3,6K

Za pretekli vikend sva dobila na testiranje novega Jeepa Compass. Ja, malo razlike od lani, ane? Lansko poletje sva namreč testirala Hondo Civic v Vipavski dolini – odličen športen avto, letos pa naju bolj privlačijo terenska vozila (nekaj velikega se pripravlja, vam povem ;)), zato sva se odločila preiskusiti kar Jeepa, kralja in začetnika vseh terencev. Na žalost sicer Jeep Wrangler ni bil na razpolago, sicer bi stestirala tisto mrcino, sva pa dobila Jeep Compass, ki je malo bolj umirjena in civilizaciji primerna verzija 🙂

Vreme za vikend je bilo noro lepo, imela sva avto, ki naju lahko popelje, kamor bi hotela … torej, kam na izlet po Sloveniji? Idej ogromno, časa premalo, jaz bi šla v gore, Rok rajši kaj bolj ležernega … Pa sva naredila kompromis: najprej greva v gore, na Raduho, ki je čisto nezahteven hrib. Ker sva bila povabljena na družinsko praznovanje z večerjo v grad Mokrice, sva se torej iz Štajerske odpeljala na Dolenjsko in nadaljevala z raziskovanjem lepot okolice Kostanjevice na Krki.

Sprva sva mislila, da bo to bolj tak “nič posebnega” izlet, nič zanimivega ni bilo pričakovati na poti, a naša Slovenija nas vedno znova preseneča. Koliko lepot imamo tudi v “kar enih krajih”.

Iz Ljubljane do koče na Loki pod Raduho

Dajte za foro v Google maps vtipkat koča na Loki pod Rahudo. Sedaj pa od-zoom-ajte … a vam je jasno, kje je to? Meni se je zdelo res kar nekje, sredi ničesar 🙂 Iz Ljubljane sva se še v temi odpeljala proti Kamniku in nato na prelaz Kranjski Rak – to morda poznate, saj je izhodišče za vzpon na Veliko planino. Tam se je ravno začelo daniti in ozka ter ovinkasta pot dol do kraja Luče je bila naravnost čudovita. Sonce je nežno sijalo skozi drevesa, listje ob cesti je šelestelo in se vrtinčilo, ko je pred nama vozil tovornjak, pašniki so bili še zeleni in so se svetili v jutranjem soncu in rosi. Idila, vam pravim.

Malo za Lučami je bil odcep za kočo na Loki. Tam se tudi začne makadam in takrat sva bila res vesela, da sva najin avto (Hondo Civic) zamenjala za Jeep Compass, ki je bistveno višji avto in zelo lepo amortizira tresljaje na razgibanem terenu. Še pol ure vožnje po ovinkih in luknjah in bila sva pod kočo. Številni avtomobili so bili parkirani ob cesti in tale Jeep, ki ima funkcijo zaznave prostega parkirnega mesta, je pridno piskal in opozarjal, kje lahko parkirava 🙂 Seveda sva šla z Jeepom čisto do konca in parkirala v konkretnem blatu, kjer se cesta konča. Najina Honda bi nasedla, zakopala tam notri, Jeep pa je lepo brez težav zapeljal v blato in parkiral.

Sprehodila sva se gor na Raduho, pa dol do koče na Grohatu in nazaj. Pot je bila lepa, jesenska narava pa je postregla s čudovitimi razgledi na obarvana drevesa ter kontrastno zimzelene borovce. Pa čisto mlade ovčke sva srečala na poti.

Čez drn in strn iz Luč do Brežic

Ko je prišel čas, da sva se odpeljala proti Dolenjski, sem dala v avtomobilsko navigacijo najin cilj in Jeep naju je usmeril na cesto, ki gre direktno proti jugu. Preko Luč, Mozirja, Celja, Laškega, Zidanega Mostu, do Krškega in šele tam na avtocesto za zadnjih nekaj kilometrov do gradu Mokrice. In veste, koliko časa je navigacija preračunala, da se bova vozila? Debele 3h! Jaz, kot (trapasta) Ljubljančanka si nikoli nisem mislila, da se bom po Sloveniji vozila več kot 2h kolikor je iz Ljubljane do madžarske meje 🙂

Na poti sva se ustavila v Celju in si ogledala Celjski grad oz. tisto, kar je od njega še ostalo. Peljala pa sva se mimo Sevniškega gradu in gradu Brestanica, za katera sicer ni bilo časa, a sta zgledala fenomenalno. Sklenila sva, da ju obiščeva ob naslednji priložnosti.

Lahkih nog naokrog po Dolenjski

Kostanj

Naslednji dan sva se zbudila na Dolenjskem in prva stvar zjutraj, še pred zajtrkom je bila: Kostanj!!!! Eno vrečko v roke, gojzarje na noge in sva jo mahnila v bližnji gozd.

Najprej je bilo: “Ah, vse je že pobrano…”

Potem: “Ooo, lej tukej pa je nekej kostanja!”

In čez eno uro je bilo: “Ok, zdej morva pa res nehat. Ampak, čaki, sam še tega … pa glej, kok je ta lep! Še tega, pol pa res greva nazaj.” 🙂

Kaj bova z vsem kostanjem še ne vem, verjetno se bova lotila delat kostanjevo torto, saj ima Rok kmalu rojstni dan.

Galerija Božidarja Jakca

Sledila je vožnja do Kostanjevice na Krki in ogled Galerije Božidar Jakac. Če se bo kdo vozil po teh koncih, toplo priporočava ogled galerije. Pa vzemite vodstvo, ker le tako boste znali res ceniti umetnost, ki je tam predstavljena. V galeriji sem bila že enkrat prej in takrat sem se sprehodila skozi. Kot nepoznavalec umetnosti sem šla pač skozi vse prostore, ošvrknila slike in kipe in šla dalje. Tokrat pa nas je vodila kustosinja Kristina, iz katere kar žari navdušenje nad umetnostjo in ponos, kaj vse hranijo v Galeriji Božidar Jakac. Fenomenalne stvari, vam povem. Več o sami galeriji bom pisala v naslednji objavi, sicer bi bila tale predolga. Klik semle: Kostanjevica in Galerija Božidar Jakac.

Sledil je še ogled Kostanjevice na Krki in njene okolice, o kateri lahko več preberete v objavi: Kostanjevica na Krki – znamenitosti in izleti v okolici.

Navdušena sva nad našo Slovenijo. Koliko lepot skriva naša mala državica in koliko krajev imava še za obiskati! Nek gospod nama je nekoč rekel: “Nekateri ljudje pravijo, da bodo potovali po svetu šele takrat, ko bodo dodobra poznali Slovenijo. Ampak ti ljudje ne bodo nikoli potovali, ker je v Sloveniji toliko stvari za videti, da jih v enem življenju ne uspeš vseh obiskati.” Mislim, da je imel prav. Slovenija je lepa.