Phnom Penh je glavno mesto Kambodže. Za naju je predstavljalo predvsem vmesen postanek na poti iz Siem Reapa nazaj v Vietnam. Plan je bil, da si pogledava kraljevo palačo (Royal Palace), največjo ter najlepšo pagodo v Kambodži – Silver Pagoda ter zapore Rdečih Kmerov – Tuol Sleng. Nisva pa vedela, da se bo ravno takrat odvijal Water festival (festival vode), ki nama je delno spremenil načrte.
Royal Palace v Phnom Penhu
Water festival
Water festival ali festival vode je kamboško praznovanje ob zaključku deževne dobe in nastopu suhe dobe. V glavnem mestu, Phnom Penh, se stikata reka Mekong, ki priteče v Kambodžo iz Laosa in reka Tonle Sap, ki priteka iz istoimenskega jezera v bližini kraja Siem Reap (SZ Kambodže). V času deževja je reka Mekong tako vodnata, da začne voda v reki Tonle Sap teči v drugo smer, torej nazaj v jezero! Posledično jezero obilno poplavlja, kar je odlično za gojenje riža in malo manj odlično za okoliške prebivalce, ki so si v ta namen postavili hiše na kolih. Ko se deževna doba konča, se vodostaj normalizira, kar pomeni, da reka Tonle Sap spet teče navzdol in se izliva v reko Mekong.
Hiša na kolih ob jezeru Tonle Sap
Praznovanje tega dogodka obeleži festival vode, ki je najobsežnejši v Phnom Penhu, čeprav se odvija tudi v ostalih mestih po državi. Po navadi se praznovanja udeleži več milijonov ljudi. Hostli, hoteli, gostišča … vse je polno, razprodano! Ulice glavnega mesta so polne ljudi, prodajalcev ulične hrane (kot na primer pečenih žab, kuhanih kač, praženih črvov), zvečer so velika praznovanja, ljudje imajo tudi piknike kar na ulici, ob polnoči so ognjemeti … torej, noro je! Glavni del praznovanja so veslaške dirke po reki v centru mesta. Skoraj vsaka vas pripravi svoje moštvo, ki potem tekmuje v veslanju po (onesnaženi) reki. En čoln oz. ena posadka šteje okoli 40 članov. Res je fenomenalno gledati toliko ljudi, ki v ozkem in dolgem čolnu sinhrono veslajo.
Na žalost je festival mednarodno znan predvsem po incidentih, kot je bil stampedo leta 2010 in pa vsakoletne utopitve tekmovalcev.
Tekmovalci na reki Tonle Sap
Težave z Water festivalom
Na najino (ne)srečo, sva bila v Phnom Penhu ravno v času tega festivala. Zakaj nesrečo? Ker so bili premiki po ulicah izredno težki oz. praktično nemogoči zaradi tolikšne gneče. Ker sva zelo težko dobila nastanitev v že tako razprodanih hostlih in ker je bila Srebrna pagoda zaprta. Čeprav nisem navdušenka obiskovanja festivalov, je bilo vseeno zanimivo videti dogajanje, pokaže se nek drug obraz Kambodže. Očitno jim voda res ogromno pomeni, toliko, da naredijo praznik iz tega. Se mi zdi, da mi Slovenci jemljemo vodo kot samoumevno, ker nimamo problemov ne s pitno vodo, pa tudi poplav nimamo tako obsežnih. In seveda samo dejstvo, da lahko ena reka začne teči v drugo smer, je izredno osupljivo!
Večerna predstava na reki Tonle Sap
Tuol Sleng ali S-21 – nekdanji zapori za nasprotnike Rdečih Kmerov
Rdeči Kmeri so bili komunistična stranka, ki je Kambodži vladala v letih 1975 – 1979. “Samo” 4 leta, bi si kdo mislil, a to so bila krvava štiri leta. Začelo se je že tekom Vietnamske vojne, ko so se Rdeči Kmeri kot skupina ustanovili. Sledila je državljanska vojna v Kambodži, ki so jo dobili in tako leta 1975 prišli na oblast. Takoj so se želeli znebiti vseh svojih (potencialnih) nasprotnikov. Lahko bi rekli, da so se bali svoje lastne sence, saj so za pajdaša nasprotnikov obtožili vsakega, ki je samo “zgledal”, da bi lahko bil pameten (npr. ljudje z očali). Mučili in morili so vse po vrsti, od navadnih kmetov s podeželja, do inženirjev, zdravnikov, menihov, tujcev … tudi svoje vojake so pobijali.
Zapori in vislice
Tuol Sleng je bila nekoč srednja šola, ki so jo Rdeči Kmeri takoj po prevzemu oblasti spremenili v mučilni zapor za svoje nasprotnike. Ne vem, če sploh lahko opišem, kakšna grozodejstva so se tam dogajala. Kako so mučili ljudi, dokler niso priznali svoje “krivde”, potem pa so jih odpeljali na obrobje mesta do Choeung Ek Killing Fields, kjer so jih ubili. Marsikateri pa je umrl že med “zaslišanjem”. Vam vsa situacija zveni znano? Se ni nekaj podobnega dogajalo tudi pri nas? Le da za razliko od revne in “zaostale” Kambodže mi povojnih pobojev še danes ne priznavamo. Le redka obeležja smo postavili za žrtve tistih časov. Medtem ko v Kambodži stojijo številni muzeji, ki pričajo o grozotah, da se ne bi še kdaj ponovile.
Fotografije ubitih v zaporu S-21
Ogled Tuol Sleng
Ogled muzeja Tuol Sleng je čustveno naporen. Na ogled so številne celice, kjer so ljudi zaprli, mučilne naprave, nekatere še krvave, fotografije umrlih, lobanje, njihove obleke in premoženje, njihovo priznanje krivde, ki je več kot očitno bilo narejeno pod prisilo. Ogled je naravnost grozljiv, vendar pa se mi zdi pomembno, da se zgodovine zavedamo. Sploh v Kambodži je to pravzaprav dokaj nedavna zgodovina, le 40 let nazaj.
Mučilna postelja
Vse skupaj je grozljivo in še danes se mi ježijo lasje ob pisanju tega. Žal je tudi to del Kambodže. Upajmo samo, da vnaprej zmaga zdrava pamet in skrb za človeško življenje.
Phnom Penh je drugače lepo, živahno mesto, vredno postanka na poti po Kambodži