Prečkanje meje Sudan – Egipt po kopnem

by Katarina
Objavljeno: Posodobljeno:

Prečkanje meje je vedno zanimivo doživetje. Pri nas v Evropski uniji smo že kar malo pozabili, kaj zares pomeni meja. Večinoma se samo peljemo in sploh ne vemo, kdaj se je ena država končala in druga začela. Avstrijci včasih malo preverjajo potne liste, to je pa tudi to. Na drugih kontinentih pa so meje med državami še vedno prisotne in pogosto kar malo kaotične, sploh če gre za mejo med manj razvitimi državami. V Afriki si lahko predstavljate, da se na meji srečata ves kaos države ter vsa birokracija, ki jo je navadno ogromno. In nič drugače ni bilo, ko sva prečkala mejo Sudan – Egipt. Veliko kaosa, veliko birokracije, ampak povsod zelo prijazni ljudje, kar je občutno olajšalo situacijo.

Popotnika na sudanski meji

Meja Sudan – Egipt

Prečkanje meje Sudan – Egipt po kopnem

Vedno sva malo nervozna, ko prečkava mejo. Nikoli namreč ne veš, kaj se bo nek policist na meji zmislil, kaj mu ne bo všeč, katerega dokumenta ne bova imela. Da bi res imela težave na meji se nama sicer še ni zgodilo velikokrat, ampak vseeno, nek strah ostaja. Za prečkanje meje Sudan – Egipt sva se pripravila tako, da sva prebrala nekaj blogov popotnikov, ki so to storili že pred nama in upala, da bo šlo vse mirno. Spodaj opisujem najin dan, ko sva prečkala mejo. Bil je poln dogodivščin.

Izstop iz Sudana

1.) Kako priti iz hotela?!

Prenočila sva v obmejnem kraju Vadi Halfa. Precej zanikrn kraj in še bolj zanikrn hotel. Ampak za eno noč bo že, sva se tolažila. En večer prej sva kupila vozovnici za avtobus do Abu Simbla, prvega kraja v Egiptu. Povedali so nama, naj bova ob 7h na postaji. Ker nisva bila prepričana, ali bo avtobus ob 7h že šel, sva se na postajo odpravila že ob 6:30. Vsi v hotelu so še spali, na recepciji ni bilo nikogar. Vrata hotela pa zaprta in zaklenjena! Kaj pa sedaj! Midva morava ujeti tisti avtobus! Začela sva stikati po mizi na recepciji in preiskušati različne ključe, vmes sva našla uporabljeno iglo!, meni je postalo slabo, Rok je skoraj odlomil vrata … na koncu pa sva le našla pravi ključ in pobegnila iz tega groznega hotela. Brrr, še sedaj me zmrazi, ki se spomnim na ta pripetljaj!

Izvedla sva “prison break”, da sva prišla iz hotela

2.) z avtobusom iz Vadi Halfa do same meje

Na postaji sva bila malo pred sedmo in bilo je še čisto preveč mirno. Ok, torej avtobus ob 7h zagotovo ne bo šel. Pa sva si privoščila čaj tam na postaji, pojedla zajtrk, zamenjala denar iz sudanskih funtov v egipčanske funte in potem čakala. Pa še malo čakala in potem še malo čakala … ura je bila že 8h, ko so začeli prvi avtobusi speljevati. A ne najin. Ne, midva sva še naprej čakala … to je Afrika, urnika tu ni 🙂 No, malo pred 9h smo pa le speljali. Avtobus je bil sicer grozno umazan, ampak toliko, da naju spravi na drugo stran meje menda bo. Sledila je približno pol ure dolga vožnja skozi suho pokrajino do meje.

3.) Čakalnica

Ko smo prišli na mejo, smo morali vsi potniki vzeti svojo prtljago iz avtobusa in z njo smo zakorakali v manjšo stavbo s 4 stoli na sredini. Nekaj ljudi je že bilo tam, čakali so sede na stolih oz. po tleh. Rok zna biti zelo “komolčarski” in ker sva vedela, da je to samo prehodna stavba, da morava tu samo počakati, da naju spustijo naprej, se je postavil v vrsto direktno pred varnostnika, ki je stal pred vrati in zapiral izstop iz te stavbe. Rok ga je ene trikrat v angleščini vprašal, kaj čakamo in zakaj ne gremo naprej. Odgovor je vedno dobil v arabščini, potem pa je varnostnik popustil in naju – edina belca spustil dalje. Sledili so potem seveda še ostali potniki z našega avtobusa.

PREBERI ŠE  Karima: grobnice, templji in piramide v Sudanu

4.) Izstopna taksa

V naslednji stavbi je bil kaos. Ogromno ljudi, vsi z ogromno prtljago, vsi so se nekam prerivali, vrste ni bilo nikjer … postavila sva se k prvemu okencu. Jaz sem pazila na prtljago, Rok se je rinil naprej. Ko naju je uradnik opazil, nama je pomignil, naj stopiva na stran. Poklical je drugega policista, ki naju je odpeljal v posebno pisarno. Izpolniti bi morala nek izstopni obrazec, ampak je pravilno predvideval, da ne znava arabsko, zato naju je posedel v svojo pisarno in se lotil izpolnjevanja obrazca za naju. Zanimivo nama je bilo opazovati, kako “prerisuje” najine podatke. Precej prepričana sva, da marsikdo v Sudanu (tudi ta uradnik) ne zna brati/pisati latinice, naše pisave. Res je delovalo, kot da vsako črko najinih imen prerisuje. Potem nama je pokazal račun – 5000 SDG, okoli 8€ po osebi. Zgledalo je uradno, pa tudi na spletu sva prebrala, da se plača neke vrste izstopna taksa, tako da sva pač plačala. In še dobro, da nisva zjutraj na avtobusni postaji zamenjala vsega sudanskega denarja! Dobila sva potrdilo in lahko sva se vrnila v tisto kaotično stavbo.

Račun za izstop iz stavbe na meji Sudan - Egipt

Račun za izstop iz stavbe na meji Sudan – Egipt

5.) Izstopni žig

Tokrat sva se morala preriniti k tretjemu okencu, kjer so na podlagi izpolnjenega obrazca in računa dajali izstopne žige. Spet ista taktika: jaz sem ostala zadaj in pazila na prtljago, Rok pa se je rinil dalje. Takoj, ko ga je uradnik videl – edinega belca pač, mu je pomignil, naj stopi naprej in pritisnil izstopni žig v oba potna lista.

6.) Taksa za izstop iz stavbe

Mislila sva, da imava vse in začela sva se riniti proti izhodu iz stavbe. Ampak na vratih sta spet stala dva varnostnika in naju nista spustila dalje. Rok je spraševal, zakaj ne, kaj je problem, varnostnik pa je samo odkimaval. Neka gospa, ki se je prav tako prerivala proti varnostniku, me je pocukala za rokav in mi pokazala na svoj račun v roki. Kazala mi je račun in drugo okence, račun in drugo okence … Aaaa, ok, očitno potrebujeva še en obrazec. Na njenem računu sem videla ceno 1000 SDG (približno 1,5€).  Roku sem dala točno vsoto denarja in se je spet podal v rinjenje do okenca. Ko sva imela še ta račun, naju je varnostnik spustil dalje.

7.) Pregled prtljage in sva ven iz Sudana!

Sledil je še pregled prtljage. To je zgledalo tako, da smo vso svojo prtljago dali skozi rentgen – tako kot na letališču. Le da nihče ni zares gledal, kaj je v prtljagi in da je bilo vse grozno prašno. Prtljaga je na drugi strani padala po tleh in najrajši se najinih nahrbtnikov ne bi več dotikala, tako umazani so bili. Naključno so naju izbrali še za malo “božanja” – pregled, če kaj skrivaš pod oblekami. Ženske smo morale na eno stran, v neke vrste kabino, kjer me je policistka samo pogledala in mi dala neko nalepko na potni list. In to je bilo to, lahko sva zapustila stavbo in tako sva bila ven iz Sudana! Prva iz našega avtobusa, ha. Trajalo je le dobre pol ure vse skupaj. Skoraj rekordno hitro. Imela sva še čas za malico, preden so ostali sopotniki z avtobusa prišli čez mejo.

popotnika stojita na gori Jebel Barkal, za njima so sudanske piramide, Karima

Adijo Sudan!

Vstop v Egipt

Meni se je zdel vstop v Egipt skoraj bolj kaotičen kot Sudan. Po eni strani želijo biti organizirani in bolj “civilizirani” kot Sudanci, ampak vseeno je bilo vse skupaj bolj zmedeno.

PREBERI ŠE  Sudanska birokracija: Prijava na policiji in dovoljenje za potovanje

1.) Pregled prtljage – prvič

Ko smo se vsi potniki zbrali nazaj na avtobusu, smo se odpeljali proti Egiptu. Počasi je šlo, ker je bilo itak ogromno avtobusov pred nami. Prva stvar je bil rentgenski pregled avtobusa. Ko smo bili mi na vrsti, smo morali vsi potniki dol in na eno mizo pred uradnike zložiti svojo ročno prtljago. Ko so to pregledali, je avtobus že prišel skozi rentgen in potem smo morali vsi še do svoje velike prtljage, kjer smo jo skupaj z uradniki pogledali – bolj na hitro, kar na busu. Roka so spraševali, če ima kakšen nož s seboj. Pa je odgovoril, da ima. Trije uradniki so kar izbulili oči, Rok pa se je hitro popravil: “Nož za mazat imam, recimo za arašidovo maslo.” Ok, to je bilo pa potem v redu. Omeniti velja, da egipčanski uradniki večinoma vsi vsaj malo govorijo angleško, med tem ko sudanski večinoma nič ne znajo angleško.

2.) Vstopna taksa v Egipt

Lahko smo se vrnili nazaj na avtobus. Voznik je začel pobirati potne liste in 140 EGP po osebi (okoli 4€). Niso znali razložiti, kaj je to, ampak dobila sva vsak dva listka, tako da predvidevava, da je stvar uradna. In spet bom rekla: še dobro, da sva na meji zamenjala nekaj denarja v egipčanske funte. Voznik je potem uredil plačilo za vse nas in nam čez nekaj časa vrnil potne liste. Sedaj smo lahko šli ven in spet prevzeli svojo prtljago.

3.) Pregled prtljage – drugič

Z vso prtljago smo prišli v manjši prostor, kjer je bil rentgenski skener za prtljago in tako kot na letališču tudi taka “vrata”, kjer se sprehodiš skozi in zapiska, če imaš kaj kovine na sebi. Spet je bil grozen kaos, vsi so se naenkrat rinili skozi tista vrata. A nas je tokrat uradnik postrojil. “Najprej ženske!” In smo šle najprej ženske skozi tista vrata. V vmesnem času pa je seveda vsa naša prtljaga že zletela skozi tisti skener in se valjala po tleh v prahu … Ah, ja. Doma bo treba nahrbtnike temeljito oprati.

Backpackerja sredi puščave

Backpackerja

4.) Viza za Egipt

Naslednja soba je bila “immigration office”. Na bližnji mizi sva vzela vsak svoj vstopni listek za Egipt (rdeče barve) in ga izpolnila. Med drugim je treba vpisati tudi naslov v Egiptu, zato je dobro imeti vsaj prvi hotel že rezerviran. Midva sva si tudi že predčasno uredila e-vizo, tako da sva potem, ko sva prišla na vrsto, uradniku dala potni list, sprintano e-vizo in tisti rdeči listek. Potem pa sva čakala … Ko so imeli vse potne liste pripravljene, je en uradnik začel klicati po imenih, da pridemo ponje. Zvenelo je nekako takole: Mohamed, Mohamed, Mohamed, Mohamed … Rok, Mohamed, Mohamed … 🙂 Klical je samo moške. S štempljem v potnem listu sva bila sedaj uradno v Egiptu! Juhej. Ta del je trajal približno eno uro.

e-viza za Egipt: spletna stran za prijavo za egipčansko e-vizo

e-viza za Egipt

Tu bi sedaj morala zamenjati še preostanek sudanskih funtov (tisto, kar nisva porabila na sudanski strani meje za plačevanje taks). Ampak sva pozabila in sva potem funte prinesla domov, ker jih nikjer v Egiptu niso več menjali. Zato naj velja opozorilo: zamenjajte sudanski denar na meji!

PREBERI ŠE  Viza za Sudan

5.) Prečkanje jezera Naser

Ko smo vsi potniki uredili formalnosti, smo se odpeljali proti Abu Simblu. Najprej smo nadaljevali vožnjo po puščavi (približno pol ure), potem slabo uro čakali ob jezeru Naser, da je prišel trajekt, ki nas je potem prepeljal do samega kraja Abu Simbel. Jezero Naser je ogromno in prečkanje pozno popoldan je bilo prekrasno. Prav templja Abu Simbel se ne vidi s trajekta, a vseeno, razgledi so bili čudoviti. Avtobus je potem zapeljal do neke restavracije, kjer so šli vsi na malico, midva pa sva pobrala svojo prtljago in se peš odpravila do hotela v Abu Simblu.

Trajekt čez jezero Nasser. Črni gospodje sedijo na ploščadi, spodaj so avtobusi, v ozadju je pogled na jezero Nasser

Trajekt čez jezero Nasser

Prečkanje meje nama je vzelo res cel dan, čeprav je bilo največ od tega čakanja. Bilo je malo naporno, ampak sploh ne tako grozno, kot sva pričakovala. Vsekakor pa je bila dogodivščina. Tako kot vse v Sudanu. Adijo, Sudan, bilo je prekrasno. Sedaj pa da vidimo, s čim nama bo postregel Egipt.

Komentiraj

Lahkih nog naokrog
error: Vsebina je zaščitena