Pot Koh Chang (Tajska) – Siem Reap (Kambodža)

by Katarina
Objavljeno: Posodobljeno:

O poti od Koh Changa do Siem Reapa v Kambodži in vseh poskusih nategovanja turistov je veliko napisanega na spletni strani Ian-a: http://iamkohchang.com. V glavnem gre za to, da ti obljubijo prevoz iz otoka Koh Chang do mesta Siem Reap v Kambodži, a dejansko te pustijo na meji in moraš sam doplačati novo vozovnico za avtobus ali taksi. Pot Koh Chang – Siem Reap je bila ena bolj divjih in zanimivih v Aziji.

Upoštevala sva vse Ianove namige in poskusila priti v Kambodžo brez dodatnih stroškov. Mislite, da nama je uspelo? 🙂

Pot Koh Chang – Siem Reap

Odhod iz Koh Changa

Na Koh Changu sva za 10€ kupila vozovnico za minibus do mesta Siem Reap v Kambodži. Kot je na Tajskem v navadi, so naju zjutraj pobrali v hotelu. Najprej sva dobila neko oranžno nalepko za na majico, ki naj bi pomenila, da imava karto do končne postaje, torej Siem Reap-a. Voznik nas je pripeljal do pristanišča, na trajekt smo šli peš, na drugi strani pa nas je pobral minibus in oddrveli smo proti kamboški meji. Do tu ni bilo nikakršnih problemov, razen na čase divje in nevarne vožnje.

taksi na Koh Chang

To so taksiji na otoku Koh Chang: pickup avto, ki je zadaj urejen za prevoz potnikov.

Komplikacije pred mejnim prehodom

Ko pa smo bili blizu meje s Kambodžo, je voznik minibusa zavil do neke lokalne restavracije in nas odložil tam. Češ da nas bo sedaj nek drugi minibus odpeljal do mejnega prehoda, na drugi strani pa nas že čaka avtobus. Po Ian-ovih izkušnjah sva vedela, da je vse skupaj nateg. Tistega avtobusa še dolgo ne bo, mi pa bomo morali čakati v restavraciji s turistično navitimi cenami (beri: 5x višje od normalnih). Najprej sva mislila še malo počakati, da bi dobila prevoz vsaj do 2km oddaljenega mejnega prehoda. Nato pa so naznanili, da nas bodo poklicali v njihovo pisarno, kjer bomo preverili, če imamo karto za nadaljnje potovanje. Zakaj imava potem te oranžne nalepke na majici? Takrat sva se odločila, da je to izguba časa, vzela svojo prtljago in jo peš v najhujši vročini mahnila proti mejnemu prehodu.

moški turist na minibusu, Tajska

Minibus, ki naju je pripeljal do kamboške meje. Do tam je bilo vse v redu.

Nekje na pol poti, že popolnoma prepotena, sva našla voznika tuk-tuka, ki naju je zapeljal do mejnega prehoda. Takoj, ko sva izstopila, je do naju pristopil nek mladenič in se ponudil, da nama pomaga urediti vizo za Kambodžo. Ker sva že imela e-vizo, pa tudi ker sva vedela, da nima nič dobrega za bregom, sva ga gladko zavrnila. Kako tudi ne, če pa nama na Tajskem prodaja vizo. Visa on arrival se vedno kupi na mejnem prehodu, ko si med obema državama!

Meja Tajska – Kambodža

Mejni prehod Poi Pet ni podoben nobenemu mejnemu prehodu tukaj v Evropi. To je mejni prehod le za pešce, veliko bolj kaotičen, poln ljudi z ogromnimi vrečami nekega tovora, ki čakajo v vrsti za izstop iz države, mimo pa se sprehajajo kokoši, garjavi psi, čudne mačke in še kakšna žival bi se našla. Na srečo je tudi nekaj napisov v angleščini, da sva malo lažje našla imigracijski urad, kjer sva dobila izstopni žig za Tajsko. Potem sva šla skozi nekakšno nikogaršnjo zemljo, kjer je polno ali zelo zanikrnih ali pa izredno luksuznih igralnic, kokoši, garjavih psov, čudnih mačk, ljudi. Vmes se najde tudi kakšen backpacker, ki je tako kot midva sam prečkal mejo. Srečala sva tudi ljudi, ki so prišli z enim minibusom prej v isto restavracijo in so povedali, da so jih tam zadrževali 2 uri in jim prodajali vse sorte stvari. Še dobro, da sva se midva ločila od najine skupine.

ženska backpacker

Backpackerja kot se spodobi 🙂

Sledila je kamboška mejna kontrola, pregled vize, vstopni žig. Mislila sva že, da je to vse in lahko greva, pa so naju ustavili še eni majhni kamboški uradniki. Svojo delovno mizo so imeli kar na prostem (na njej pa en ventilator, ki verjetno pri 35˘C in 80% vlažnosti ni kaj dosti koristil). To je bila zdravniška kontrolna točka. 🙂 Izmerili so nama vročino! Nisem mogla verjeti, da nama sredi dneva, pri pripekajočem soncu in neznosni vročini, merijo telesno temperaturo. Menda je termometer pokazal normalno stanje. Podpisati sva morala še izjavo, da v zadnjem času nisva potovala po arabskem polotoku in nisva okužena z respiratornim virusom mers. Potem pa sva lahko vstopila v Kambodžo.

PREBERI ŠE  Ko puščava ozeleni: Wadi Shab
viza za kambodžo

Viza za Kambodžo

S taksijem do Siem Reapa

Še kakšnih 150km naju je ločilo od mesteca Siem Reap in pa kakšni 2 uri vožnje s taksijem. Našla sva dva Nizozemca, ki sta se strinjala, da si delimo taksi do Siem Reapa. Vožnja nam je minila izredno hitro, saj smo se z Nizozemcema zaklepetali in sploh nismo opazili naslednjega natega. Voznik je rekel, da ga je klical šef, da mora čim prej nazaj na mejni prehod, ker ga že čakajo nove stranke. Zato nas ne bo peljal do naših hotelov (kot smo bili dogovorjeni), pač pa samo do avtobusne postaje. Tam naj bi nas čakali vozniki tuk-tukov, ki nas bodo zastonj odpeljali do hotelov. Mi smo mu naivno prikimali in klepetali dalje.

Ko smo v Siem Reapu vstopili v tuk-tuke, vozniki seveda niso nič vedeli o tem dogovoru in so za prevoz po mestu zahtevali plačilo. Vsi besni smo zapustili tuk-tuke in šli peš. Po kakšnem kilometru smo poiskali novega voznika tuk-tuka, ki nas je za bistveno nižjo ceno pripeljal do naših hotelov. Naju je tuktuk dejansko peljal le 100m. Tako blizu je bil najin hotel, a ker nisva imela navigacije, nihče pa nama ni znal/želel povedati, kjer na zemljevidu se nahajamo, sva pač nevedno vzela tuk-tuk. No, saj tistih par dolarjev nama ne pomeni toliko kot verjetno šoferju.

moški v tuk tuku

Tuk-tuk, klasično prevozno sredstvo v JV Aziji

Po kilometrih pot sploh ni bila dolga, le 380km, po dogodivščinah, poskusih opeharjenja pa je bila bistveno daljša in bolj utrudljiva. Da se je naporen dan vseeno lepo končal, je »poskrbel« bazen v hotelu, kjer sva se nastanila. Kaj več bi si še lahko želela po dolgi prašni in vroči vožnji?

Komentiraj

Lahkih nog naokrog
error: Content is protected !!