Amalfijska obala in Neapelj – vikend izlet

1,2K

S prijateljico sva se dogovorili, da greva kar tradicionalno vsako leto za en vikend nekam skupaj na izlet. Letos sva se na pot odpravljali konec novembra in za destinacijo izbrali Neapelj. Ampak najin pravi cilj niti ni bil zares Neapelj, pač pa Amalfijska obala. Fotografije čudovitih italijanskih vasic, limonchella, morja, plaž … so naju pritegnili tja. Zraven pa sva dodali še ogled mesta Herculaneum (ki je bilo – podobno kot Pompeji – uničeno ob izbruhu vulkana Vezuv), za konec pa sva si privoščili še tisto pravo pico Pizza Napolitana v Neaplju. En dan sva torej namenili vožnji in postankom ob Amalfijski obali, drugi dan pa je bil za Herculaneum in Neapelj. Odličen vikend izlet v Italijo.

Amalfijska obala – izlet med čudovitimi italijanskimi vasicami

Čeprav sva potovali le za vikend, sva si najeli avto, saj je bilo tako najlažje raziskovati številne vasice ob Amalfijski obali. Dobili sva najbolj ikoničen italijanski avto: Fiat 500 cabriolet! Čudovito, če le ne bi bila vremenska napoved 3 dni dežja in vetra! Tako strehe avtomobila sploh nisva uspeli zložiti, da bi stestirali, kako se je vozit v kabrioletu.

Kje sploh je Amalfijska obala?

Amalfijska obala se nahaja na polotoku Sorrento (Sorrentinski polotok) južno od Neaplja in se razteza nekako od mesta Positano pa do mesta Salerno. Čeprav je obala zelo podobna, lepa, hribovita tudi prej med Sorrentom in Positanom. Cesta, ki se vije na pobočju vzpetin (ki se dvigajo direktno iz morja) ponuja številne prekrasne razglede, vmes pa so posejane ikonične italijanske vasice, vse zgrajene direktno v pobočje vzpetin.

Sorrento

Prvi pogled na tukajšnjo obalo sva doživeli že pri Sorrentu. Sorrento je mesto nasproti Neaplja, na drugi strani Neapeljskega zaliva oz. na severni strani polotoka Sorrentino. Uradno ni del Amalfijske obale, a za naju je bil pravzaprav začetek čudovitega izleta – izlet po Amalfijski obali sva začeli ravno tu. Morje je bilo izredno razburkano, a hkrati čudovite modro-turkizne barve. Sorrento pa je postavljen v tak mini zaliv, hiše pa se potem strmo dvigajo po pečini navzgor. Sorrento je znan po proizvodnji limoncella – limoninega likerja, tipičnega za ta del Italije. Namen sva imeli, da si proizvodnjo limoncella tudi pogledava, a je bil “show room” žal zaprt (korona pa te fore …)

Sva se pač odpeljali dalje po ovinkasti cesti proti Positanu. Že sama vožnja do Positana je bila čudovita. Ozka in ovinkasta cesta, ampak tudi razgledna. Spodaj je bilo veš čas tisto noro razburkano, a globoko modro morje, potem pa praktično vertikalne skale. In pa nasadi pomaranč!

Positano

S Positanom se začne tista prava Amalfijska obala, hkrati pa je Positano tudi najbolj turistično oblegano mesto na Amalfijski obali. Ampak je hkrati Positano tudi prav čarobno mesto. Iz glavne ceste sva zavili dol proti vasici in se začeli po serpentinah spuščati v center. Številne pisane hiške so vse zgrajene v izredno strmino tukaj. Mene je vse skupaj malo spomnilo na La Paz v Boliviji, le da so hiše tukaj vsekakor bolj stabilne in tudi veliko lepše – po italijansko prefinjene.

Glavna znamenitost Positana je keramika ter katedrala v centru mesta. Katedrala Santa Maria Assunta (Sveta Marija vnebovzeta) je res vredna obiska. Kupola je narejena iz keramičnih ploščic, v notranjosti cerkve pa imajo sliko črne Marije, ki naj bi jo sem pripeljali pirati (če gre verjeti legendi). Meni osebno je bila celotna izkušnja Positana res prijetna. Avto sva parkirali nekoliko višje, nekje na parkirišču ob cesti, potem pa se po ozkih uličicah, stopnicah spustili v center. Hodili sva mimo številnih balkonov z rožami, deloma sva šli skozi neke vrste “tunel” iz rož, pa mimo res prekrasnih hišic s hišnimi številkami iz keramike … Prav prijetno je bilo, res.

Fiordo di Furore

Najin naslednji postanek je bil neke vrste fjord, Fiordo di Furore. Gre za precej ozek zaliv, nad katerim se pne visok kamnit most in čudovito uokviri morje zadaj. V poletnih mesecih je to ena najbolj priljubljenih in fotografiranih plaž Amalfijske obale, v času najinega obiska, pa so bili valovi tako visoki, da sva komaj prišli v zaliv. Namreč, vsak malo večji val, je poplavil stopnice, ki vodijo dol v zaliv. Tako sva morali svoj spust po stopnicah prav naštudirati, da nisva bili mokri 🙂

Pot sva nadaljevali mimo še ene čudovite vasice: Paraiano, potem pa je bil čas za kosilo v mestecu oz. vasici Amalfi.

Amalfi

Amalfijska obala je svoje ime dobila po vasici Amalfi. Gre za še eno vasico, zgrajeno strmo v hrib in z morjem spodaj. Amalfi je poln ozkih uličic, stopnic, balkončkov, teras … Meni se je zdel še bolj turističen kot Positano in mi morda zato ni bil tako prijeten. Vsekakor pa je v Amalfiju katedrala vredna ogleda. Tako nenavadna je! Mešanica različnih slogov, da ne veš, a sploh zares paše sem. Do katedrale se pride po širokem stopnišču, pročelje ima mozaik, ki spominja na grške cerkve, črno-beli vzorci spodaj ne vem, kam bi pasali, stebrišče in visoki oboki so me spomnili na gotske katedrale (ali pa morda romanske) iz Francije … zvonik pa je spet v čisto svojem slogu s ploščicami in pisano streho. Nenavadno, a vredno postanka.

Ravello

Najbolj sva se veselili obiska vasice Ravello, ki je med višje ležečimi vasicami ob Amalfijski obali, hkrati pa ima dve izredno razgledni točki: Villa Rudolfo in Villa Cimbrone. V obeh primerih gre za čudovito urejene vrtove s še lepšimi razgledi na morje. V konec novembra so bili vrtovi zaprti, hkrati pa naju je tu ujel dež, tako da tudi razgledov ni bilo. Posledično je bila najlepša stvar v Ravellu spet keramika. Navduševali sva se nad hišnimi številkami, ki vključujejo poleg same številke še zanimive slikice.

Herculaneum – alternativa Pompejem

Vsi smo verjetno že slišali za mesto Pompeji (Pompei po italijansko). Mesto, ki ga je vulkan Vesuv ob izbruhu leta 79 po Kr. uničil, pokopal pod seboj. Tudi sama sem Pompeje že obiskala pred nekaj leti (blog o Pompejih in vzponu na Vezuv preberi tule), zato sva se tokrat odločili za obisk drugega mesta, ki pa je bilo prav tako uničeno v času izbruha Vezuva. Gre za Herculaneum, ki je na drugi strani Vesuva. Za razliko od Pompejev, je Herculaneum manjši, a veliko boljše ohranjen. Namreč v prvi fazi izbruha, je Vezuv bruhal kamenje in skale, ki so letele na Pomepeje in mesto že kar dobro uničile. Šele nato je prišla lava, pepel itd. in mesto prekrila ter ohranila do izkopavanj več sto let kasneje. Herculaneum je preskočil tisto fazo “obmetavanja” s skalami in bil deležen le lave in oz. pepela.

Tako je mesto praktično v celoti ohranjeno. In tako se lahko še danes obiskovalci sprehajamo skozi popolnoma ohranjeno rimsko mesto. Res, povem vam, da sem se počutila, kot da sem stopila v časovni stoj in se vrnila približno 2000 let nazaj. Vse je bilo čisto rimsko. Mozaiki po tleh, templji, gostilne, terme …  Samo mestni vrvež rimskega mesta je manjkal!

Neapelj

Za Neapelj sva imeli dve želji: obiskati njihov arheološki muzej ter pojesti eno pravo napolitansko pico. Museo Archeologico Nazionale Napoli velja za enega boljših arheoloških muzejev v Italiji, saj hrani res ogromno stvari iz Rimskih časov. Naju so seveda najbolj zanimale tiste stvari, ki so povezane s Pompeji in izbruhom Vezuva. Najbolj zanimivo je bilo gledati maketo Vezuva in okoliških mest, hkrati pa sva ob pogledu skozi okno muzeja lahko videli pravi Vezuv, ki je imel takrat celo malo snega na vrhu!

Nedaleč od muzeja je tudi najstarejša picerija na svetu! Port’Alba je bila prva picerija na svetu, prva restavracija, ki je stregla pretežno pice. In tam sva si seveda privoščili tipično napolitansko pico. Mmm, odličen zaključek izleta v Neapelj in na Amalfijsko obalo. Sledila je še kaotična vožnja skozi Neapelj do letališča in let nazaj v Treviso.

Prenočišče za raziskovanje Amalfijske obale

Spali sva v sobi v Casa Fiorita v kraju Gragnano, ki je nekako na pol poti med Neapljem in Amalfijem. Za naju je bila to idealna lokacija za raziskovanje Amalfijske obale ter potem Herculaneum. Sobo sva najeli preko Booking.com (povezava je tule, če bi koga zanimalo). V ceno sva imeli vključen zajtrk, sicer pa sva imeli na voljo tudi kuhinjo. Ampak najboljši del te nastanitve je bil vrt s pomarančami! Njami! Konec novembra je bila ravno sezona za mandarine in tako sva si jih lahko sveže trgali z dreves, hkrati pa sva imeli tudi vsako jutro na voljo sveže stisnjen pomarančni sok.