Ribnica, kjer je suha roba doma (izlet v Ribnico in okolico)

2,9K

Če vas na hitro vprašam, kaj veste o Ribnici, kaj bi odgovorili? Najbrž vsi najprej pomislite na suho robo, kajne? Tudi midva sva, seveda. Izlet v Ribnico sva si zamislila tako, da bi pobliže spoznala to tradicionalno slovensko obrt ter si ogledala še  Ribniški grad, cerkev, katere zvonika sta Plečnikovo delo in naravo v okolici. Spodaj je seznam znamenitosti v Ribnici in njeni okolici, ki so vredne ogleda oz. obiska.

Izlet v Ribnico – kaj si pogledati?

Suha roba iz Ribnice

Želela sva izvedeti kaj več o suhi robi, zato sva kontaktirala Rokodelski center v Ribnici, ki načeloma ponuja zelo pestro ponudbo prezentacije ribniške obrti kot tudi številne aktivnosti in izdelke na prodaj. Najprej so naju povezali direktno z mojstrom suhe robe, gospodom Francem Jakličem. Oglasila sva se kar pri njemu doma, v domači delavnici mojstra. Nato pa sva si v Ribniškem gradu ogledala še razstavo ribniške obrti, v Rokodelskem centru pa sva lahko videla še nekatere dodatne postopke izdelovanja suhe robe.

Zgodovina suhe robe

Suha roba je najstarejša in najbolj množična obrt v Sloveniji. Gre za izdelovanje predmetov oz. pripomočkov iz lesa. Leta 1492 je avstrijski cesar Ribničanom izdal dovoljenje za prodajo suhe robe (in še nekaterih drugih izdelkov) po celem cesarstvu. Tako je konec 15. stoletja postal uraden začetek suhorobarstva pri nas, a najverjetneje se je obrt razvila že veliko prej. Ribničani  so z “nahrbtnikom” iz suhe robe (imenovan krošnja) hodili po celem takratnem avstrijskem cesarstvu in tudi onkraj njega in prodajali svojo suho robo. Zabavljači so bili že takrat – to je bila marketinška strategija, bi danes rekli. Z nekaj vici in šaljivkami na svoj račun, so ljudi spravili v dobro voljo, potem pa jim ponudili svoje izdelke.

Časi se spreminjajo, modernizirajo in tako se spreminjajo tudi potrebe ljudi. Temu pa se prilagajajo tudi ribniški mojstri suhe robe. Dandanes so določena orodja že zamenjali stroji in jih zato skorajda ne izdelujejo več. Po drugi strani pa se npr. razvija bolj dizajnersko rokodelstvo. Tako se je razvila “moderna suha roba” pod znamko Ribrand, ki je na ogled in za prodajo v Rokodelskem centru.

Na kratko o suhi robi

Suha roba ni ena, pač pa obstaja kar 9 specializacij znotraj suhe robe. Kdo bi si mislil, da je suha roba tako kompleksna. Nekateri mojstri se specializirajo za izdelavo sit, drugi delajo kuhalnice, tretji košare, četrti grablje in podobno orodje … Takole se glasi seznam vseh zvrsti suhe robe: obodarstvo, podnarstvo, posodarstvo, žličarstvo in kuhalničarstvo, ročno mizarstvo, orodjarstvo, strugarstvo, pletarstvo, zobotrebčarstvo, rešetarstvo in krošnjarstvo. Vsak mojster suhe robe se spozna na eno obrt in izdeluje le to. Npr. gospod Jaklič, ki sva ga obiskala, je posodar. To pomeni, da dela tipične lesene škafe, sodčke in ostale posode.

Suhe robe ne izdelujejo le v Ribnici, pač pa na širšem področju v okolici Ribnice. Vsaka vas je imela svoje specifike. Ena vas je npr. izdelovala le kuhalnice in posode, druga pa samo zobotrebce, spet tretja pa se je specializirala v orodjarstvu. Na to, katera obrt se je razvila v posamezni vasi, je vplivala njena lega in okolica. Predvsem je bilo pomembno, kakšen les je bil na razpolago. Ni namreč vsak les dober za vsak tip suhe robe.

Kje kupiti suho robo?

Po ogledu delavnice in razlagi gospoda Jakliča, sva bila tako navdušena, da sva seveda kar tam pri njemu kupila nekaj posod (eno za čebulo, eno za česen, eno za čaj …). Bi jih še več, če bi jih imel na zalogi 🙂 Njegova žena pa izdeluje vzglavnike iz lesenih opilkov, ki noro lepo dišijo in so presenetljivo udobni. Dalje se da suho robo videti in kupiti v Rokodelskem centru v Ribnici, potem pa je tu še letni Ribniški sejem (prvo nedeljo v septembru). Ribničane pa se najde tudi na stalnih tržnicah po Sloveniji ali pa pred večjimi supermarketi. Najbolj avtentične stvari se gotovo dobijo v Ribnici in okolici, pa tudi cene niso zasoljene.

Zvonik v Ribnici

Sedaj pa se posvetimo še ostalim znamenitostim Ribnice. V centru Ribnice pozornost pritegneta zvonika župnijske cerkve sv. Štefana. Sta namreč delo našega slavnega arhitekta Jožeta Plečnika. Ko boste pogledali zvonik, vam bo takoj jasno, kateri del je zrisal Plečnik in kaj je starejšega izvora. Namreč, ribniška cerkev je bila med drugo svetovno vojno poškodovana (zgorela je celotna streha, tudi na zvonikih) in ko so jo obnavljali, so za načrte za obnovo zvonikov prosili Jožeta Plečnika. Takrat je bil že zelo star in se je dela najprej otepal, potem pa je le sprejel in narisal še svoje zadnje delo – streho oz. vrh zvonika na ribniški cerkvi.

Ribniški grad

Če sem čisto odkrita, sploh nisem vedela, da je v Ribnici kakšen grad. Ampak, ko pa sva se mu približevala, pa sva bila oba navdušena nad lepoto gradu! Res škoda, da takih lepot ne poznamo.

Še preden sva zares vstopila skozi grajsko obzidje, naju je navdušil izredno fotogeničen most nad reko (rečico) Bistrico. Potem pa sva vstopila skozi vrata v obzidju in se znašla na lično prenovljenem grajskem posestvu. Od originalnega gradu je ostalo bolj malo, saj je bil med 2. svetovno vojno podrt. V letih po vojni so grad deloma obnovili.  Na sredini grajskega posestva so pustili nekaj zidov (tloris), ki nas spomnijo na dejstvo, da so tam nekoč stale mogočne dvorane in sobane. Obnovili in dozidali so dva grajska stolpa in ju povezali s hodnikom. V enem stolpu je bila v času najinega obiska razstava o čarovništvu na Slovenskem, saj so zadnjo čarovnico menda sežgali ravno v Ribnici. V drugem pa je razstava rokodelstva v Ribnici, kjer je predstavljena suha roba in lončarstvo – dve tipični obrti v Ribnici. Na grajskem dvorišču je tudi prijetna kavarna – idealna za sprostitev v poletnih dneh.

Izvir Ribnice

Na info točki v Ribniškem gradu nama je uslužbenka čisto slučajno omenila, da urejajo pohodniško pot do izvira reke Ribnice, vendar pa ta še ni končana. Rok je takoj zgrabil idejo in nekaj minut kasneje sva se že peljala v smeri izvira in potem peš nadaljevala iskanje.

Na koncu sva le prišla do zelenih izvirčkov, že rahlo razmajanih lesenih mostičkov in pa čisto mirne okolice. Izvir Ribnice ni nič posebnega, niso to Zelenci. Je pa lep, ker je odmaknjen in nepoznan, ker se je treba malo izgubiti, da prideš do tja.

Nova Štifta

Na poti proti Ljubljani sva se ustavila še v Novi Štifti. V Ribnici so nama tako pohvalili cerkvico in hiško na drevesu, da sva morala zaviti še tja. Cerkev Marijinega vnebovzetja v Novi Štifti ima osemkotno ladjo in kvadratni zvonik s porezanimi vogali. Po eni strani majhna cerkev, po drugi pa izredno veličastna. Cerkev so zgradili v začetku 17. stoletja in takrat so pred cerkvijo posadili dve lipi, ki stojita še danes! Skoraj 400 let stari lipi še danes dajeta obilo pridelkov (Rok se je dogovoril z župnikom, da lahko pride nabirat cvetove za čaj), poleg tega pa večja lipa “gosti” tudi že prej omenjeno hiško na drevesih.

Grad Turjak in Bajdinški slap

Na poti proti Ljubljani je še en zanimiv kraj. Ne spada več v ribniški občino, ampak je tik ob glavni cesti do Ribnice in ga bom zato omenila kar tukaj. Govorim o Turjaku. Turjak je staro naselje v Sloveniji, približno 25km južno od Ljubljane. Turjak verjetno vsi poznamo po mogočnem gradu Turjak oz. turjaškem gradu, katerega lastniki so bili do nedavnega grofje Auerspergi. Rodbina ima svojo grobnico na sicer majhnem pokopališču v Turjaku in zadnja zapisana na nagrobniku, je umrla le nekaj let nazaj. Kar pomeni, da grofje Auerspergi še obstajajo!

Poleg gradu in pokopališča je ogleda vreden tudi Bajdinški slap. To je približno 8m visok slap, ki se nahaja slabih 15 minut hoje stran od Turjaka. Od Turjaka se spustimo dol v dolino potoka Bajdinškega, potem pa je treba do slapu zadnjih nekaj metrov ob oz. kar po strugi potočka. Nazajgrede pa je treba malo zagrizti v klanec, da se pride nazaj do avtomobila. Precej nepoznana zadeva in idealna za kratek sprehod po naravi.

 

Ugotovila sva, da nama je na potovanjih zelo všeč, kadar vidiva, kako nekaj deluje, kako nekaj nastane. V zadnjih letih sva se na potovanjih udeležila številnih takih ogledov, npr. destilarno ruma na Jamajki, hidroelektrarno v Paragvaju … Zato sva si toliko bolj želela spoznati še kakšno slovensko obrt, videti, kako jo izdelujejo in se podučiti o njeni zgodovini. Iz ogleda mojstra suhe robe v Ribnici pa je nastal en prav lep izlet, ko sva dodala še nekaj naravnih in kulturnih znamenitosti.