Kosovo z domačini

Na Kosovem sva si želela spoznati kakšnega domačina, ki bi nama povedal kaj več o njihovi državi. Tako sva preko couchsurfinga “našla” gostitelja Tonika, s katerim sva preživela naslednja dva dni.

Takoj, ko smo se srečali, nama je povedal, da na Kosovem ni kaj dosti za videti, nimajo zanimivih muzejev, zgodovinsko pomembnih stavb … so pa ljudje izredno prijazni. To zadnje zagotovo drži! Tale najin gostitelj naju je najprej peljal na večerjo, potem sta se mu pridružila še prijatelja in smo šli še na pijačo. In seveda je vse plačal on. Večkrat sva poskusila midva plačati, a je bil skorajda užaljen. “Pri nas na Kosovu, je gost kot kraj! Ko imaš obisk, moraš zanj poskrbeti, da se bo dobro počutil in da ne bo lačen ali žejen.” Tako sva se potem vdala v usodo in dovolila, da pač poskrbi za naju.

Prespala sva v njegovi hišici v hribih. Čisto na samem, sredi gozdov. Za vsak slučaj nama je pustil doma narejeno puško, ki pa žal nima nabojev 🙂 Puško je naredil čisto sam! Seveda je nisva rabila. Ponoči sva poslušala nočne ptiče, ki so se oglašali in skovikali, zjutraj pa naju je v sončno jutro zbudila kukavica. Kaj hočeš še lepšega?

S Tonikom in njegovimi prijatelji smo bili dogovorjeni, da se zjutraj spet dobimo. Oni bodo s svojimi terenci prišli gor do te gorske hišice, potem pa bomo imeli piknik. Ker je začelo deževati, cesta do hišice pa je zelo strma, makadamska, na delih celo travnata, sva se odločila, da najino Hondo odpeljeva dol do glavne ceste, dokler se to še da oz. preden se cesta spremeni v skupek luž, blata, strm travnik ob hišici pa postane drsališče. Na poti dol srečava Tonika, ki kar malo užaljeno vpraša: “Kam pa gresta?! Imeli bomo piknik!” Se je že ustrašil, da mu bova pobegnila 🙂 In potem smo pekli, jedli, pili, se pogovarjali, učili so naju albanskih besed, midva njih kakšno slovensko … Zanimivo je bilo, da ko sva želela vprašati kaj o kosovski osamosvojitvi, so hitro povedali, da o tem nočejo govorit. “3 leta sem se boril v osamosvojitveni vojni. Zame je to črn del zgodovine, ne želim se je spominjati in govoriti o njej. To je za nami,” je rekel eden izmed Tonikovih prijateljev. Se pa zelo radi razgovorijo o Srbih in o tem, kako jih ne marajo 🙂

Sledil je še najbolj zabaven del našega druženja: vožnja s terenci. Tonik ima 4-pogonca Mitsubishi Pajero, ki je še dodatno predelan, da zagotovo pride v vsak klanec in čez vsako luknjo. Kakšne 3 ure smo se vozili okoliških hribih, po strmih, blatnih in luknjastih cestah. Ena cesta je bila še posebno razrita, po sredini je imela kakšnih 0,5m globoko luknjo. Vprašala sem, kdaj se je nazadnje tu kdo vozil. “Najbrž še pred vojno,” so mi odgovorili 🙂 Ko se je spet ulilo, je vožnja postala še bolj zanimiva. Ceste so postale mokre, blatne in podlaga se je ugrezala pod avtomobilom. Na parih kritičnih točkah, smo morali vsi ven iz avta, da je Tonik lahko avto potegnil iz kakšne luknje. Ali pa vsi na eno stran avta, da smo ga obtežili na tisti strani, kjer je bilo to potrebno. Super smo se zabavali!

Ko je prišel čas slovesa, sva jim seveda ponudila, da naj naju obiščejo v Sloveniji, hkrati pa razmišljala, kako jim bova lahko sploh povrnila vso to prijaznost in gostoljubje.