Ta objava je nadaljevanje prejšnje, kjer govoriva o argentinski puni, planoti na okoli 3000m pod Andi. Tja sva se podala skupaj s švicarskim parom, ki prav tako potujeta s svojim avtom (kombijem) po Južni Ameriki. Bila je prava 4×4 avantura: en teden smo bili brez signala, z vklopljenim 4×4 pogonom in s spuščenimi pnevmatikam. Argentinska puna ponuja fascinantno in nepozabno naravo, katere se bova še dolgo spominjala.
4×4 avantura, argentinska puna, midva in najina Toyota in nori razgledi
Vulkan Antofagasta, 3500m
Od čudovite lagune Carachi smo pot nadaljevali proti edinemu kraju na poti, Antofagasta de la Sierra, ki leži tik pod istoimenskim vulkanom. Ker smo vsi »hribovci«, smo se seveda odločili za vzpon. Parkirišče je na 3200m, vrh pa na 3500m, torej nič kaj dramatična višinska razlika. Razen, da je vse skupaj nad 3000m, kjer se pomanjaknje kisika že kar pozna. A vseeno vzpon ni bil zahteven, poleg tega pa so ravno v tistem času prišli še šolarji s kolesi iz Antofagaste in se kot del športnega dne vzpeli na vulkan skupaj z nami. Tudi jaz bi imela tak športni dan 🙂
Vulkan Antofagasta
Neimenovani prelaz na 4600m
Tu v puni je toliko nekih prelazov, da jih sloh niso vseh poimenovali. Tale konktretno, med Antofagasto in salarjem Antofalla je bil naša najvišja točka tega dela potovanja, 4635m, pa vseeno brez imena. Najina Toyota je na prelaz, kljub višini in strmim klancem prilezla brez posebnih težav, medtem, ko je kombi najinih sopotnikov kar konkretno sopihal. Veste, kako se nama je smejalo, da imava tako dober avto. Ampak pustimo bahanje. Narava gor na prelazu in pa na poti dol je bila naravnost čudovita. Kljub visoki nadmorski višini tu še rastejo skupki šopaste rumene trave. In kako lepo se potem to preliva na rjavi podlagi, ki se dviguje nad zvijajočo cesto. Naravnost čudovito.
Čudovito prelivanje barv na 4600m
Prečkanje Salar-ja de Antofalla ter »Ojos de Salar«
Roka je najbolj skrbelo, kako bo potekala vožnja čez salar (posušeno slano jezero). Saj, dokler je jezero res posušeno, ni problema, če pa je le malo mokro, pa vse skupaj lahko postane ena velika blatna mlakuža, v kateri lahko hitro obtičiš. No, pa smo imeli srečo in je bil salar čisto suh in smo ga prečkali brez kakršnih koli težav.
Ojos de Salar pa so bazenčki vode sredi salarja. Tam je struktura podlage drugačna, zato se niso posušili skupaj s slanim jezerom. Tile v Salar de Antofalla naj bi bili vsak različne barve (rdeče, rjave, zelene). Na naše razočaranje so bili vsi kar navadne sivkaste barve in nič kaj fotogenični, vsaj podnevi ne. Ponoči pa, ko se zvezde odsevajo na gladini vode, to je pa druga pesem.
Zvezdni odsev v Ojos del Salar
Salar de Arizaro
Naslednji dan nas je pot vodila preko 3. največjega salarja na svetu. Prvi in navječji je verjetno vsem znani Salar de Uyuni v Boliviji, drugi je Salar de Atacama na severu Čila in tretji je tale, Salar de Arizaro, praktično nepoznan med turisti. Da smo prišli do tja, smo se spet dvignili na 4300m visok prelaz, nato pa se spustili dol. Okoli nas pa so bili sami zasneženi vulkani in polno posledic vulkanskega delovanja – recimo gmote črnih skal (posušene lave). Videli smo tudi že prve barvne hribe in našli zanimive steklene kamenčke. Le-ti so bili Roku tako zelo všeč, da jih še danes voziva v avtu 🙂 Pa saj so res lepi, izgledajo kot zelo tanko steklo, ki je v slojih zlepljeno skupaj. Z malo truda, da se da te kamenčke razslojiti in dobiti posamezne sloje stekla.
Cono de Arita
Posebnost Salarja de Arizaro je struktura v njegovi sredini, imenovana Cono de Arita. Gre za čisto pravilen stožec in mnogi misijo, da je to ugasli vulkan. Kar pa ne drži. Preprosto, to je manjši hrib oz. večja skala, ki je pač pravilne oblike. Ker so nam kosila z razgledom zelo všeč. Smo se ustavili tam in s pogledom na Cono de Arita skuhali svoj obrok.
Cono de Arita. Ne, to ni vulkan, pač pa samo gora sredi salarja
Slani hribi okoli Tolar Grande
Tolar Grande je bil naslednji »večji« kraj na naši poti. Večji pomeni, da ima celo 200 prebivalcev in javni internet 🙂 A že na poti tja so nas navdušili slani hribi in hribčki. Gre za material, ki ga vozijo iz rudnika v bližini in ga tam odlagajo v obliki stožastih hribov. Ker je vsa zemlja tam okoli slana, so tudi ti hribi slani, kar se vidi po suhi beli skorji. Seveda midva ne bi bila midva, če ne bi želela splezati na enega. Švicarja pa sta nama pridno sledila, da smo lahko na vrhu posneli nekaj zabavnih fotografij. Navdušeno sva jima tudi povedala, da sva nekaj podobnega že videla v Salihorsku, v Belorusiji, kjer so ti hribi kar konkretno visoki – tja do 80m!
V naslednji, zadnji objavi o naši 4×4 avanturi po argentinski puni bom pisala o vaškem življenju v Tolar Grande, o čudovitih jezerih Ojos del Mar ter nadzemeljski puščavi Desierto del Diablo. Za še več lepih slik nore argentinske pune preverite blog v naslednjih dneh 😉
Zvedave lame v puni
