Za naju je trenutno najhujša nočna mora, da bi na potovanju zbolela in ne bi mogla v polnosti uživati, izkoristiti časa, ki ga imava. In ravno to se je zgodilo v Egiptu. Močno sem zbolela in zato sva se predčasno vrnila domov. Ampak pojdimo po vrsti, da vam predstavim, kaj se je dogajalo in kako se je vse skupaj zapletlo in nato razpletlo.
Ko se potovanje predčasno zaključi
Izkušnja iz Nepala
Tisti, ki naju spremljate tudi na socialnih omrežjih, se morda spomnite, da sva takoj po povratku iz Nepala septembra lani oba zbolela. Viroza, ki naju je za 2 tedna takoj po dopustu priklenila na posteljo. Vedno sva si ponavljala: “Še dobro, da sva zbolela doma in ne kje na poti. Tu vsaj lahko počivava, imava domače blizu, ki poskrbijo za naju. Si predstavljaš, da bi zbolela v Nepalu in bi morala ležati tam v neki hotelski sobi, po možnosti skupaj s ščurki.”
Za potovanje v Sudan in Egipt sva se iz tega vidika dobro pripravila. Nabavila sva ogromno mokrih robčkov in razkužil, da si bova lahko redno umivala roke, na vseh javnih prevozih sva nosila maske, … a ravno v Sudanu sem pobrala še eno virozo.
Ko se poslikava s kano spremeni v nočno moro
Bilo je predzadnji večer v Sudanu. Bila sva v kraju Abri in kot edina gosta v Magzoub guestgouse (pri domačinu Magzoubu) se je Magzoub želel potruditi za naju. Dogovorili smo se, da gremo skupaj na večerjo, potem pa je predlagal še obisk pri njegovih prijateljih, kjer gospa obvlada poslikavo s kano. To je tradicionalna poslikava po rokah (in nogah) za ženske. Nubijska kana je posebno temna, črna in stvar bi bila res posebno doživetje. Meni sicer ni bilo do tega in sem se branila, ampak je Magzoub tako vabil, da sem se iz vljudnosti pač vdala.
Z Magzoubom na večerji. Jedeli smo – kaj drugega kot pa ful, sudansko juho iz boba
Po večerji smo prišli v hišo njegovih prijateljev in takoj sva opazila, da ta gospa prav grdo kašlja. Spogledala sva se … V normalnih okoliščinah bi si nadela masko ali pa se umaknila. Morda zveni krivično, paranoično ampak, če boste brali do konca, boste razumeli, da bi bila to pametna odločitev. Tako pa maske niti nisva imela s seboj, pa želela sva biti vljudna in ne delati “cirkusa”. Gospa se je lotila poslikave moje roke, medtem pa ves čas kašljala, ne da bi dala roko pred usta, ne da bi se vsaj malo obrnila stran. Njen kašelj sem čutila na svojem obrazu in si želela, da bi bila žirafa, da bi se lahko umaknila dlje stran.
tradicionalna nubijska poslikava rok s črno kano
Bilo mi je res neprijetno in v mislih sem samo molila, da je moj imunski sistem dovolj močan za te njene “bacile”. Ko mi je porisala eno roko, se je lotila še druge, čeprav sem protestirala. Vseeno me je prav močno prijela za roko, jo potegnila k sebi in nadaljevala z risanjem. In potem se je lotila še Rokove roke 🙂
Tudi Rok je dobil poslikavo s kano
Ko je končala s poslikavo, bi morala tam počakati še eno uro, da se kana posuši. Gospa se je v arabščini začela pogovarjati z najinim gostiteljem Magzoubom in vmes nekajkrat rekla “korona”. Takrat je Rok vstal in prosil, če lahko gremo nazaj v nastanitev. Kana se bo že posušila, midva pa sva bila že dovolj izpostavljena njenim virusom.
Čisto črna kana na roki. Lepa poslikava
Nazaj v sobi sva se jezila nase in na vse okoli naju, ampak kaj več kot pogoltniti en C-vitamin v tableti, itak nisva mogla narediti. Upala sva na najboljše …
Slabo počutje se začne
Naslednji večer sva spala tik ob meji z Egiptom v precej zanikrnem hotelu. Ko sva se spravljala spat, sem začutila svoje grlo – malo me je začelo praskati. “Ne, no!” sem si mislila. “Pa ne, da sem res nekaj pobrala od tiste tetke!” Polizala sem en “isla-med bonbon” in šla spat. Zbudila sem se tako malo hecna. Malo šibka. Nič hujšega, samo čutila sem, da nisem čisto prava. Cel dan sva bila na poti, kjer sva prečkala mejo med Sudanom in Egiptom (zanimiva izkušnja, o kateri sva že pisala na blogu). Ni bilo ravno idealno za nekoga, ki se ne počuti najboljše. Zvečer sem bila čisto izmučena in sem šla spat že ob 19h, takoj ko sva prispela v vas Abu Simbel v Egiptu. Upala sem, da se naspim in bom potem spet pripravljena za potovanje.
Meja Sudan – Egipt
Naslednje jutro sem bila še vedno šibka, ampak nič slabše kot dan prej. “Morda pa bo minilo, sem si mislila.” Odpravila sva se na ogled templja Abu Simbel, nato pa do Asuana in dalje do Luksorja. Še dan, ko sva bila ves čas na poti in zvečer se mi je pa to že konkretno poznalo. Spet sem šla v posteljo ob nenavadno zgodnji uri, noč, ki je sledila, pa je bila grozna.
Asuan je znan po ladjah, imenovanih felucca. Z eno takih sva se peljala tudi midva
Grozna noč v Luksorju
Hotel v Luksorju skorajda ni imel sten – vsaj zdelo se je tako. Slišalo se je čisto vsak zvok s ceste. Dretje ljudi, hupanje avtomobilov, brnjenje motorjev, piskanje vlakov, vsak korak v hotelu, vsaka vrata, ki so se odprla in zaprla. Navadno v takih primerih uporabim čepke za ušesa in je stvar rešena. Tokrat pa ni šlo. Ušesa so me grozno bolela in čepkov nisem mogla imeti notri. Nisem spala, premetavala sem se in gledala na uro, kdaj bo jutro.
To je to: zbolela!
Lahko si predstavljate, da po taki noči nisem bila ravno zdrava. Zjutraj sem imela glavobol, zamašen nos oz. sinuse, otečene bezgavke v grlu … Kaj pa sedaj? Seveda sem se bala najhujšega. Sem dobila korono od tiste tetke? Po neprijetni izkušnji iz Mehike (preberi tule) si ne upava več nositi testov za samotestiranje s seboj in tako nisem mogla vedeti, če imam korono ali ne. Odkrito, ni se čutilo, kot covid. Le počutila sem se tako zelo slabo, da sem si želela samo še domov.
v Mehiki so to ilegalni covid hitri testi za samotestiranje
Rok je šel sam na ogled Doline kraljev, jaz pa sem poskusila počivati v hotelu. Vmes sva klicala tudi zavarovalnico Coris. Ponudili so, da pošljejo zdravnika, da me pride pogledat v hotelsko sobo – da nama ne bi bilo treba hoditi naokoli in iskati zdravstvenega doma. Prosila sem jih še za informacijo, kaj se zgodi, če bi bila slučajno pozitivna na covid. Sporočili so, da sledi 5 dni izolacije, po tem se lahko ponovno testiraš in v primeru negativnega testa zapustiš izolacijo, v nasprotnem primeru pa moraš ostati tam dokler nisi negativen. V izolaciji bi ostala oba, ne glede na to, da Rok ni bil bolan. Zavarovalnica bi sicer krila stroške te izolacije, če bi morala ostati v Egiptu dlje, kot sva načrtovala. A nekako mi ni bilo do tega 🙂 Pa tudi, ali sem sploh imela korono? Je ta strah utemeljen ali je popolnoma odveč? Glede na to, da sem jo že prebolela, pa tudi cepljena sem. Seveda ni nič 100% učinkovito, a vseeno …
Rok v Dolini kraljev v Luksorju
Kaj pa sedaj?
Popoldne sem se malo sestavila in se odpravila na ogled templja Karnak – tako, da vsaj nekaj v Luksorju vidim. Ampak mi je bilo grozno. Tako lepe stvari, tempelj o katerem sem sanjala od otroštva, da ga bom enkrat obiskala, jaz pa sem bila tako slabotna. Po ogledu sva se usedla na bližnji pločnik in tehtala, kaj narediti.
Tempelj v Karnaku – po obrazu se vidi, da nisem bila zdrava
Možnosti so bile:
a) ostaneva še en dan v Luksorju, poiščeva mirnejši hotel in upava, da se malo pozdravim in potem skupaj pogledava še kakšno stvar tu oz. greva počasi naprej, kot sva si zamislila.
b) greva v Hurgado in počivam tam ob morju, Rok se gre potapljat. In si pač vzameva dopust, namesto potovanja. Pot v Hurgado je bila itak v najinem planu za tisti dan, ampak to bi pomenilo dodaten premik, dolga vožnja z avtobusom zame, ki sem bila že tako in tako slabotna.
c) greva v Kairo in ostaneva tam – sva vsaj na končni točki najinega potovanja in premiki zame ne bodo več potrebni. Rok si ogleda mesto, jaz pač počivam dokler bo potrebno. Poiskati morava nek udoben in miren hotel.
d) greva kar takoj domov, ker je škoda dopusta in denarja za to, da ležim po hotelih v Egiptu. In če je res korona, se bom lažje doma zdravila.
Vsaka odločitev je bila po svoje smiselna, po svoje pa ne. Na koncu sva se odločila za zadnjo. Ker sem se res slabo počutila in nisem želela mučiti svojega telesa ter zapravljati denarja po nepotrebnem.
Potetovirana cela 🙂
Nakup letalske karte na letališču – kot v filmih
Odločila sva se, da še isti dan letiva v Kairo, naslednji dan pa sva našla relativno ugoden let iz Kaira na Dunaj. Pač, greva domov. Zelo žalostna, ampak tisti trenutek se nama je zdelo to najbolj smiselno. Na spletu sem našla let v Kairo čez tri ure, cena je bila okoli 50€, a kart nisem mogla kupiti. Pa sva šla kar letališče in sva si rekla, da poskusiva kupiti karto tam. Če uspe, prav, če ne, greva pa v Hurgado.
Na letalu proti domu
Zataknilo se je že pri vhodu. Policist naju ni spustil v letališko stavbo brez letalske karte. Poskušala sva mu razložiti, da je še nimava in da bi jo rada kupila. Ampak to je bilo preveč za njegovo znanje angleščine. Pač, ni naju spustil notri. Na srečo so mimo hodili vodiči s svojimi skupinami in eden je policistu razložil, kaj želiva. Poklical je neko tretjo osebo, ki je prišla pome in me pospremila do check-in okenca. Letalska družba sploh nima pisarne oz. prodajalne na letališču v Luksorju, samo okenca za check-in. Stopila sem zraven in spet razložila, da bi rada kupila karto za prvi let do Kaira. Ene 5x so me vprašali, če gotovo želim kupiti karto, če je res še nimam 🙂 Prišel je prvi, drugi, tretji … uslužbenec. Eden je potem rekel: “60USD na osebo v gotovini in vama uredim karto.” Dobro za najino “zlato rezervo” gotovine še iz Sudana. Poiskala sva denar in čez par minut sva imela karte v rokah! Čisto filmsko, le precej ceneje kot sem si mislila, da bo last-minute letalska karta.
Med čakanjem na let sva potem kupila še karto za domov za naslednje jutro. Tokrat je šlo preko spleta.
S Corisom po svetu 🙂
Piramide v megli in divja vožnja do letališča
V Kairu oz. Gizi sva rezervirala hotel tik ob piramidah – tako, da bi jih jaz lahko videla iz sobe, ker brez da bi videl piramide, pa res ne moreš iz Egipta. A glej ga zlomka. Bila je megla! Rok je šel v sam arheološki kompleks, da jih je videl, jaz pa sem si jih samo risala v mislih tam zadaj nekje 🙂
Piramide v megli – razgled na piramide iz hotela v Gizi
Potem pa se nama je že mudilo na letališče. Iz Gize do letališča v Kairu je približno 1h vožnje. Naročila sem Uber, vendar je seveda ravno tokrat šofer začel nekaj komplicirat, mi pisal, da ne more priti, kljub temu, da je potrdil prevoz … vedno se to zgodi ravno takrat, ko se mudi. Rok je na ulici našel enega taksista in smo šli. Bilo je kar nekaj zastojev in voznik naju je vprašal, če se nama zelo mudi. “Kdaj imata let?” “Čez eno uro in pol”, je bil Rokov odgovor (dejansko je bil čez 2h). Voznika je skoraj infarkt. Začel je glasno moliti k Alahu, voziti še malo bolj divje kot sicer, potem je iz žepa potegnil cigarete, jih par minut premetaval po rokah, potem pa rekel: “Oprostita, ampak moram enega skaditi, tole je pa preveč divje zame!” 🙂 Joj, nisva ga želela v tako paniko spraviti, samo rajši rečeva, da je let malo prej, da imava potem kaj rezerve na letališču. Kakorkoli, striček naju je pripeljal na letališče in brez večjih težav sva ujela letalo.
Pozimi se zna zgoditi, da je v Kairu tudi megla!
Na Dunaju naju je že čakal Rokov oče in naju odpeljal domov. Ja, včasih pa res prav pride, da imaš ustrežljive starše, ker takole bolna bi težko še 5h sedela v kakšnem kombiju. Tako pa sem lahko ležala zadaj v avtomobilu, Rokova mami je pripravila malico in termovko čaja … ni mi bilo hudega (če odmislim sam kašelj in slabo počutje).
Zaključek
Ne vem, če sva se odločila prav in kako bi se razpletlo, če bi se odločila drugače. Povem lahko, da covida nisem imela (sem se takoj doma testirala, vmes pa sem ves čas nosila masko – brez skrbi), sem pa imela neko precej hudo virozo. Ta viroza se je vlekla še kakšen mesec, preden sem res okrevala.
Žal se zgodi tudi to. Kaj sva se naučila iz tega: da morava še boljše poskrbeti zase. Včasih je boljše biti malo manj vljuden, dati masko gor, se umakniti, kot pa imeti takole pokvarjeno potovanje. No, saj pokvarjeno ravno ni bilo. Sudan sva doživela v polnosti in bilo je odlično! Egipt pa je tako blizu, da se še vrneva. Upam, da kmalu 😉
Potovanje je bilo vseeno noro dobro
