Mestni vodnik: Doha, Katar

5,2K

Doha je glavno mesto arabske države Katar in je verjetno za večino popotnikov vmesni postanek na poti v Azijo, Afriko ali Avstralijo, če letite s Qatar Airways. Daljši prestop v Dohi lahko izkoristite za hiter ogled mesta. Qatar Airways ponujajo organizirano turo po mestu ali pa vas za peljejo celo do puščave – proti plačilu, seveda. Več o organiziranem ogledu Dohe najdete na linku.  Seveda pa greste lahko v mesto tudi na lastno pest in si Doho ogledate po svoje. Midva sva v Dohi preživela debelih 8 dni, kar je sicer preveč za to mesto, a sva ga vsaj dovolj dobro spoznala, da sedaj lahko napiševa tale mestni vodnik Doha 🙂

Mestni vodnik: Doha, Katar

Kako do Dohe?

Edina smiselna pot do Dohe je z letalom. Za kogar je Doha končna destinacija, naj preveri lete s Turkish Airlines (iz Ljubljane ali okoliških letališč) ali Pegasus Airlines z Dunaja. Tisti, ki pa imate v Dohi le prestop, pa boste leteli s Qatar Airways.

Kako po Dohi?

Doha je ogromno, razpotegnjeno mesto z izredno kaotičnim prometom. Večina ljudi se vozi naokoli s svojimi avtomobili, zato za domačine potrebe po javnem prevozu pravzaprav ni. Slednjega trenutno uporabljajo le najrevnejši prebivalci mesta in kakšen izgubljen turist – midva na primer 🙂 Se pa obetajo boljši časi, saj v sklopu priprav na svetovno prvenstvo v nogometu 2020 gradijo metro in železniški promet.

Trenutno po Dohi vozijo le avtobusi. Vozovnica za 24h stane 10 QR (kar je približno 2,5€) in se jo da kupiti pri vozniku. Plačilo je možno le z gotovino. S to vozovnico lahko potem neomejeno uporabljate avtobuse znotraj Dohe. Kje najti postajo in kako ugotoviti na kateri avtobus iti, zelo dobro pove aplikacija Google Maps. Edino čas vožnje ta aplikacija ne izračuna pravilno. Če torej Google Maps reče, da bo pot od točke A do točke B v Dohi trajala 15 minut, dodajte zraven vsaj še pol ure. Resno mislim! 🙂

Druga možnost za potovanje po mestu je Uber. Hitrost potovanja je bistveno višja kot v primeru avtobusov, so pa tudi cene višje, seveda. Plačilo za vožnjo je možno s kreditno kartico prek aplikacije Uber ali pa z gotovino vozniku. Naj opozorim, da so nekatere slovenske banke (Abanka na primer) dale Uber na črno listo in zato plačevanje s kreditnimi karticami ni mogoče. Druga, podobna aplikacije je Careem, ki je tudi zelo popularna v Dohi, funkcionira pa na enak način kot Uber.

Pozor: številni vozniki avtobusov vas bodo poskušali “nategniti“. Rekli vam bodo, da jim je zmanjkalo vozovnic. V takih primerih nama sprva niso zaračunali nič, pač rekli, naj se kar usedeva na avtobus. Na koncu vožnje, ko sva želela izstopiti, pa so nama rekli, da morava plačati vsaj polovično ceno, torej 5 QR na osebo. Če se nameravate peljati le eno vožnjo z avtobusom, je to čisto ok, “Win-win” situacija. Če pa bi želeli uporabljati avtobus večkrat tisti dan, pa se ne pustite nategniti. Torej, če šofer “nima” več vozovnic, vztrajajte, da plačate za vozovnico, ki jo morate tudi dobiti (itak jih vedno ima na zalogi) ali pa ne plačate nič in mirno zapustite avtobus.

Kje spati?

Doha je polna raznoraznih hotelov, največ jih je tistih prestižnih s 5 zvezdicami, se pa najde tudi kaj v nižjem rangu. Celo hostel imajo! V osnovi bi midva morala prenočevati v hostlu Doha B Youth Hostel (del verige Hosteling International), a so ga v času najinega obiska ravno prenavljali, zato sva bila nastanjena v hotelu Asherij s tremi zvezdicami. Hotel je pač povprečen hotel, nimava nobenih pritožb ali pretiranih pohval. Zadnjo noč v Dohi pa sva si privoščila malo boljši hotel s 5 zvezdicami, Wyndham Doha West Bay, ki je bil svojim ocenam primeren: odličen! V tem delu mesta (West Bay) je še več luksuznih hotelov. Zanimiv je morda Sheraton, ki je eden najstarejših hotelov tukaj in, ko so ga postavili, je bila okoli njega sama puščava – danes pa je vse že urbanizirano.

Najine nasvete za Katar; na kaj se pripraviti, kako se obnašati in kaj spakirati, najdete tule: Nasveti za potovanje v Katar.

Kaj in kje jesti?

Na žalost v Katarju nimajo kaj dosti svoje tipične hrane. Večinoma gre za indijsko, iransko ali italijansko hrano – ali pa mešanico vsega tega. Poceni se da jesti v nakupovalnih središčih, kjer imajo t.i. food courte. Tam je obrok okoli 7€ ali več. Restavracije izven nakupovalnih središč pa so pregrešno drage in za navadno večerjo mimogrede odšteješ 30€.

Naj omenim še to, da vsak hrana v Katarju temelji na mesu. Če naročite nekaj brez mesa (without meat), boste pogosto dobili jed s piščancem, ker v Katarju pod besedo meat razumejo govedino 🙂

Kaj si pogledati v Dohi?

Po enem tednu v Dohi lahko rečeva, da kljub temu, da je to izredno moderno mesto z bolj malo zgodovine, vseeno je marsikaj za videti. Predlagani ogledi so rangirani od nama najbolj zanimivih do nama najmanj zanimivih. Vsak naj pa zase presodi, kaj ga bo pritegnilo.

Muzej islamske umetnosti (MIA)

MIA ali Museum of Islamic Art je verjetno najbolj fotogenična stavba v Dohi. No, sama stavba pravzaprav niti ni tako zelo lepa, kot pa so lepi oboki na njenem dvorišču in pa razgled na West Bay, predel Dohe, kjer so vse najbolj znamenite stolpnice. Torej, tudi če vas umetnost ne zanima, se splača do muzeja vsaj po razgled. In najboljši del tega je, da do avditorija, kjer so oboki in razgled, lahko pridete brezplačno. Ravno zaradi teh razgledov sva Muzej islamske umetnosti uvrstila na prvo mesto med ogledi v Dohi.

Še nekaj besed o samem muzeju: stavba je stara približno 10 let in je delo kitajskega arhitekta L.M. Pei, ki je za to svoje delo prejel prestižno arhitekturno nagrado. Od zunaj stavba zgleda kot kup kock iz marmorja – nič posebno privlačna po najinem mnenju. Notranjost pa je veliko lepša. Menda naj bi spominjala na notranjost mošej, saj ima kupolo, lestenec, kateremu navdih je bil tisti iz Modre mošeje v Istanbulu in pa stekleno nišo, ki gleda proti West Bayu. Razstavni prostori so zelo temačni, osvetljeni pa so samo razstavljeni predmeti. Na ta način je arhitekt poskušal doseči učinek, kot da ti predmeti lebdijo v zraku. Priznam, res zanimivo. In kaj se da videti v muzeju (poleg opevanega razgleda)? Veliko starih predmetov iz Sirije, Iraka, Irana, Indije … od nakita, kaligrafije, vojaških oprav, do starinskih posod, porcelana in podobnih stvari. Vse te predmete je katarska kraljeva družina kupila na dražbah in, ko se jih je nabralo dovolj, so odprli muzej. Žal pa nič od razstavljenega ne izvira iz Katarja. Kako bi, ko pa se je življenje v Katarju začelo šele z odkritjem nafte pred dobrimi 70 leti.

Msheireb muzej

Msheireb je predel Dohe, ki je najstarejši in ki se je vedno prvi razvijal. Sedaj ga prenavljajo in želijo tukaj zgraditi novo četrt, ki bo temeljila na obnovljivih virih (bravo za to odločitev!), vse kar je starega in spomina vrednega pa so prestavili v omenjeni muzej.

Msheireb muzej je sestavljen iz štirih hiš. Prva je Mohammed Bin Jassem House, kjer so predstavljeni pomembni predmeti iz zgodovine Dohe. Tukaj, v tem predelu so namreč imeli prvi generator, ki je proizvajal elektriko (in to je bilo šele leta 1959!), tukaj je bila prva lekarna v Dohi, prva šola itd. Za Katarce je vse to velikega pomena, za nas pa je malo smešno, ker smo bili pri nas v tistem času veliko bolj razviti oz. napredni.

Druga hiša je Radwani House, kjer so sobe rekonstrukcija bivanjskih prostorov v Katarju tekom zadnjih 100 let. Glede na to, da so vse stvari dokaj nove za najine pojme, se nama ta hiša ni zdela nič posebnega. Edino atrij, ki je imel za tlak školjke je bil izredno lep in zanimiv. In veste zakaj, so imeli v atriju po tleh drobne školjke? Ker so obdržale blato oz. pesek in se posledično to ni nosilo v bivalne prostore, hkrati pa so, kadar so bile mokre, tudi hladile oz. osvežile ozračje znotraj hiše.

Tretja hiša – Company House pove največ o Katarju, saj govori o odkritju nafte in zemeljskega plina, ki je Katar iz revne in nerazvite države pripeljala do tu, kjer so danes: bogati in z vso možno tehnologijo, ki si jo lahko človek predstavlja. Če boste obiskali le eno izmed hiš, obiščite to.

Zadnja, četrta hiša je Bin Jelmood House, imenovana tudi muzej suženjstva. Predstavljeni so kruti prizori iz zgodovine in sedanjosti. Tukaj sva izvedela, od kod so sužnji prišli v Katar oz. v Arabijo (največ iz Afrike preko Zanzibarja), kako so sužnji živeli (zelo slabo, to si lahko predstavljate), kdaj je bilo suženjstvo v Katarju odpravljeno (šele v 70-tih letih prejšnjega stoletja) in kakšne so moderne oblike suženjstva. Sploh ta slednji del nama je dal veliko za misliti. Gotovo ste že slišali, da v Katarju in tudi ostalih arabskih državah dela veliko Indijcev, Nepalcev, Bangladeševcev (ja, to je pravilna slovenska beseda za prebivalce Bangladeša), Filipincev itd. Vse to so ljudje nižjih slojev, ki v Katarju opravljajo najtežja dela, večinoma so na gradbiščih, ženske pa so pogosto varuške, čistilke oz. neke vrste služkinje pri premožnih družinah. In ravno ti delavci, ki predstavljajo več kot polovico prebivalstva Katarja, so pogosto žrtve sodobnega suženjstva, saj njihovi sponzorji, torej nadrejeni, lahko zasežejo njihov potni list in jim tako onemogočijo svobodno gibanje, ne morejo se vrniti v domovino, pogosto živijo v zelo slabih razmerah, plačilo dobijo ali pa tudi ne, fizično nasilje menda ni redkost in verjetno bi še lahko naštevala. Žalostno, a resnično.

Al Corniche

Al Corniche je sprehajališče ob obali in vodi od Muzeja islamske umetnosti pa vse do hotela Sheraton na drugi strani zaliva. Sprehajališče je mirno, prijetno, ponuja čudovite poglede na znamenitosti Dohe, hkrati pa se da začutiti utrip mesta. Sploh zvečer, ko pridejo na sprehod družine, pari, tekači se odpravijo na svoj trening … Najboljše se je sprehajati v času sončnega zahoda, ko človek lahko opazuje spreminjanje mesta, barv, prižiganje luči itd.

Souq Waqif

Souq v arabščini pomeni tržnica in Souq Waqif v Dohi je stara tržnica, kjer se še danes trudijo ohranjati tradicijo. Če želite izkusiti tisto “tipično” arabsko vzdušje, potem le zavijte v souq Waqif in se izgubite med številnimi trgovinicami. Prodajajo čisto vse: od oblek, hrane, začimb, nakita, pa do živali.

Ravno zaradi slednjega je souq Waqif nekoliko nižje na najinem seznamu ogledov v Dohi. Zelo rada imam živali in srce se mi lomi, če vidim, da se z njimi grdo ravna. Žal na souqu ponujajo vse sorte živali, ki pa so zaprte v premajhnih kletkah, so preveč izpostavljene mimoidočim in nimajo miru … meni se je zdelo, da gre za eno samo veliko mučenje živali. Prav tako imajo na souqu tudi poseben oddelek, kjer prodajajo sokole. Sokol je za Katarce plemenita žival, tudi zelo draga (cene se začnejo pri 2000€) in je neke vrste statusni simbol. Včasih so jih uporabljali za lov, danes pa so samo še kot domače živali pomembnih Katarcev. Videti te lepe ptice, ki imajo prevezane oči in so priklenjene na kratke verige meni pač ni bilo nekaj lepega.

Souq je sicer zelo zanimiv in vreden ogleda, morda se le izognite predelu z živalmi, če ste podobnega mnenja kot jaz. Zagotovo pa je vredno poskusiti njihov tipičen čaj karak in si roko dati poslikati s kano.

Knjižnica Qatar National Library

Knjižnica je že na prvi pogled zelo zgovorna. Njen privzdignjen vogal je glavni oblikovalski element na fasadi, ki definira celoten prostor, tako zunaj kot znotraj stavbe. Zunaj se na tak način ustvari dolg in temen nadstrešek, ki je izjemno dobrodošel v vročih in s soncem obsijanih dneh. Znotraj ta nadstrešek predstavlja dvigujoča se tla za večji del knjižnice. Na tej višinski razliki so zasnovane knjižne police, kotički za tiho branje in študij in predavalnica. Celotna knjižnica (vsaj javno dostopen del) je en prostor in daje občutek veličine, kakršno naj bi narodna knjižnica imela. Matirane okenske površine zagotavljajo raspršitev svetlobe v notranjost, kar pomeni, da na knjige nikoli ne pade direktna svetloba, hkrati pa je še vedno več kot dovolj svetlo za čitanje in učenje. Za vsakega arhitekta v Dohi je ta stavba “must see”, pa tudi ostalim smrtnikom se zdi zanimiva 🙂

Aspire Zone, Torch in Villagio

Predel Aspire je športno mesto znotraj Dohe. Tam stoji eden večjih in najstarejših stadionov v Katarju, kjer bodo tudi gostili tekme svetovnega prvenstva v nogometu. Zraven je večnamenska dvorana, kjer potekajo tekme v drugih športih (recimo tekom najinega obiska je tam potekalo svetovno prvenstvo v gimnastiki). V bližini je še 2. najvišja stavba v Dohi, imenovana Torch (svetilka), v kateri se nahaja prestižen hotel. Midva sva imela srečo, da so nas spustili na vrh v restavracijo 360°, od koder je čudovit razgled na celotno mesto. Če imate debelo denarnico, je večerja tam gori obvezna.

Omenim naj še bližnje nakupovalno središče Villagio, ki je urejeno v stilu Benetk. Notri, v nakupovalnem središču so trgovine postavljene v beneške hiške, po sredini je kanal, po katerem se vozi beneška gondola, na stropu pa je naslikano nebo … vse skupaj je rahlo bizarno, a dejansko za trenutek lahko pomisliš, da si v Benetkah.

Katara Cultural Village

Cultural village pomeni, da je to kraj, kjer potekajo raznorazne kulturne prireditve v Dohi, npr. koncerti, gledališke predstave, razstave … Predvsem pa je lokacija in vzdušje tam zelo prijetno. Tako sproščeno in idealno za popoldanski sprehod. Katara ima tudi edino javno plažo v Dohi. Torej, če se kdo želi kopati v morju, bo Katara pravi kraj. Edino zavedati se je treba, da veljajo stroga pravila oblačenja: moški morajo imeti kopalne hlače, ženske pa nekaj, kar jim pokriva kolena in ramena (načeloma so to neke pajkice in majica s kratkimi rokavi).

Muzej Sheikh Faisal Bin Qassim Al Thani

Imena tega muzeja še danes ne znava izgovoriti 🙂 Bistveno je, da gre za zbirko starih predmetov, ki jih je kupil eden izmed katarskih šejkov. Muzej je ogromen in razstavljeno je malo morje predmetov, od starinskih oblačil, orožja, zapisov, pohištva, avtomobilov … Naju je razočaralo dejstvo, da je večina stvari iz Sirije, Irana, Iraka, Indije … pač, od povsod drugod, samo iz Katarja ne. To samo kaže na to, da ima šejk veliko denarja in si je lahko vse to privoščil. V zbirkah pa nisva videla nobene posebne umetniške vrednosti.

Kar pa je bilo zanimivo v tem muzeju, pa je soba, posvečena Sadamu Huseinu. Ja, prav ste prebrali. Imajo majhno sobo, ki je dostopna samo posebnim gostom in kjer slikanje ni dovoljeno, notri pa so razstavljeni osebni predmeti nekdanjega iraškega predsednika. Videti se da njegove obleke, očala, njegov Koran … pa vse do vrvi s katero je bil umorjen! Takrat sem nehala gledat, ker krvava vrv za obešanje ni dobro dela mojemu želodcu. Ko sem si opomogla od šoka, sem vprašala vodiča, če v Katarju vidijo Sadama Huseina kot dobrega človeka. Glede na to, da imajo tu muzej z njegovimi predmeti, si lahko predstavljate, da je bil odgovor pritrdilen. V Katarju je Sadam Husein viden kot žrtev in heroj. Nimam druge besede, kot da rečem: “What ever!”

Katarska nacionalna mošeja

Največja mošeja v Katarju, ki slovi po največji preprogi na svetu, je bila za naju rahlo razočaranje. Po obisku čudovite mošeje v Muškatu v Omanu (Sultan Qaboos Grand Mosque) sva pričakovala podobno veličino tudi v Katarju. Saj ne rečem, mošeja v Katarju je lepa, vidi se, da je bilo vloženega ogromno denarja, ampak je vseeno nekoliko prazna, brez duše. No in pa dejstvo, da sem se morala obleči v abajo in hidžab (muslimansko črno haljo in črno ruto), kljub temu, da sem imela svoje primerne obleke za v mošejo (dolgo krilo, srajco z dolgimi rokavi in ruto za na glavo), mi je mošejo malo zamerilo. Če imate čas in se ravno peljete mimo, si jo oglejte, ne boste pa nič zamudili, če ogled preskočite.

 

Doha je izredno zanimivo mesto, je nekoliko manj liberalna kot recimo kraji v Omanu in tudi v Združenih arabskih emiratih, a vseeno vredna ogleda. Sploh, če imate daljši prestop na letališču v Dohi. Res najlepši je muzej islamske umetnosti in sprehajališče Al Corniche. Če le utegnete, si oglejte vsaj ti dve stvari. Pa srečno pot!