9. mesec na potovanju – najboljše, najslabše in kakšen je bil zaključek

3,2K

9. mesec najinega Gringo Tripa oz. potovanja po Južni Ameriki je bil hkrati tudi zadnji mesec. Z avtom sva prišla do konca Južne Amerike, do njenega severa v Kolumbiji in naprej se ni dalo več, vsaj ne z avtomobilom. Meja Kolumbija – Venezuela je zaprta, pa tudi trenutna situacija v Venezueli je taka, da pač s tujim avtom res ni varno potovati. Torej sva imela na izbiro: vožnjo nazaj na jug (ampak zakaj bi, če sva že vse videla?), poslati avto z ladjo v iz Kolumbije v Brazilijo (dati najino Toyoto v kontejner in na ladjo je kar precejšen finančni zalogaj), ali pa prodati avto in zaključiti potovanje. Izbrala sva zadnjo možnost, a vseeno po prodaji avtomobila skočila še v Venezuelo.

Zadnji dnevi Kolumbije

No, če gremo po vrsti. Mesec sva začela na severu Kolumbije, kjer sva obiskala vulkan El Totumo in se namakala v njegovi blatni kopeli. Bila je res zanimiva in nenavadna izkušnja.

Nato pa je prišel tisti dan, o katerem prej nisva želela razmišljati. Odpeljala sva se v Cartageno, kjer sva najela manjši apartma in začela prazniti avto. Po tem, ko sva 8 mesecev živela v avtu, jo je bilo treba sprazniti in sčistiti za naslednjega lastnika. Tako kot se je bilo decembra težko izseliti iz najinega stanovanja v Ljubljani, se je bilo sedaj težko seliti iz avta.

Na tisto vročo soboto sva se še zadnjič odpeljala z najino “Yotkico”, tokrat čisto in prazno. Najprej sva naredila še nekaj fotografij, potem pa smo se s kupcema odpravili do mehanika, notarja in na koncu na DHL, kjer smo vse dokumente poslali v Čile. Predala sva jima dokumentacijo, ključe, onedva pa sta nama preko spletne banke N26 nakazala denar za avto.

Naslednje dni sva potem počasi, a vztrajno pakirala najine stvari, ločevala, kaj gre stran in kaj bova vzela s seboj, za pavzo od tega neprijetnega opravila pa sva si ogledala Cartageno, ki je res prikupno mesto, ter se odpravila na izlet na bližnje otoke Islas del Rosario.

Greva v Venezuelo!

Ko se je iztekel najin čas v Cartageni, sva šla na letališče, ampak nisva letela v smeri Evrope, pač pa sva prek Bogote odletela v sosednjo Venezuelo. Tu se je začela nova pustolovščina. En mednarodni in trije notranji leti in pristala sva sredi džungle, v nacionalnem parku Canaima. V naslednjih dneh sva obiskala najvišji slap na svetu, Salto Angel in videla čudovito pokrajino južne Venezuele, polno mizastih gora (tepuy). Bilo je čarobno in nepozabno.

Ker pa ne moreva biti dolgo časa pri miru in sva želela videti še kakšen košček Venezuele, sva se odločila še za 3 dnevni izlet. Javni prevoz je izredno nezanesljiv in tudi ne ravno najbolj varen, zato sva pač najela avto. Odpeljala sva se proti zahodu in si pogledala sipine in roza soline na polotoku Paraguana ter nacionalni park Morrocoy s čudovitimi plažami.

Čisto za konec najinega potovanja sva želela imeti nekaj dni na plaži. Da se spočijeva in kolikor se pač da, pripraviva na prihod domov. Venezuela ima številne čudovite karibske plaže, najlepše pa so menda na arhipelagu Los Roques. Še en notranji let v majhnem in po najinem mnenju ne najbolj varnem aviončku in že sva bila na otočkih s čudovito turkizno barvo morja, neskončni plitvini, koralnimi grebeni, pisanimi ribicami, školjkami, morskimi zvezdami … Ni da ni. Uživala sva, se kopala, veliko pogovarjala in razmišljala, kaj nama je to potovanje dalo, česa sva se naučila, kako sva se spremenila in kako bova zaživela, ko prideva nazaj v Slovenijo.

Toliko o preteklem mesecu, sedaj pa k stalnim vprašanjem

Najboljša stvar v tem mesecu:

Katarina: kopanje v blatni kopeli El Totumo vulkana.

Rok: vožnja s čolnom od Angelovega slapu. Savana je bila v zgodnjih jutranjih urah naravnost mistična, tepuyi (mizaste gore) so se skrivale v meglicah in dajale občutek, kot da smo v nebesih.

Najslabša stvar v tem mesecu:

Katarina: čiščenje avtomobila, praznjenje, zavedanje, da je tega dela potovanja konec.

Rok: prodaja avtomobila in vse “scene”, ki sva jih imela z najinim kupcem. Bil je izredno neprijetna oseba, ves čas je nekaj izsiljeval, težil … Samo vesel sem, da je sedaj to mimo.

Česa sva se naučila?

Katarina: v tem mesecu, sploh po obisku Venezuele sem se še toliko bolj zavedla, da ni nič samoumevno. Da se lahko situacija hitro spremeni in tudi če mi sedaj ni nič hudega, se lahko hitro obrne. Zato moram biti hvaležna za vsak trenutek, za vsak dan. Hvaležna za možnost potovanja toliko časa po čudoviti Južni Ameriki, za zdravje, za stabilno stanje v domovini, mir, finančno stanje …

Rok: da ne znam potovat, če sem odvisen od drugih. Dokler sva imela avto, je bilo vse super. Sama sva si planirala dneve in se odločala o destinacijah. V Venezueli pa sva bila kar nekajkrat v situacijah, ko so naju drugi kam peljali. In to nikoli ni bilo najboljše. Enkrat bi naju skoraj pozabili na letališču sredi noči, drugič so nama zaračunali 10USD za 1km vožnje, tretjič sva več kot 3 ure čakala, da so se najini gostitelji odpravili in naju odpeljali do “rent-a-car” pisarne … Kolikokrat sem si želel, da bi imel svoj avto in se samo odpeljal.

Koliko sva zapravila?

Stroški tega meseca so bili nenormalno visoki. Res, res, res visoki. Pač, Venezuela trenutno ni ravno poceni destinacija, sploh, ker sva veliko letela znotraj države (naj bi bilo bistveno varnejše kot potovanje po cestah, čeprav malo dvomim o varnostih tistih majhnih letal), pa vstopnine, nastanitve, prevozi … vse je bilo drago. Edino bencin je v Venezueli smešno poceni, v Kolumbiji pa je bil ravno to največji strošek. Ta mesec je bil sicer malo krajši, saj sva v Kolumbiji preživela 10 dni, v Venezueli pa 2 tedna. Tole pa so stroški tega meseca:

• Za hrano sva dala 190€
• Za bencin in cestnine je šlo: 35€
• Za ostale prevoze (letalske karte, najem avtomobila, javni prevoz): 1405€
• Za prenočišča: 614€
• Za vstopnine in vodene izlete: 1242€ (od tega je bil največ seveda Salto Angel)
• Za ostale stvari (pranje, internet, dobrodelnost itd) pa je šlo še: 237€

Bil je super zaključek potovanja, malo drag, ampak nepozaben. YOLO, ane?