Ko sva si ogledala Phnom Penh, je pred nama ostala samo še ena destinacija – delta reke Mekong na jugu Vietnama. Izhodišče za ogled delte je bilo za naju vietnamsko mesto Can Tho. Navadno popotniki potujejo iz Phnom Penha (Kambodža) v Ho Chi Minh City (Vietnam), od tam pa potem v Can Tho. Nama pa se je zdelo, da je pot v Ho Chi Minh City čisto nepotrebna in zato sva poiskala direkten avtobus Phnom Penh – Can Tho, ki se je izkazal za zelo zanimivo izkušnjo.
Nenavadna vožnja Phnom Penh – Can Tho
Avtobus Phnom Penh – Can Tho
Kje se kupijo vozovnice?
Na internetu sva izbrskala naslov pisarne, kjer je potrebno rezervirati vozovnico. Voznik tuk-tuka, ki naju je peljal tja, te agencije ni poznal. Tako smo skupaj skoraj eno uro iskali pravi naslov in spraševali mimoidoče. Na koncu naju je odložil pač nekje na ulici in rekel, naj sama naprej iščeva pravo hišno številko.
Takole zgleda prodajalna avtobusnih vozovnic
In sva jo našla! Ampak to ni bila pisarna turistične agencije, kot bi si jo človek predstavljal. Bolj je bila podobna garaži, ki ima celotno sprednjo stran odprto. Notri je bila prižgana televizija in ena miza, na kateri je spal mlad uslužbenec. Večkrat sva mogla glasno pozdraviti, da se je zbudil. Angleško ni znal. Na tabli v tej “pisarni” sva videla napis Can Tho. Pokazala sva mu napis in rekla “bus“. Pokimal je in naju v tujem jeziku nekaj vprašal. In se gledamo … potem na tabli pokaže datum … Aha! Ja, jutri bi rada šla. Dobro. Pokaže ceno na drugi tabli, 16$. Izročiva mu denar, on pa na tablo pod jutrišnji datum nariše dve črtici.
To je to. Karte kupljene 🙂
Vožnja z najbolj lokalnim vietnamskim avtobusom
Zjutraj je bilo pred taisto pisarno polno domačinov, ki so se drenjali na avtobus. In midva, edina tujca. Sprevodnik nam je vsem pobral potne liste in preveril, če imamo vize oz. dovoljenje za vstop v Vietnam. In potem smo se odpeljali, avtobus je bil vietnamski – to veva zaradi pisave. Vietnam uporablja “našo” pisavo, z nekaj posebnimi črkami, medtem ko ima Kambodža čisto svoje črke.
Cesta je bila krajem primerna: enkrat bolj, drugič manj luknjasta. Hupanje prisotno ves čas. Na avtobusu so glasno predvajali nek kamboški reality show … zabavno, ni kaj.
Prikupna kamboška deklica na avtobusu
Pavza za kosilo
Na poti je tudi pavza za kosilo, ki je že všteto v ceno vozovnice. To kosilo je tudi posebna reč: že med vožnjo nam je sprevodnik razdelil neke listke z napisom v vietnamščini, za katere seveda nisva imela pojma, kaj naj bi pomenili. Potem se ustavimo v malo večji vietnamski vasici. Avtobus ugasne motor, vsi gredo dol z avtobusa v okrepčevalnico. Midva jim slediva. Eni so se usedli za mizo, ženske so šle večinoma na WC, nekateri pa so se drenjali pri šanku. Kaj sedaj? Morava naročiti pri šanku ali bodo prišli do naju in pobrali naročilo pri mizi. Kaj sploh imajo za jest? Kuharjem sva gledala pod prste, kaj pripravljajo … ničesar nisva prepoznala. Pa je k nama pristopil nek domačin, ki je znal malo angleško in je opazil, kako zmedena sva.
Kuponi za kosilo
Naštel nama je, kaj ponujajo. Poznala (oz. razumela) sva le “pho”. To je vietnamska goveja juha, ki sva jo jedla že v Ho Chi Minh Cityu pri dan potovanja. Ok, naročil nama je pho in povedal, da nama jo bodo prinesli k mizi. Usedla sva se in čakala. Ko sva dobila predse dve skledi juhe in krožnik z rezinami limete, čilija in bazilike, so se vse glavne obračale k nama. Resno, celotna okrepčevalnica naju je opazovala, če bova znala jesti juho 🙂 Ampak midva sva to juho že prej jedla in sva vedela, kako se reči streže! V juho sva stisnila limeto, notri vrgla nekaj listkov bazilike, Rok pa si je postregel še s čilijem. Ko so ostali videli, da nisva taka zelenca kar se tiče pho-ja, so se obrnili stran in nadaljevali s svojimi opravili.
Kosilo: juha pho
Kaj vse vozimo s seboj?
Zelo očitno je bilo, da avtobus prevaža še kaj več, kot samo potnike. Namreč, ko smo se vozili skozi vietnamske vasi, je voznik upočasnil avtobus, sprevodnik pa je ljudem, ki so čakali ob cesti metal razne zaboje. Največkrat sva videla, da je ven letela Coca-Cola (ali je pa je bila to samo embalaža in kamuflaža). Nekdo je očitno naročil malo večji paket, zato smo se morali enkrat prav ustaviti, da so paket potegnili nekje izpod avtobusa.
Vožnja je bila res zabavna, pokrajina čudovita, poleg tega pa sva spoznala še en del Vietnama in njegovih prebivalcev. Naj še kdo reče, da je javni prevoz počasen in dolgočasen. Najboljše stvari se dogajajo ravno takrat, kadar potuješ z javnim prevozom.
