Od kar sva začela razmišljati o potovanju v Afriko, sva imela v mislih najem terenca. Ne vem točno zakaj, pač zdelo se nama je, da to spada skupaj. Ko sva izbrala za svojo safari destinacijo Južno Afriko, sva imela debato: se splača najeti terenca, glede na to, da je Južnoafriška republika (JAR) kar dobro razvita država z dobrimi cestami? Ali je boljše malo prišparat in vzeti rajši navaden avto? Spoiler alert: Off road po jugu Afrike se je izkazal za odlično izkušnjo 🙂
Off road po jugu Afrike
Zakaj sploh terenca?
Kot rečeno, Južna Afrika ima načeloma dobre ceste, je precej razvita država in ji pravijo tudi afriška Švica. Ampak v naš plan potovanja smo vključili park Kgalagadi ter državo Lesoto, ki pa definitivno nimata dobrih cest. Zato se nama je zdelo, da bo terenski avto prišel še kako prav.
Naš Ford Ranger na vrhu Sani Top v Lesotu
Zadnja leta imamo v širšem krogu prijateljev vedno znova debato o načinu prenočevanja na potovanju. “A ti ni odveč tovorit vse te opreme za kampiranje? Zakaj ne gresta raje spat v hostel – itak je cena primerljiva, pa še spoznaš kakšnega popotnika…” Nama se ne zdi tako. Kampi so precej ugodnejši, njihova lokacija pa je tisto, kar naju pri tem načinu potovanja najbolj pritegne. Divja narava, izjemni razgledi, sončni vzhod in ptičje petje za budilko. Le tisti, ki ste že kdaj kampirali na potovanju, veste, o čem govorim. Je pač občutek, ki ti ga da le izkušnja narave. In takšni kampi so na najtežje dostopnih lokacijah, zato je potreba po najemu avtomobila – terenca praktično nujna.
Tudi za najino potovanje po jugu Afrike sva se odločila za kampiranje, kar je bila ena izmed začetnih in najbolj pomembnih odločitev in je zaznamovala celotne priprave. Na pot sva šla s šotorom, blazinami, kuhalnim priborom ipd. Vse te krame nisva nameravala nositi naokoli v nahrbtnikih, zato sva se odločila najeti avto. Ker je plan potovanja vseboval najbolj odročne kotičke Južnoafriške republike, Lesota in Svazija, je bila odločitev za terensko vozilo (4×4) samoumevna.
Kamp Two Rivers v parku Kgalagadi. Terensko vozilo je tu skoraj nujno
Najem terenca v Južni Afriki sploh ni mala malica
Kot že tale podnaslov pove, smo se pri iskanju avtomobila kar namučili. Iskanje ponudb za terenska vozila smo začeli v maju, torej 5 mesecev pred potovanjem. 4×4 vozilo smo iskali za prve tri tedne potovanja, četrti teden (Cape Town in okolica) pa smo se zadovoljili z navadnim manjšim dvo-pogoncem. Začeli smo pisati na razne rent-a-car agencije kar po spisku, nazaj pa so nam v zamiku kakšnega tedna ali dveh vračali ponudbe z vrtoglavimi zneski 2000 – 2500€. “Ni šans!” mi je odmevalo v glavi, ko sem pri eni izmed agencij ubral dobro staro finto za zbijanje cene. Odkrito sem jim napisal, koliko so mi dali pri drugi agenciji, oni pa so mi potem ponudili nižjo ceno. Tako sem ceno zbil na 1500 – 1600€. Ker je bilo to še vedno preveč za naš budžet, smo naše težave in želje sporočili v nekaj lokalnih 4×4 Facebook skupinah (npr. Kgalagadi sightings) in javil se nam je posrednik iz družbe Drive South Africa ter za nas pripravil posebno ponudbo. Cena vozila je padla še za nekaj sto evrov. To je to, avto izbran!
Najeli smo pick-up. Pričakovali Toyoto Hillux, dobili pa Ford Ranger. Se ne pritožujemo 🙂
Ko pa smo najem avtomobila želeli plačati, smo naleteli na drug problem: zahtevali so plačilo s kreditno kartico, ampak slovenskega Mastercard-a pa niso sprejeli. Po kar nekaj komplikacijah, klicih na banko, pa v Južno Afriko, menjavi kreditne kartice na Viso, je avto plačala Katarina z debetno kartico, agent pa je potem ročno vnesel podatke o moji Visa kreditni kartici. Na koncu se je vse dobro izteklo in avto je bil rezerviran. Naknadno so nam sporočili, da bomo vozilo prejeli od agencije Thrifty, ki nima najboljšega ugleda 🙁
Splošne nasvete za najem avtomobila lahko prebereš v objavi Vse kar moraš vedeti, ko najemaš avto
Izkušnja z najetim avtomobilom v Južni Afriki
Prevzem avtomobila
Še preden smo avto dobili, se je že zapletlo: po štirih urah dogovarjanja v agenciji Thrifty na letališču v Johannesburgu so nam namesto obljubljene Toyote Hillux najprej ponudili “upgrade” Toyoto Fortuner, pogon le na sprednji osi. Nisem se dal in od njih zahteval naročeno. S svojo trmo sem le dosegel, da smo dobili primerljivo vozilo: Ford Ranger 2.5 Diesel Double Cab z reduktorjem in zaporo diferenciala. S Tomažem sva ga šla pogledat, če je res primerljiv in ugotovila, da je več kot super. Nisem se več pritoževal, Katarini pa se je kar zasmejalo, ko je videla, da je višina pokrova motorja skoraj višja od njene glave 🙂
Vožnja po levi
Južna Afrika je bila angleška kolonija, zato tam vozijo po levi. Izkoristil sem svoje izkušnje z vožnjo iz Avstralije in prvi sedel za volan. Ceste v Južni Afriki so super, vožnja v terencu je odlična. Iz njega smo videli daleč naokoli in še manjši avtomobili so se držali na varni razdalji od nas. 120 km/h, tempomat in gremo!
Janja se uči vožnje po “napačni” strani ceste
Južna Afrika in 4×4 Ford Ranger
A se je cesta kaj kmalu spremenila, Ford Ranger pa nam je prvič priskočil na pomoč v prometnem zamašku, ko smo skupaj z ostalimi terenci nekajkrat prehiteli kolono avtomobilov kar po bližnjem makadamu. V naslednjih dneh smo v parku Kgalagadi z lahkoto zlezli na razgledno ploščad na vrhu sipine in se vozili po mivkastih in večinoma razritih cestah parka. Brez visokega vozila in super vzmetenja bi bilo kar neprijetno.
Za ilustracijo trdnosti terena. Na sliki je sled normalnega ustavljanja vozila.
A za to tisti pravi 4×4 pogon morda še ni bil potreben. Našo offroad izkušnjo smo zares začeli v kanjonu Riemvasmaak, kjer brez reduktorja po ozki in izjemno strmi poti ne bi zlezli v kanjon, še manj pa iz njega. Ker sta v takšnih trenutkih Katarina in Janja večinoma mižali, midva s Tomažem pa sva poskusila stvar čim bolje izpeljati, iz najbolj nemogočih situacij nimamo slik 🙁
Takole je zgledal začetek ene izmed slabih offroad poti v Lesotu!
Lesoto in (off road) vožnja s 4×4 terencem
V Lesotu smo že zelo kmalu za državno mejo občutili popolnoma drugačno prednost dvignjenega vozila. Njihove glavne ceste imajo namreč pred vsako vasico visoke ležeče policaje. Takšne, da bi jih s sedanom moral prevoziti z 10 km/h, drugače bi ostal brez sprednjega odbijača. Mejo smo prestopili ponoči, zato si lahko predstavljate kakšno presenečenje je bila takšna cestna ovira na cesti z omejitvijo 80km/h, ki smo jo zagledali šele par metrov pred seboj in potem divje zavirali.
Cesta v Lesotu in ležeči policaj pred nami
Kjer pa v Lesotu ni bilo asfalta, pa je bil le pesek, kamni, skale in tresoča površina. Slednja je bila meni ljubša. Ker smo imeli najet avto in nam zanj ni bilo treba pretirano skrbeti, sem se odločil za hitrejšo varianto vožnje off-road: 80km/h, nekoliko spuščene gume in gremo. To je sicer obremenilo vzmetenje avtomobila do točke, da je proti koncu potovanja že kar dobro škripalo 🙂
Še navigacija pravi, da smo “off road”
Ko smo se skoraj prevrnili
Najbolj ekstremen dogodek pa je bil v Semonkongu v Lesotu. Pripeljali smo se nad čudovit slap in skupaj z Janjo in Tomažem sem se odpravil peš nekoliko niže, na razgledno ploščad. Čudovito! Katarina se je slabo počutila – “Morda ji lahko to pot olajšam tako, da jo zapeljem do te točke”. Pot je zgledala prevozna (vsi se s to trditvijo niso strinjali), torej smo šli poizkusit! Nekje na polovici poti navzdol smo naleteli na prepreko – ogromno skalo na cesti. “Ni variante, da pridemo tu čez!“
Prečkanje reke/potoka … tega smo se morali hitro navaditi.
Ok, bili smo na ozki enosmerni potki, obrnjeni strmo navzdol, na desni je bil prestrm klanec, na levi pa polja, urejena v terase. Do njih je bilo približno pol metra padca. In tam smo obrnili naše 5,35m dolgo vozilo! Enkrat smo se skoraj prevrnili na bok, v drugem primeru, ko sem se gugal samo na dveh kolesih, pa mi je koristila zapora diferenciala … in je šlo. Pišem v ednini, ker so mi nekje vmes med nešteto poskusi obračanja vsi sopotniki pobegnili iz avta in me zunaj usmerjali – bili so moji park-senzorji 🙂 Adrenalin je bil na višku – morda celo bolj kot takrat, ko sem se šel potapljat z morskimi psi!
Prečkanje reke na lastno odgovornost
Svazi in off road?
Svazi je majhna država, ampak menda precej podobna Južni Afriki. Glavne ceste so res dobre, ampak ceste v vseh parkih, ki smo jih obiskali pa so večinoma le za 4×4 vozila. Tako smo se brez težav vozili po safari parku Hlane ter rezervatu Malolotja. Čeprav so bile ceste včasih tako razrite, da smo se spraševali, če je morda to kdo naredil zanalašč 🙂 Kakorkoli, tudi v Svaziju smo 4×4 sposobnosti našega avtomobila dobro izkoristili.
Čisto suha pokrajina. Safari park Hlane
Zaključek – se je splačalo najeti terenca?
Najem terenskega avtomobila je bila ena izmed najboljših izbir za to vrsto in dolžino potovanja. Le prtljažnik je bil prevelik in za to konstantno razmetan. Ampak to se preživi 🙂 Žal mi je edino za cesto na prelaz Sani Pass. Bral sem, da je to najlepša off road cesta, vendar pa je bila v času naše vožnje tam taka megla, da sem komaj videl nekaj metrov pred seboj. Nobenih razgledov in tudi užitek je bil zato manjši. Pa drugič!
Začetek spusta s planote Sani Top, prelaz Sani pass (2876 m). Na levi odsekano, na desni nasuto, podlaga popolnoma razmočena, vidljivost par metrov pred nami….
Pa še nekaj fotografij …
