Razgledni gori Sass Rigais in Seceda, Dolomiti + Val di Funes

3,K

Dolomiti so pravljični, čudoviti in brez primere. Mene vedno očara tista živa zelena barva pašnikov in travnikov pod gorami, Roka pa dejstvo, kako se Dolomiti strmo dvignejo nad okolico. Skorajda ni položnih grebenov, vse je praktično vertikalno. Tokratni izlet v Dolomite je bil v predel Val Gardena (Gröden) in Val di Funes (Villnöß). Želja je bila osvojiti eno konkretno goro (po možnosti tritisočaka) in narediti kakšen lažji, ampak razgleden treking. In tako sva izbrala goro Sass Rigais, 3025m in razgledno goro Seceda, 2519m, za konec pa obiskala še dolino Val di Funes.

Prejšnjič, ko sva bila v Dolomitih, pa sva se ustalila v Cortini d’Ampezzo in raziskala njeno okolico. Več preberi tule: 3 čudovite ture v okolici Cortine d’Ampezzo, ki jih lahko prehodi vsak. 

Sass Rigais, 3025m, Dolomiti

Sass Rigais je z višino 3025m najvišja gora v skupini Odle nad Val Gardeno. Midva sva sprva iskala vzpone na gore nad dolino Val di Funes in tako našla Sass Rigais, ki je mejna gora med Val di Funes in Val Gardeno. Sass Rigais ponuja čudovite razglede na obe dolini, na skupino Sassolungo, Piz Boe in na slavno ter razgledno Secedo, o kateri bom pisala spodaj.

Vzpon na Sass Rigais

Vzpon na Sass Rigais precej krajši iz Val Gardene kot iz Val di Funes, zato sva pač izbrala tega. Še vseeno pa je to kar konkreten vzpon, kjer sva naredila približno 1300m višinskih metrov in hodila 4,5h, od tega je približno 1h plezanja po ferati. Ampak pojdimo po vrsti:

Izhodišče za Sass Rigais: Selva di Val Gardena

Izhodišče za vzpon na Sass Rigais je kraj Selva di Val Gardena (Wolkenstein in Gröden). Tam sva se peljala do zadnjega (najvišjega) parkirišča s koordinatami: 46.565207, 11.750956 . Cena parkinga je 5€ za cel dan oz. 10€ za dva dni. Od tu sva se podala na približno 1h dolgo pot do koče Rifugio Firenze (Regensburgerhütte). Ta del poti se lepo zložno vzpenja po široki gozdni poti. Ravno prav za ogrevanje 😉

Stvar bi si lahko olajšala tako, da bi šla z gondolo Col Raiser iz sosednje vasi, Santa Cristina Valgardena (Sankt Cristina in Gröden). Od tam je potem približno 15 minut hoje do Rifugio Firenze, pa še to gre navzdol. Z gondolo bi si prihranila 300 višinskih metrov in eno uro hoje. Težava tega je, da gondola začne vozit šele ob 8:30, midva pa sva dolgo turo želela začeti prej. Deloma zaradi vremena (popoldne je bilo napovedano oblačno vreme), deloma pa zato, da se izogneva gneči. Cene in vozne rede gondole si lahko pogledate tule.

Od Rifugio Firenze čez dolino Val d’la Salieries

Od koče je najprej pol ure hoje po pašnikih (midva sva spet bežala pred kravami, tokrat sicer ne zato, ker bi naju katera napadla, ampak iz preventive 🙂 ), potem pa sva prišla do razpotja. Dve poti sta na Sass Rigais. Desna in leva oz. vzhodna in južna. Obe imata pod vrhom ferato, le da je tista na južni poti nekoliko lažja. Zato sva za vzpon izbrala vzhodno pot, za spust pa južno. Namreč po ferati se je lažje vzpenjati kot pa spuščati.

Ta del poti od koče pa do razcepa je bil verjetno najlepši. Nežni jutranji sončni žarki so prav lepo božali zelene travnike in jim dajali čudovito barvo. Razgledi na okoliške gore so bili jasni in fascinantni, midva pa ravno prav segreta in še ne utrujena.

S tem, ko sva izbrala vzhodno pot, sva se kmalu znašla v dolini Val d’la Salieries. Pravzaprav gre za melišče med dvema gorama. Šlo je počasi. Cik-cak sva se vzpenjala proti grebenu. Na srečo je bila pot še v senci, ker v žgočem soncu bi bil ta del bistveno bolj naporen. Po približno 2h od kar sva jo mahnila mimo koče, sva prišla na sedlo. Tam sva si privoščila malico z razgledom na Sassolungo, potem pa si nadela opremo za ferato (rokavice, čelado, pas in samovarovalni komplet) in se podala v skale.

Ferata na Sass Rigais

Zadnja ura hoje na Sass Rigais je ferata. Pa brez skrbi, ferata je dokaj lahka. Ocena A/B. Uporaba jeklenice za izkušenega plezalca/pohodnika niti ni ves čas potrebna. Ampak midva sva se kar pridno vpenjala. Zato, ker so določena mesta zelo izpostavljena, prepadna, midva pa že nekoliko utrujena. Ziher je ziher 😉 Pa če imava opremo, jo je treba uporabit, kajne?

Vrh sva osvojila po približno 4,5h hoje. Razgledi so bili noro lepi. Val di Funes na eni strani, Val Gardena na drugi in pa gore v Dolomitih. Ena lepša kot druga, ena bolj mogočna kot druga … Res, zato se splača v hribe. Po te čudovite razglede.

Po še eni malici na vrhu sva se začela spuščati nazaj v dolino po južni poti. Ferata tukaj je res lažja in predvsem krajša. Kar hitro sva bila spet dol pri razcepu in spet sva se na daleč izogibala kravam. Na tistem razpotju sva se namesto dol proti Rifugio Firenze obrnila proti zahodu, v smeri Secede.

Pieralongia – znameniti skali v Dolomitih

Na poti med Sass Rigais in Secedo se nahaja še ena naravna znamenitost: Pieralongia. To sta dve poševni skali, ki sta vsaka pod kotom 45 stopinj in tako ustvarjata okvir za razglede na Dolomite. Od gondole Col Raiser do Pieralongia je pol ure hoje, od Rifugio Firenze pa slabo uro.

Seceda, 2519 – nori razgledi v Dolomitih

Če boste kaj brskali po spletu in iskali fotografije Dolomitov, boste gotovo zasledili razgled s Secede. Kako naj vam ta razgled sploh opišem? Bom poskusila, ampak to morate videti, doživeti, da boste res doumeli lepoto. Torej, od Secede se gorski greben najprej nekoliko spusti, preden se mogočno dvigne skupina Odle (med njimi je tudi Sass Rigais). Ta del grebena, ki je še relativno nizek, je na eni strani strmo odsekan in kamnit, siv. Na drugi strani pa se greben zložno spušča proti Rifugio Firenze. Ta del grebena je tiste dolomitske živahno zelene barve in ravno ta kontrast: siva strmina in zelen položen teren ter gore v ozadju naredijo Secedo tako posebno.

Od Rifugio Firenze je do Secede približno 1,5h hoje, od zgornje postaje gondole Col Raiser pa 1h. Midva sva seveda prišla z gore Sass Rigais in je bilo hoje temu primerno več.

V celem dnevu sva tako naredila 1400 višincev, 22km po poti, hodila pa sva več kot 11h (vključno s pavzami). Bil je nor dan v vseh pogledih. Razgledi so čudoviti, pokrajina okoli naju je bila res dih jemajoča, pa tudi sam vzpon, ferata, hoja … res lepo in nikjer prezahtevno. Ampak cel dan skupaj, osvojiti oba vrhova, je bilo pa tudi noro. Naporno, ampak vredno.

Val di Funes

Naslednji dan sva imela željo osvojiti še eno goro v bližini Passo Gardena. Pa je bilo vreme že spet kislo, pa tudi najine noge so bile kar precej utrujene. Zato sva se iz kraja Colfosco, kjer sva kampirala, odpeljala čez nešteto ovinkov, preko prelaza Passo delle Erbe (Würzjoch) in po izredno ozki ter ovinkasti cesti v prečudovito dolino Val di Funes. Val di Funes oz. po nemško Vilnöß se nahaja na drugi strani masiva Odle, kjer sva prejšnji dan hodila. Z druge strani so gore še bolj mogočne, ker se dvigujejo še bolj direktno gor. Odločila sva se le za krajši sprehod po tej dolini. Izhodišče je bila vas Santa Magdalena (St. Maddalena). Tam sva potem uživala v razgledih na gore (kolikor se jih je videlo, pokazalo skozi oblake), na prikupno cerkvico San Giovanni in okoliške zelene pašnike s tipičnimi tirolskimi gasthofi.

Nasveti za Secedo in Sass Rigais

Seceda pa je res lahko dostopen hrib. Dobesedno vsak lahko pride tja. Lahko greste peš od parkirišča (tako kot midva), lahko se poslužite gondole Col Raiser in potem nadaljujete peš. Še lažja možnost pa je, da greste od gondole do sedežnice Fermeda in se z njo odpeljete prav do vrha. Stvar izbire posameznika. Midva sva mnenja, da so razgledi lepši in bolj doživeti, če si jih zasluživa, če se malo potrudiva, da prideva do tja. Seveda pa naj vsaj ravna po svojih zmožnostih.

Prenočišče v bližini Secede – najina prigoda

Joj, s prenočiščem sva imela toliko “kolobocij”. Najin osnovni plan je bil, da bi prespala v koči Rifugio Firenze. Tja gor bi šla z gondolo Col Raiser, saj bi s seboj nesla veliko opreme, hrane za 2 ali celo 3 dni v Dolomitih. Na spletni strani od koče sva izpolnila obrazec za povpraševanje. Sprva sva želela iti v Dolomite od četrtka do nedelje. Rok je kaj hitro dobil potrditveni email, da imajo prosta ležišča in da naj samo še on potrdi, da res prideva. V tem času, pa se je vremenska napoved poslabšala in ni bilo smisla hoditi že v četrtek. Rok je napisal email, če lahko spremenimo datume na petek – nedelja. Brez odgovora …

Še jaz sem na spletni strani izpolnila nov obrazec z novi datumi, spet brez odgovora. Bil je že petek dopoldan, ko še nisva vedela, kje bova lahko spala v Dolomitih. Odločila sem se, da pokličem gor na kočo. Odgovor je bil: “Ta vikend smo čisto polni!”

Camping Calfosch Almi

Sprememba plana! Hitro sem na internetu poiskala najbližji kamp, ki je sicer slabo uro vožnje stran od izhodišča za Sass Rigais. Camping Calfosch Almi se nahaja v kraju Colfosco (Kolfuschg), to je na drugi strani prelaza Passo Gardena. Ni ravno najbližje, ampak kaj pa sva želela. Hitro sva spakirala vso kamping opremo in na pot v Italijo. Ko sva bila že skoraj v kampu, je Rok pogledal svoj email. In prebere odgovor iz koče Rifugio Firenze: “Lahko prideta tudi v petek.” Jao! Kaj pa sedaj? Bila sva prepozna, da bi ujela zadnjo gondolo tisti dan, da pa bi peš hodila po dežju in z vso opremo gor do koče, se nama pa tudi ni zdelo. Tako sva potem zavila kamp in tam prenočila.

Tisti, ki spremljate najin Instagram, ste verjetno prebrali tudi to, kako neprijetno je bilo kampiranje. Predvidevala sva, da bo v Dolomitih mrzlo. Ampak, če pakiraš pri 35 stopinjah v Ljubljani, se težko pripraviš na tak mraz. Prva noč v šotoru je bila GROZNA. Še zaspala nisva, ko naju je že zeblo. Iz avta sva vzela še dodatno deko, ki jo imava sicer v prtljažniku in se preko spalk pokrila še z njo. Čeprav sva imela topli spalni vreči, tople obleke, še dodatno deko, je mene treslo od mraza. Ampak to še ni vse. Sosedje v prikolici so imeli celo noč luč, ki je svetila ravno na najin šotor. Tako sem celo noč spala s tisto masko za oči z letala.

Ampak tudi to še ni vse. Celo noč sem se premetavala, vse me je bolelo, nisem našla udobne pozicije. S tem sem ves čas budila Roka, ki seveda ni bil ravno srečen. Jaz pa sem si mislila, da sem se očitno razvadila v domači postelji. Namreč, zadnjič sva spala v šotoru eno leto nazaj v Tayroni (Kolumbija). A se je izkazalo, da nisem razvajena, pač pa je moja samonapihljiva blazina spustila in tako sem celo noč spala praktično na tleh! Joj, kako vesela sem bila, da je budilka zjutraj zazvonila ob sicer nečloveški uri (4.30!) in sem lahko vstala. Bila sva malo nenaspana, ampak so čudoviti razgledi naslednjega dne odtehtali.