Černobil in Pripjat – postapokaliptični mesti

Tisti nekoliko starejši se nesreče v Černobilu verjetno še dobro spomnite. Mi, nekoliko mlajši pa smo o teh dogodkih tudi že veliko slišali. Na kratko: pred približno 30 leti se je v tamkajšnji jedrski elektrarni zgodila huda nesreča, ki je povzročila radioaktivno kontaminacijo na širokem področju današnje Ukrajine in Belorusije, takratne Sovjetske zveze. Danes, 30 let po katastrofi je izlet v Černobil varen za dnevnega obiskovalca in tudi zelo poučen.

Zapuščeni kraji okoli nekdanje jedrske elektrarne Černobil

Kaj točno se je dogajalo v Černobilu? Jedrska katastrofa v Černobilu

Nesreča: 26.4.1986

26. aprila leta 1986 se je v jedrski elektrarni v Černobil zgodila nesreča. Razlog naj bi bila deloma človeška napaka, deloma pa slaba gradnja in slabi materiali. Tistega dne v zgodnjih jutranjih urah so v reaktorju št. 4 testirali varnostni sistem. Pravijo, da so bili zaposleni v elektrarni neusposobljeni za delo in da so storili napako pri teh testih. Posledica je bila eksplozija v jedrskem reaktorju, ki je sprožila najprej požar, nato še več eksplozij. Te pa so uničile streho reaktorja, skozi katero je potem šel oblak radioaktivnega materiala. Večinoma so bili to zelo nestabilni (radioaktivni) atomi urana in joda ter nekoliko dlje živeči izotopi cezija, stroncija in plutonija, ki so še danes prisotni v okolici Černobila. Veter je večino sevanja odnesel na sever v Belorusijo in nato naprej proti vzhodu do Švedske in celo do Islandije.

Sevanje v Černobilu danes je “le” 5uSv/h

Evakuacija

Evakuacijo ljudi iz najbližjega kraja Pripjat so začeli šele en dan kasneje. Tam je živelo približno 50 tisoč ljudi, večinoma delavcev v elektrarni in njihovih družin. Nato so 2 dni kasneje razglasili 10km cono nevarnosti radiacije in evakuirali še ljudi iz vseh okoliških vasi. Nekoliko kasneje so razglasili še večjo, 30km cono okoli reaktorja in evakuirali še preostale vasi ter mesto Černobil.

Evakuirani kraji so ostali taki, kot so jih ljudje pustili.

Smrtne žrtve

Sama nesreča ni terjala veliko smrtnih žrtev: 2 osebi sta umrli zaradi same eksplozije, 28 gasilcev in vojakov pa je umrlo za radiacijsko boleznijo v naslednjih tednih, saj so med gašenjem požara prejeli smrtno dozo radioaktivnega sevanja. Le-ta vpliva direktno na DNK naših celic in ga poškoduje do te mere, da se celice ne morejo več deliti in začno odmirati. To pa vodi v razkroj in odpoved organov in posledično smrt.

Zapuščen vrtec je močno radioaktiven in izredno strašljiv: vse je ostalo na svojem mestu

Sarkofag – zaščita pred sevanjem uničenega reaktorja

Do konca leta 1986 so okoli uničenega reaktorja postavili betonski sarkofag, torej debelo betonsko strukturo, ki zadržuje sevanje v notranjosti reaktorja. Že takrat je bilo to mišljeno kot začasna rešitev, po približno 25 letih pa so se na sarkofagu začele pojavljati razpoke. Raznorazne organizacije in različne evropske države so donirale denar za gradnjo novega sarkofaga. Tokrat so naredili še večjo jekleno strukturo, ki pokriva tudi prejšnji betonski sarkofag in naj bi zdržala približno 100 let. Ta sarkofag je bil končan novembra 2016 in zaradi njega je sevanja v Černobilu in okolici danes bistveno manj kot pred tem.

Nov, jeklen sarkofag, ki prekriva uničeni reaktor št. 4

Stanje v Černobilu danes

Ne boste verjeli, ampak še vedno so ljudje zaposleni v jedrski elektrarni Černobil. Res je, da elektrarna ne obratuje več, a tudi kot tako jo je treba vzdrževati, nadzorovati stopnjo sevanja ter poskrbeti, da se le-ta ne bi povečala. V mestu Černobil tako živi približno 150 ljudi, večina jih dela v elektrarni, so pa tu še »podporni« kadri: kuharji, vozniki, uradniki.

Pripjat je bilo mesto le 2km stran od same elektrarne in je danes popolnoma zapuščeno. Pravijo mu mesto duhov, saj je skoraj vse tako, kot je bilo pred 30 leti, preden so ga evakuirali. Knjige so še na knjižnih policah, otroške igrače še ležijo naokoli, zabaviščni park, ki nikoli ni bil zares odprt, je še vedno tam … Na slikah se vidi, da je vse tako, kot je bilo, le nekoliko bolj zaraščeno s travo in grmovjem.

Nekdanji hotel v mestu Pripjat

Obisk Černobila

Za vse radovedneže in avanturiste je obisk Černobila obvezen, saj je to verjetno najbolj odbit, poseben, malo nevaren, predvsem pa pristno adrenalinski kraj v Evropi, ki ga lahko najdemo.

V Černobil oz. v 30km zaprto območje se da priti le z agencijo. Mi smo uporabili UkrainianWeb, zelo pohvalijo pa tudi SoloEast agencijo. Rezervacijo ogleda je treba storiti vsaj 10 dni pred planiranim obiskom, saj mora agencija za vas urediti dovoljenje za vstop v to območje – in to traja približno 10 dni. Cena takega izleta je od 75€ dalje (odvisno od zasedenosti). Za ogled Černobila morate imeti nujno zaprte čevlje, dolge hlače in majico z dolgimi rokavi! Gre se za vašo varnost, saj na ta način prejmete najmanj radioaktivnega prahu. Izlet se začne v Kijevu, od koder je potem približno 2h vožnje do vstopne točke. Tam potem preverijo dovoljenja in potne liste, nato pa se začne dejanski ogled.

Zapuščen zabaviščni park znotraj Černobila

Černobil ali Cona 3

Najprej smo se ustavili v mestu Černobil, ki je v coni 3, torej z najmanj sevanja. Življenje tam poteka dokaj normalno. Imajo avtobusno postajo, pošto, trgovino, restavracijo, bloke s stanovanji in hotel. Poleg tega so uredili tudi spominski park, kjer je najbolj impresivno »pokopališče« vasi, ki so izginile po nesreči. Večino hiš v teh vaseh, ki so v coni 2, je bilo porušenih in zakopanih v zemljo, saj so se na ta način znebili radioaktivnega sevanja. Vendar jih nekaj še stoji: večinoma so zapuščene, prazne, kot na primer otroški vrtec, ki je bil najbolj srh vzbujajoči del našega ogleda. Nekatere hiše pa so še domovanje najbolj vztrajnim Ukrajincem.

Černobil – 2 ali Cona 2

V coni 2 se nahaja še ena stvar, zaradi katere je obisk Černobila nekaj tako posebnega. V gozdu, skrit od pogledov in dosega ostalih ljudi je bil Černobil-2 – tajno vojaško mesto, kjer so Rusi postavili eno večjih anten oz. satelitov. Ta zadeva je megalomanske velikosti: v višino meri 150m, v dolžino pa kar 500m!!! Noro, kakšna ogromna stvar, še bolj noro pa je, da je bila postavljena dokaj »na blef«. Postavili so jo, da bi zaznala morebitne zračne napade Američanov med hladno vojno. Dejansko pa ni delovala najboljše. Predvsem je motila radijske signale daleč naokoli in porabljala ogromno elektrike. Zato so jo tudi postavili tako blizu elektrarne – da je sploh lahko obratovala. Zaznala pa je lahko samo skupino raket, ne pa posamezne. Torej, dejansko ni nikoli služila svojemu namenu.

Nekdanja sovjetska antena, ki nikoli ni služila svojemu namenu

Danes ta stvar stoji tam in čaka … Da bi pustili, da se podre, ne bi bilo najbolj varno, saj lahko zrušitev tako ogromne zadeve sproži vibracije, ki bi lahko pretresle jedrsko elektrarno in sprožile uhajanje sevanja. Denarja za njeno razmontiranje pa Ukrajina tudi nima. Anteno se da videti od zunaj in se sprehoditi ob njej, prav tako pa se da vstopiti tudi v kontrolno sobo antene, ter se sprehoditi po podzemnih hodnikih. Za vse kable in električno napeljavo za to anteno so namreč pod zemljo zgradili 800m dolg rov!

Jedrska elektratna Černobil in mesto Pripjat – Cona 1

Sledil je še ogled same jedrske elektrarne. Seveda le od zunaj in z varne razdalje. Ali ste vedeli, da je imela Sovjetska zveza namen zgraditi še več reaktorjev? Št. 5 so ravno zaključevali, šesti reaktor pa so začeli graditi, ko se je zgodila nesreča, ki je potem prekrižala vse načrte. Še ena zanimivost: mimo jedrske elektrarne je tekla reka, ki so jo uporabljali za hlajenje reaktorjev. Seveda je voda oz. mulj danes močno kontaminiran z radioaktivnim prahom. A življenje teče dalje in v reki živijo OGROMNI somi! Zakaj so tako veliki, verjetno ni treba posebno razlagati 😉

Ogromne ribe, ki živijo v reki Pripjat

Še zadnja stvar, ki smo si jo ogledali tekom naše ture, je bilo mesto Pripjat, mesto duhov. Meni je bil tam najbolj zanimiv zabaviščni park, ki so ga imeli namen odpreti za praznik dela (prvi maj) tisto leto. Nesreča pa se je zgodila 26. aprila zjutraj. Zabaviščni park so potem na hitro, za nekaj ur odprli naslednji dan, 27. aprila – toliko, da so ljudi nekoliko zamotili, preden so začeli z evakuacijo.

Roka pa so najbolj pretresle obleke gasilcev, ki so gasili požar na reaktorju. Te so še vedno spravljene v bolnišnici v Pripjatu in so zelo, zelo radioaktivne. Seveda jim nismo prišli blizu, saj vstop v zapuščene hiše v Pripjatu ni dovoljen. Razloga za to sta dva: radioaktivnost je v zaprtih prostorih višja, poleg tega, pa nikoli ne veš, kdaj se bo kaj zrušilo. A že dejstvo, da veš, da je nekaj tako nevarnega kot so te obleke gasilcev blizu tebe, je strašljivo.

Bolnišnica v Pripjatu, ki hrani izredno radioaktivne obleke gasilcev

Ob zaključku izleta so nam v Černobilu v hotelu postregli še s tipičnim ukrajinskim borštom (juho iz rdeče pese), nato pa nas utrujene odpeljali nazaj v Kijev.

Pred odhodom iz Černobila so preverili, če smo dobili preveč sevanja.