Priprava avtomobila za zimsko kampiranje in zimsko potovanje

115

Eno je pripraviti avto za potovanje – tako overland potovanje, kjer se v avtu spi, kuha … pač živi. Že s tem je veliko dela, ampak načeloma si lahko predstavljamo, kaj potrebujemo. Kaj pa priprava avtomobila na zimsko potovanje in zimsko kampiranje? To je pa že malo težje. Predvsem zato, ker si je težje predstavljati, kaj pomeni, mraz in kako to vpliva na celotno potovanje.

Midva sva se že ob nakupu avtomobila odločila, da bo prvo potovanje na Švedsko, na njen skrajni sever, v arktični krog. Tam sva imela že nekaj časa ogledanih nekaj narodnih parkov, želela sva doživeti zimsko idilo, nizko sonce (ali pa celo polarno noč), severni sij itd. No, in ko je bil avto končno pripravljen na overland potovanje (torej, je bila notri postelja in predali, novo vzmetenje in tenda itd, vse je opisano v ločeni objavi), sva začela s pripravami avtomobila na zimo. To je pa pomenilo veliko nekih dodatnih stvari, veliko branja in premišljevanja, v kakšnih pogojih bova spala in potovala in kaj za to potrebujeva.

Priprava avtomobila za zimsko kampiranje in zimsko potovanje

Luči

Hecno, ampak midva sva začela z lučmi. Pomislila sva, da na skrajnem severu Švedske ne bo kaj dosti svetlobe. Če smo čisto natančni, bova doživela tudi par dni polarne noči. Torej gotovo potrebujeva dobre luči za vožnjo v takih razmerah. Da bova videla vsakega losa in severnega jelena, ki bo stal ob cesti. Luči sva uredila pri Mamut 4×4. To pomeni, da sva jih pri njih kupila, oni pa so uredili montažo in homologacijo. Luči so ARB Solis 21, led luči, pritrjene pa so na ojačano podkonstrukcijo prednjega odbijača. Želela sva nek tak sistem pritrjevanja, da bova lahko luči enostavno snela, ko jih ne bova potrebovala. Čeprav je sistem na katerega so pritrjene praktično neviden in trenutno nemoteč, tako da se poigravava z idejo, da jih bova imela na avtu kar za stalno. Za čez luči sva kupila še zaščitno plastiko črne barve, ki varuje površino luči, ko le-te niso v uporabi.

In te luči so se izkazale za odlično investicijo. Razlika med dolgimi lučmi in temi dodatnimi je kot noč in dan. Dobesedno. Ko sva prižgala te dodatne luči, se je skoraj naredil dan! Izkazalo se je tudi, da ima večina domačinov na severu Švedske podobne dodatne luči, tako da s tem sploh nisva izstopala.

Razsvetljava v notranjosti avtomobila

Notranjost avtomobila sva opremila z manjšimi lučkami na AA baterije. Eno je trak LED luči za dejansko funkcionalnost, potem pa sva od domačih dobila še manjše božične lučke za okrasitev in ambient. LED trak zdrži ob dnevni uporabi v mrazu in ob dolgih zimskih večerih cca 1 teden in je glavna funkcionalna luč v avtu (kupila sva ga na Amazonu). V zadnje predale sta prišli dve točkovni lučki (to je okrogla lučka, na katero pritisneš in se prižge, deluje pa na baterije in se dobi npr. v Merkurju) za lažje brskanje po predalih. Sva pa s seboj vzela tudi svoje čelne svetilke, ki se polnijo na USB v avtu.

Poskrbela sva za to, da se večina stvari lahko napolni na USB (baterije za fotoaparat, računalnik) in predvsem da se večina teh stvari lahko napolni hkrati, kar pomeni dovolj veliko število USB vhodov v avtomobilu. Kar nekaj takih USB polnilcev sva kupila na Amazonu. Pomembno je bilo, da so dovolj močni za npr. polnjenje računalnika. Tule je primer enega, ki sva ga imela prav za ta namen.

Zimske pnevmatike in verige

Z avtom so prišle celoletne all terrain pnevmatike velikosti 265/60/18. A vedela sva, da bova za zimo na skrajnem severu Evrope potrebovala nekaj malo boljšega. Rok je študiral, bral primerjave, ocene, spraševal razne strokovnjake in na koncu izbral res dobre Nokian Hakkapeliitta R5 SUV nordic pnevmatike v velikosti 265/70/17. So nekoliko večje na nekoliko manjših platiščih, zato sva potrebovala nova platišča ter homologacijo. Platišča sva kupila pri Mamut 4×4, prav tako so potem tudi homologacijo uredili oni. Ok, idealno bi bilo za na sever imeti pnevmatike z žebljički, ampak te se sme voziti le v določenih državah, pri nas pa so prepovedane. Tako ni bilo smiselno iti v nakup tega. Sva rajši dodala še verige za v res hude razmere.

Spet sva razmišljala, kakšne “ketne” bi nama najbolj služile in Rok je našel in dobil ene super dobre pri Veriga Lesce. Model Profi Frost. Rok je imel kar nekaj skrbi, če se bodo verige nemoteno prilegale na tako velike pnevmatike, ne da bi se zataknile ob blatnike ali karkoli drugega (zgornje prednje roke). Ker so nama pnevmatike montirali pri Mamut 4×4, so tudi oni poskrbeli za malo odmaknjeno plastiko blatnikov in izbiro t.i. zero offset platišč, da gotovo ne bo težav. Vprašanje je bilo potem, ali potrebujeva samo en par verig ali dva. Pri Veriga Lesce so priporočili, da preveriva navodila za avto. Načeloma se da verige na pogonska kolesa ali pa na vsa 4 kolesa (v primerih 4×4). In se je Rok lotil branja navodil (kdo to sicer sploh bere?). In veste, kaj je pisalo? Da ta avto potrebuje samo en par verig na zadnjih gumah! Tam pa sploh ni problema s prostorom in so bile vse skrbi in ukrivljanje plastike blatnika po nepotrebnem. Lekcija torej: preberite navodila za avto!

Sva pa potem na potovanju ugotovila, da je en par verig na zadnjem paru koles nujen in lahko spravi avtomobil iz večino situacij. Vendar za varno vožnjo priporočava vožnjo z verigami na vseh štirih kolesih. Namreč ob vožnji po zaledeneli cesti je avto ob nameščenih samo zadnjih verigah s sprednjem delom malo poplesaval. Tako da bova sedaj po potovanju šla iskat še en par verig k Veriga Lesce. No, pa le ni bilo zaman vse tisto delo z odmikanjem plastike spredaj :).

Ogrevanje

Če je nekaj, kar mene res znervira, je pa to mraz. Sploh spanje v mrazu. Ko se sredi noči zbudim, ker me trese, mi noge zmrzujejo … No, to meni pokvari vse veselje do kampiranja. In ker sva šla na potovanje z avtom pozimi, je bila odločitev za ogrevanje v avtu edina logična. Izbrala sva dizelski grelec – takega s termostatom, da lahko točno nastaviva, na koliko želiva, da nama segreje avto. Dizelski grelec Webasto so nama vgradili v Ljubljani, servis Prebil. Notranja enota grelca je pod sovoznikovim sedežem, cev pa je speljana nad posteljo, da greje zrak v avtu – kot neke vrste dimnik. Ker je bila sprva ta “kurjava” precej glasna, so nama naknadno dali še izolativno peno za ta dimnik, ki malo uduši samo pihanje. Prav tako so črpalko, ki dizel črpa iz avtomobilskega rezervoarja, pritrdili preko dodatne gumice, da se zvoki črpanja ne prenašajo po avtomobilu.

Načeloma je bila cev za ogrevanje torej speljana nad posteljo, kot neke vrste dimnik. Pričakovala sva res res nizke temperature (tudi -20°C in nižje) in nisva želela, da nama stvari pod posteljo ponoči zmrznejo (recimo voda, hrana) in da se baterije (fotoaparat, računalnik, jump starter) ohranja na ne prenizkih temperaturah. Zato so nama pri servisu Prebil uredili še “split” sistem. Glavno cev so spodaj razdelili na dve. Ena tanjša cev, premer 30 mm je ostala pod posteljo in tam greje spodnje “nadstropje”. Tam je sicer manj dovoda toplega zraka, ampak dovolj, da spodaj ni minusa. Glavna cev pa gre še vedno nad posteljo in greje zrak v avtomobilu, kjer spiva. Sistem se je izkazal za odličnega.

Vzela sva najmanjši grelec, kar jih obstaja, a je vseeno narejen za nekajkrat večje prostornine, kot je najin avto. To za naju pomeni, da grelec dela super tudi v zelo nizkih temperaturah. V parih minutah je avto topel, gretje pa sva morala dati na 17°C, sicer sva ponoči “švicala”.

Dizelski grelec ima črpalko, ki deluje na akumulator in črpa dizel iz glavnega rezervoarja v avtu. To pomeni, da porabi minimalno elektrike iz avtomobilskega akumulatorja za poganjanje ventilatorja ter malo manj kot en liter dizla na noč. Torej zelo varčna zadeva in zelo učinkovita. Kar se tiče elektrike, pa so nama svetovali, da vsak dan vsaj malo prižgeva avto in se vsaj malo peljeva, da ne bi izpraznila akumulatorja. To je preventiva zaradi res nizkih temperatur na Švedskem. V naši zimi to ne bi bilo potrebno in bi avto lahko dva dni stal, grelec pa stalno delal, šele potem naju bi lahko začelo skrbeti za akumulator.

Izolacija

Izolirati je bilo treba tudi okna, saj pozimi tam čez, čez stekla pritiska oz. seva najhujši mraz. V ta namen sva kupila izolativno folijo na Amazonu ter priseske. Doma sva obrisala vsa okna (kar ni lahko opravilo, če želiš biti natančen!), izrezala folijo po njihovi obliki, potem na enak način izrezala še filc (tak trši material, ki ga imava doma, ostanek neke razstavne podloge za na tla), vse sestavila skupaj, robove zalepila z aluminijastim trakom, naredila luknje za priseske in … imela sva izolacijo za na okna. Proti steklu je obrnjena stran s folijo, na notranji strani pa je del s filcem, ki je na dotik toplejši material. Za sprednje steklo sva malo obrezala kar navadno folijo za zaščito pred soncem (kupila sva malo tršo folijo in sicer v Avstraliji). Za sprednje in zadnje okno sva kupila še zunanjo zaščitno folijo. Nekaj najcenejšega v Tediju. Samo toliko, da nama ne bo treba “ribat” stekel (drgnit ledu s stekel) vsako jutro.

Na konec postelje, torej tam pri prtljažniku, sva dodala še eno zaveso. Namreč, zato, da prideva do hrane, ki je spravljena v predalu pod posteljo, je treba ven in odpret vrata prtljažnika. S tem se odpre celotna zadnja “stena” najinega domovanja in se notranjost hitro shladi. Zato sva del nad posteljo pa vse do stropa zaščitila z enim močnejšim blagom. Na nek način je to zavesa, le da ni tako tipično nagubana, pač pa je blago napeto čez odprtino nad posteljo. Na blago je Katarinina mami zašila ježke, drugo stran ježka pa sva prilepila z dvostranskim lepilnim trakom na obod v avtu.

Zadaj se je blazina, na kateri spiva, dotikala zunanjih vrat in tam je bilo najbolj mrzlo (blazina je celo zmrznila!). Zato sva med vrata in blazino dala še eno plast Tedi zunanje izolativne folije. Nisva komplicirala, samo en malo večji kos folije sva zatlačila pod posteljo, ven pa je gledalo toliko folije, da je prišla nad blazino. Super koristna stvar za ohranjanje toplejših nog ponoči. Morda velja omeniti, da je Rok kupil kakšnih 5 teh zunanjih zaščit za stekla v Tediju in sva jih potem po potrebi uporabila.

Spanje v mrazu

Ker imava v avtu gretje in je bilo notri zelo toplo, spanje pri res nizkih temperaturah sploh ni bilo problem. Imela sva samo svoj domač “kovter”, pregrinjalo – če je to prava slovenska beseda :). Za rezervo sva imela s seboj še termofor in najini res topli spalni vreči, vendar nič od tega nisva potrebovala, pa sva spala tudi pri -20°C. Gretje je tudi poskrbelo za ventilacijo, zato tudi ni bilo kaj dosti kondenza v avtu in ni bilo treba imeti odprtih oken, kot je sicer to navada poleti. Torej, spanje je bilo res udobno in prijetno.

Kuhanje v mrazu

Za kuhanje se je bilo treba malo bolj pripraviti. Namreč kuhanje zunaj pri zelo nizkih temperaturah je zelo neprijetno in plinski gorilnik ne deluje dobro, če nimaš primerne “zimske plinske bombice”. Ampak sva se odločila, da bova kuhala kar v avtu, kjer je toplo. Za to ne potrebujeva posebne plinske bombice, potrebujeva pa ravno podlago in pa dobro zračenje (zaradi plina). Kupila sva gorilnik JetBoil Flash, ki zelo hitro zavre vodo in je zelo efektiven. Rok pa je naredil eno ozko, a zelo funkcionalno leseno mizico, ki se potegne izpod postelje in se nasloni na avto radio. Tam gor sva potem postavila gorilnik in si skuhala kakšno preprosto jed, oz. sva jo imela za odlaganje hrane.

Kot že omenjeno, kuhanje na plin v majhnem zaprtem prostoru ni povsem varno zaradi možnosti uhajanja plina iz bombice ali nepopolnega gorenja in nastajanja ogljikovega monoksida. Midva sva zato od doma vzela detektor ogljikovega monoksida in ga budno spremljala med kuhanjem. Na srečo ni bilo težav, ampak bolje biti pripravljen.

Kuhala sva večinoma res preproste jedi (čaj, liofilizirana hrana, kakšne testenine, juha iz vrečke). Pa ne zato, ker bi bilo kuhanje tak problem. Problem je pomivanje posode pri -20°C.  Enkrat sva poskusila in so se mi prsti stalno lepili na mrzlo in mokro kovino. Ni bilo prijetno. Za raznolikost v prehrani, sva šla vmes šla tudi kam kaj dobrega pojest. Pa v kakšnem najetem stanovanju sva si skuhala, včasih na rezervo za naslednji dan. Dvakrat v dveh tednih sva namreč najela stanovanje za eno noč, ko sva bila v bližini mest oz. sva želela malo več udobja.

Zelo pomembno se nama je zdelo imeti tudi dobro termovko. Odlično termovko znamke Stanley imava že nekaj časa in res dolgo drži tekočino vročo. Kupila sva si tudi termo posode za hrano znamke SnowMonkey. Tja notri sva recimo shranila v apartmaju skuhano hrano in jo potem popoldan še toplo lahko pojedla.

Ostali pripomočki

S seboj sva imela tudi zložljivo lopato za odmetavanje snega, ki je večkrat prišla prav. Pa kupila sva tudi “power bank” za avto oziroma “jump starter”. Torej, če bi se nama zaradi hudega mraza spraznil akumulator (sicer sta v avtu dva, ampak vseeno, bolje biti pripravljen, kot obtičat kje v mrazu), bi avto lahko zagnala s tem “power bankom”. Tudi to sva naročila preko Amazona povezave pa so v tekstu, če koga zanima. Ampak na srečo ni bilo take situacije, tako da tega powerbanka še nisva preiskusila.

Rok je doma naredil še pokrivalo za sprednji grill avotmobila. Namreč če bi temperature dosegle -30°C ali nižje, se s tem pomaga avtomobilu ohraniti potrebno toploto motorja. V nasprotnem primeru bi bila temperatura prenizka za ogrevanje kabine. No, tega tokrat nisva rabila 😊.

Od opreme sva s seboj vzela še silikonski WD-40 in z njim namazala vse vratne gume in podobno, da se ne bi sprijele s kovino ob nizkih temperaturah. Pa strgalo za stekla in metlo za čiščenje snega z avtomobila (presenetljivo, ampak je prišlo prav), vezice, duct tape, osnovne vijake klešče, recovery opremo in zimske delovne rokavice. Priporočava obložene gumijaste rokavice (npr. Temres.)

Poleg vsega sva imela s seboj še en armafleks za sedenje na zaledenelih in zasneženih podlagah. Aha, pa najpomembnejša stvar za tako potovanje: jelenčkovi rogovi za na avto 🙂 Brez tega pa res ne bi šlo 🙂