Nubijska vasica Abri in egipčanski tempelj Soleb

46

Zadnji postanek v Sudanu je bil v Nubiji oz. kar je od nje ostalo. Nastanila sva se v nubijski vasici Abri, ki se nahaja približno 200km južno od meje Sudan – Egipt. Iz Abrija pa sva potem naredila nekaj izletov v okolico. Obiskala sva otok Arneti, zelo lokalno in neturistično (še bolj kot sicer v Sudanu), kjer sva hodila po peščenih ulicah nubijske vasice in pila čaj z domačini med nasadi boba s pogledom na Nil. Potem pa sva obiskala še veličasten egipčanski tempelj Soleb, ki sva ga tudi imela čisto zase. Joj, tale Sudan je čudovit!

Nubijci in Nubija

Severni del Sudana in južni del Egipta naseljujejo Nubijci (od Asuana v Egiptu pa do Dongole v Sudanu). Nubijci niso Arabci, pač pa so svoja etnična skupina. So temnopolti ljudje, načeloma visoke rasti, s specifičnimi obraznimi potezami. Imajo svoj jezik in svojo pisavo. Tu so živeli že pred Egipčani in pred kušitskim kraljestvom. Nekoč so sledili egipčanski politeistični veri, kasneje so bili kristjani, sedaj pa so muslimani. Nubijci imajo pestro zgodovino in kulturo, a so žal precej zapostavljeni, razdeljeni med dve državi in nikjer v res dobrem položaju. Veliko zemlje (in arheološko pomembnih templjev, grobnic itd) so izgubili tudi zaradi hidroelektrarn na Nilu … a ostajajo ponosni ljudje.

Nubijska vasica Abri

Abri je majhna nubijska vasica ob Nilu. Vasica ima same peščene uličice ter nizke hiše “iz blata”. Dejansko so narejene iz zidakov iz blata, sušenih na soncu. Za naju je bil Abri izhodišče za ogled otoka Arneti sredi Nila, ter templja Soleb nekoliko južneje.

Kako priti do nubijske vasice Abri?

Najprej, kako do Abrija? Dan sva začela v Karimi, kjer sva bila že ob 7h zjutraj na postajališču minibusov. Ker sva bila edina potnika, smo seveda čakali toliko časa, da je bil minibus poln, šele nato smo odpeljali (to je bilo okoli 8h). Iz Karime gredo minibusi do Dongole. Tam sva morala prestopiti. Dongola ima zelo lepo urejeno avtobusno postajo (lepšo kot Kartum ali pa tudi Ljubljana!). Najprej sva morala plačati vstopnino v to avtobusno postajo, potem pa sva kupila vozovnice do Abrija in čakala, da so naju poklicali. Trajalo je kakšno uro – ravno toliko, da sva vmes pojedla malico in da sva se morala fotografirati z nekaj mimoidočimi :). Okoli 13h smo dejansko šli na pot proti Abriju.

Iz Dongole je šel minibus mimo Kerme proti Vadi Halfa, obmejnemu mestu z Egiptom. Prosila sva, da naju odložijo na bencinski črpalki pri Abriju. Od tam pa je bilo potem še cca 2km hoje do same vasice.

Nastanitev v Abriju

V Abriju je samo ena nastanitev za turiste: Magzoub Nubian House, ki je čisto na koncu vasi, na bregu reke Nil. Nisva imela rezervacije, zato sva pač pešačila proti nastanitvi in upala, da tam najdeva kakšno prosto sobo. Na poti naju je pobral mimoidoči motorist in nama povedal, da je lastnik ravno na kosilu, zato naju je odpeljal v restavracijo, kjer je le-ta jedel. Tam sva spoznala Magzouba, ki je potem naju ter najino prtljago naložil v svoj avto hrošč iz leta 1946 in odpeljali smo se do nastanitve. Že do tu je bilo vse ena velika dogodivščina.

Nastanitev je lepa za sudanske standarde – tipična nubijska hiša z velikim dvoriščem v sredini ter sobami okoli tega dvorišča. Vseeno pa je to Sudan, tako da ni to nek presežek lepote in čistoče 🙂 Pa tudi poceni ni bilo ravno. Dala sva 40USD na noč z zajtrkom. Je pa Magzoub izredno prijazen in poln idej, nasvetov, kaj početi v okolici. Ker sva prišla relativno zgodaj, nama je predlagal, da greva na izlet na otok Arneti sredi Nila.

Otok Arneti

Domačini so se ravno vkrcavali v manjši čoln in pridružila sva se jim za prečkanje Nila. Ne vem, kaj je s to reko, ampak Nil je res nekaj posebnega. Vsakič, ko sva ga videla, ko sva bila blizu, ko sva plula po njem, sva doživela tak poseben občutek. Tudi tokrat. Pa še na čolnu sva bila z domačini, ki so bili seveda vsi zvedavi, kaj ta dva belca delata tu 🙂 En gospod je znal malo boljše angleško in se je odločil, da bo najin vodič po otoku.

Skupaj smo potem zakorakali po peščenem otoku sredi Nila. Šli smo mimo nasadov boba, mimo ograd za osličke, do centra vasice, kjer so spet peščene uličice in tipične nubijske hiške. Gospod naju je povabil na čaj k neki znanki, ki je živela v zelo lepo urejeni hiši. Taki tipični nubijski hiši. Nismo kaj dosti govorili, ampak izžarevala je prijaznost, veselje, da sva tam, nama razkazala hišo, prinesla čaj in zavrnila vsakršen poskus plačila.

Dalje naju je gospod peljal do svojih nasadov boba ter datljev, nama povedal, kje je njegova hiša, koliko ljudi ima zaposlenih v nasadih, kje živijo njegova žena in otroci … pač vse 🙂 Ko se je začelo večeriti, sva šla nazaj do Nila, kjer naju je že čakal čolnar, da naju prepelje nazaj v Abri.

Vse skupaj ni bilo nič posebnega v smislu ogledov, ampak energija, prijaznost ljudi, preprostost bivanja na tem peščenem otoku … Tako pristno je bilo, nekaj kar pri nas že dolgo manjka. Nazaj v Abri sva se vrnila prav srečna.

Nubijska poslikava rok s kano

Zvečer naju je Magzoub peljal k svojim prijateljem na poslikavo rok s kano. Odkrito povedano, mi oz. nama ni bilo preveč do tega, a je tako vabil, da sva pač popustila in šla. Ženske v muslimanskem svetu si tradicionalno dlani (in tudi stopala) porišejo s kano za posebne priložnosti. Do sedaj sem vedno dobila poslikavo (s cvetličnimi vzorci) z rjavo kano – recimo v Maroku in Katarju. Tokrat pa je bila kana čisto črna. Ja, to je pa nubijska kana, ki je občutno temnejša. Posledično se seveda tudi dlje obdrži na koži 🙂 Z nohtov pa se ne odstrani nikakor – je treba počakat, da pač zrastejo. Prav tako za vedno ostane na dlakah na roki. Tako imam tudi še en mesec kasneje nohte ter dlake na rokah črne od kane.

Tempelj Soleb

Naslednji dan sva imela željo obiskati tempelj Soleb, egipčanski tempelj ob reki Nil. Ampak je na drugi strani Nila, kot je Abri, najbližji most pa je precej daleč. Kako torej do tja? Aja, pa omeniti velja, da je bil petek, kar je v Sudanu tako kot nedelja. Prevozov torej še manj.

Kako do templja Soleb?

Magzoub (lastnik nastanitve) nama je povedal, da naj pričakujeva prvi prevoz šele okoli 9h ali 10h dopoldan, ko ljudje opravijo s petkovo molitvijo. Spet naju je napokal v svojega hrošča in naju odpeljal do tiste bencinske črpalke ob glavni cesti. Potem pa smo tam stali in čakali, če bo kdo pripeljal mimo. Vmes se nama je že ponujal taksist za bizarno vsoto denarja, ampak sva vztrajala pri čakanju in res je mimo prišel totalno natlačen minibus. Ampak a veš, v Afriki se vedno najde prostor še za koga 😉 In tako so tudi naju nabasali notri. Pa smo šli do vasice Wawa, 45km južneje. Vas Wawa je direktno nasproti templja Soleb, samo še reka Nil je vmes.

Spet so naju odložili ob cesti, potem pa peš v vas in sva začela spraševat, kje in kdo bi naju peljal čez Nil. Prišla sva do neke družine, ki so poznali nekoga s čolnom. Takoj so ga poklicali, med tem, ko smo čakali, pa sva dobila še datlje za prigriznit. Komunicirati nismo mogli ravno veliko, ampak vseeno, taka prijetna energija je vila iz njih. Sedela sva tam v senčki pod drevesom na dvorišču nubijske družine, jedla datlje, bilo je prijetno, ne znam drugače opisati. Tako domače se je čutilo. Ljudje pa so bili samo veseli, da vidijo tujca in mu lahko postrežejo, pokažejo svoj kraj.

Kmalu je prišel možakar, ki naju bo peljal čez Nil. Sprva sva začela pešačiti za njim proti reki, pa je kmalu za nama prišel oče tiste družine – na motorju s prikolico in nas vse naložil ter odpeljal do reke. Prečkanje reke je bilo kratko in hitro smo spet se sprehajali med nasadi boba in grenivk. Par minut, potem pa so se pred nami pokazale ruševine templja Soleb. Waw! Stebri so visoki do 10m in dobesedno štrlijo ven iz sicer ravne pokrajine. Noro!

Najin prvi egipčanski tempelj – Soleb

Spet sva imela izkopanine sama zase, brez vstopnine, brez kakršnekoli turistične infrastrukture. Samo midva (in najini spremljevalci, ki so sedeli v senci malo stran) med več kot 2000 let starimi stebri.

Tempelj Soleb je dal postaviti egipčanski faraon Amenhotep v 14. stoletju pr.Kr. Ko je bil tempelj postavljen, je bil dolg 130m, stebri so bili visoki 15m, okoli templja pa je bila ograda, zid, ki je objemala področje še 2x večje od samega templja. Vse skupaj je bilo torej ogromno! Danes stoji le še nekaj stebrov ter zidov, številni kosi templja pa ležijo po tleh v neposredni bližini. In prav vsak kamen tam ima reliefne poslikave, egipčanske hieroglife, tiste “tipične” znake oči, naslikanega faraona in še številne druge stvari. Za naju je bil to prvi egipčanski tempelj, ki sva ga videla (tisti v Karimi, ki sva ga videla prejšnji dan, ne šteje, ker je res cel podrt) in bila sva navdušena. Sploh to, da sva si ga lahko ogledovala sama, s svojim tempom, brez gneče, brez vstopnine in v taki lepi okolici – ob Nilu in obkrožena z nasadi datljevih palm ter boba. Prekrasen je tale Sudan.

Od templja Soleb nazaj v Abri in proti Egiptu

Ko sva si ogledala tempelj, sva se skupaj z najinimi spremljevalci vrnila do Nila in nazaj do vasice Wawa. Plačala sva za prevoz s čolnom, se zahvalila za pomoč in šla nazaj proti cesti. Bilo je sredi dneva, sonce je pripekalo, cesta pa prazna … Ali gre danes sploh še kakšen minibus tu mimo? Pojma nisva imela. Bova pač štopala in poskusila ustaviti kakšno vozilo.

Štopanje ob prazni cesti

Ampak samo vsake toliko se je pojavil kakšen avto, večinoma pa tovornjaki, ki se niso zanimali za dva bela štoparja ob cesti. Po pol ure neuspešnega štopanja sva postajala že lačna in nestrpna. Peš ne moreva, ker je predaleč, torej morava dobiti prevoz. Ja nič, lahko pokličeva Magzuba, da pošlje taksista po naju. No, pa ni bilo treba. Takoj naslednji tovornjak nama je ustavil! V njem mlad fant, ki ni znal niti besede angleško. Pol ure smo se skupaj vozili, si izmenjali čokoladice (midva sva njemu dala slovensko Frutabelo, on nama nekaj sudanskega), ostalo pa smo poslušali sudansko glasbo, se poskušali pogovarjati s pomočjo GoogleTranslate (ki je mimogrede obupen in res slabo prevaja arabščino). Fant je bil navdušen, da je srečal dva belca, midva pa sva mu bila izredno vesela, da sva dobila prevoz nazaj do Abrija.

Z avtobusom naprej do Vadi Halfa

Pri Abriju naju je tovornjak odložil na bencinski črpalki, potem pa sva šla hitro po najino prtljago v nastanitev, spakirat in že lovit avtobus do Vadi Halfa, kar je zadnje mesto v Sudanu, pred egipčansko mejo. Magzoub je trdil, da se nama nikamor ne mudi, da gre avtobus šele okoli 15h ali 16h. Midva sva ga kar malo priganjala, da gremo prej do ceste, da ga slučajno ne zgrešimo (ker res nisva želela še enkrat štopat ob prazni cesti v petek popoldan).

Ko smo se peljali proti cesti, smo že od daleč videli, da avtobus že čaka na tisti bencinski črpalki ob cesti. Takrat se je tudi Magzoubu začelo muditi :). Pohodil je plin v svojem starem hrošču, da smo ujeli avtobus. Očitno nima odhoda ob 15h, ampak malo prej 😉 S tem se je najino potovanje po Sudanu počasi zaključilo. Sledilo je še prečkanje meje naslednji dan, kar pa opišem v naslednji objavi. Tudi to je bilo zabavno. Predvsem pa nama je bil Sudan izredno všeč. Tako prijaznih ljudi nisva srečala še nikjer. Prijazni so bili v Braziliji, pa Kosovu, ampak Sudanci presežejo vse. Hvala, Sudan!