kaj prevlada? Minusi ali plusi za potovanje z avtomobilom?

Kaj prevlada? To je pa čisto stvar posameznika. Pri nama gotovo prevladajo plusi. Vsa svoboda, ki nama jo avto omogoča, možnost videti sicer ne tako poznane kraje, se ustaviti na poti, prespati na najlepših kotičkih. Za naju je to tisto, kar da piko na i potovanju, po čemer si ga bova zapomnila.

Kaj pa vi? Rajši potujete z avtomobilom ali z javnim prevozom?