Slabe strani potovanja po Južni Ameriki

by Katarina
Objavljeno: Posodobljeno:

Tale objava se že kar nekaj časa kuha v moji glavi in skrajni čas je, da pride na plano. Torej, Južna Amerika je izredno lepa, raznolika, narava je dih jemajoča, kulture so zanimive … res je top destinacija. Ampak ni vse tako zelo lepo. V tej objavi bi rada opozorila na nekatere slabe stvari potovanja po Južni Ameriki. Na pretiran turizem in odnos domačinov ter turistov do narave. Pri tem tudi odpiram vprašanje, kaj lahko kot turisti in obiskovalci naredimo za izboljšanje situacije. Rada bi opozorila na to težavo, da boste morda prihodnji popotniki bolj skrbni pri izbiri destinacije in ozaveščeni o težavah, ki se s prihodom turizma porajajo.

turistka dela selfie z alpako

Ah, turisti 🙂

Obvestilo

Preden napišem vse, kar mi leži na duši glede neodgovornega turizma v Južni Ameriki, moram povedati, da so vse napisane stvari izključno moje (Katarinino) mnenje. Kakšno stvar je dodal še Rok. Zato, da sva vse to videla in doživela, se naučila, sva tudi midva naredila kakšno napako, neumnost in bila kdaj ne najbolj odgovorna turista. Priznam. Ampak, zdi se mi pomembno, da se o tem govori, da poveva, kaj se dogaja v Južni Ameriki in opozoriva na to, kako turizem tudi že uničuje pokrajino, živali in pokvarja ljudi.

 

Smeti

Največja težava, ki sva jo opazila, je onesnaževanje pokrajine. Tu nimam v mislih industrijskega onesnaževanja (ki ga je itak veliko), ampak bolj tako onesnaževanje, na drobno.

Severni Peru in onesnažena puščava

Najbolj onesnažen je bil severni Peru. Tam cesta vodi skozi izredno suho pokrajino, skoraj puščavo. Tam so sipine, iz katerih občasno gleda kakšno grmovje ali drevo. In vse to »zelenje« je okrašeno kot novoletne smrečice. Le da na grmovju ne visijo bleščeči okraski, ampak so se tja ujele plastične vrečke, ki jih mimoidoči (mimovozeči) brezbrižno mečejo kar skozi okno.

Vrečke so se torej zataknile na drevesih, po tleh pa je še veliko več drugih smeti. Cigaretni ogorki, škatljice cigaret, plastenke, izgubljeni (odvrženi) čevlji, polomljeni kosi plastike … vse, kar si človek lahko zamisli, se najde tam ob cesti. In vse te stvari potem veter raznaša naokoli in tako »krasi« bližnjo in daljno okolico pokrajine severnega Peruja.

panamerican hwy

Panamaricana v severnem Peruju je precej onesnažena (glej smeti ob cesti)

Seveda severni Peru ni edini onesnažen kraj v Južni Ameriki, a tam je bilo najhujše, zato ga izpostavljava.

Ekvador in koši brez dna

Ločevanje odpadkov v Južni Ameriki je bolj tako-tako. Nekatere države, regije ali mesta sicer imajo ločene zabojnike, a veliko ljudi odpadkov ne ločuje. Kaj ti torej pomaga smetnjak za papir, če pa je notri en list papirja, ostalo pa je plastika in bananini olupki. Ali pa npr. koš za bio smeti v Ekvadorju, ki je stal na zelenici in je bil brez dna. Torej, vse bio odpadke, ki smo jim metali v koš, so pristali na zelenici pod košem. No, saj so razgradljivi, ampak nekaj časa bo pa trajalo, da bodo izginili s tiste zelenice 🙂

PREBERI ŠE  Bosque Petrificado (okamneli gozd)

 

Kaj lahko storiva midva?

Vedno znova sva se spraševala, kaj lahko midva storiva. Ali lahko situacijo kako izboljšava? Sem in tja sva kje pobrala kaj smeti, svoje odpadke sva ločevala. Kaj več kot to, se mi zdi, da kot tujec in obiskovalec v državi ne moreš narediti. Za to, da bodo ljudje razumeli, da metanje smeti skozi okno avtomobila »ni kul«, je treba vzgojo, ozaveščanje in to trajaaaaa. Midva sva, če se je pokazala priložnost, komu povedala, kako čista je Slovenija in kako zelo lepo je to. Verjetno pa to ne bo prepričalo nekega staroselca v perujskih gorah. Od vedno so smeti metali skozi okno, razlika je le v tem, da so bile nekoč vse razgradljive, danes pa je skorajda vse samo še plastika.

ženska peče palačinke v naravi

Vsak kraj, kjer sva divje kampirala, sva poskušala pustiti tak, kot je bil ob prihodu ali pa še lepši.

Divja stranišča

Problem divjih stranišč se ne pojavlja samo v Južni Ameriki, ampak sva ga opazila tudi že v slovenskih gorah. In v tem primeru se s prstom najbolj kaže na popotnike, še posebno tiste, ki včasih divje kampiramo in si moramo stranišče iskati sproti. Žal nekaterim ni jasno, da so npr. vlažilni robčki in ženski vložki umetne mase in se ne bodo razgradili. Pa tudi straniščni papir in papirnati robčki ostanejo kar dolgo v naravi.

Ogromno stranišče, Valle de Anacondas, Bolivija

Spomnim se sicer zelo lepe lokacije v Boliviji, na robu kanjona Valle de Anacondas. Nadmorska višina tam je bila že okoli 4300m, to pomeni, da ni bilo več kaj dosti zelenja. Le še občasni skupki suhe trave. A žal je ta kanjon tudi obvezna postojanka vseh turističnih tur, ki vozijo na izlete od Salarja de Uyuni pa preko »Laguna Route« do puščave Atacama v Čilu. In tako je bil skoraj za vsakim šopom trave tudi kos straniščnega papirja, pod »neopaznim« kupčkom kamenčkov pa človeški iztrebki. Za tistega, ki je to tam pustil, je stvar zaključena. Tista oseba je odšla in se verjetno še dolgo ne bo več vrnila. Ampak, tisti, ki pa pridemo za tako brezbrižno osebo, pa ji nismo ravno hvaležni in je naš razgled zaradi tega manj prijeten. Da ne omenjam tega, da se na tako visoki nadmorski višini vse stvari veliko dlje razgrajujejo.

ženska na robu kanjona Valle de Anacondas, Bolivija

Valle de Anacondas je bila eno veliko stranišče

Uničevanje narave

Turizem prinaša veliko kapitala v države in sploh v najrevnejših državah, se to najbolj pozna. Žal pa je tako, da po želji ponuditi čim nižjo ceno in tako privabiti čim več obiskovalcev v svojo državo, marsikje stvari niso več v redu.

Lov na anakondo, amazonska džungla, Peru in Bolivija

V želji zadovoljiti obiskovalce potem vodiči npr. v amazonski džungli lovijo divje živali (anakondo, lenivca in še številne druge). Vedeti je treba, da je za anakondo (ali katerokoli drugo žival) velik stres to, da jo nekdo prime v roke, si jo podaja, jo boža. Ravno za primer anakonde sva slišala, da je lahko človeški dotik celo strupen. Namreč, večina obiskovalcev v amazonski džungli ima na sebi plast repelenta proti komarjem (DEET), ta pa naj bi bil strupen za občutljivo kačjo kožo.

sončni vzhod na brežinah reke Tambopata, Puerto Maldonado

Amazonska džungla je zelo občutljiv ekosistem

Ko sva bila v Peruju v amazonski džungli, sva se pogovarjala z vodičem in mu povedala, da nikakor ne podpirava tega, da se žival ulovi, dotika, boža itd. Bil je presenečen, čeprav se je kot pravi poslovnež hitro zbral in povedal, da tega že kar nekaj let ne dela več. Menda nisva prva turista, ki tega nisva želela izvajati. Za naju je veliko več vredno, če žival vidiva v njenem naravnem okolju, ne želiva pa živali vnzemirjati in motiti.

lenivec v drevesu

Zelo rada opazujeva živali v njihovem naravnem okolju

Vsak bi imel svojo cesto, Bolivija

Niso samo živali na udaru. Tudi občutljiva pokrajina in rastlinstvo. Tak primer je JZ del Bolivije, slavni Laguna Route, kjer vsak voznik turističnega terenca želi pokazati svoje vozniške sposobnosti. Ali pa samo želi prehiteti vse ostale terence konkurenčnih agencij in pač divja mimo. Ampak s tem naredi nov kolovoz v pesku, povozi tisto malo kar je še šopaste in suhe trave ostalo. Ko je kolovoz enkrat narejen, bodo kmalu sledili še novi in novi avotomobili in kar naenkrat tam ne bo več raslo nič trave. Ostala bo samo še suha, peščena razrita cesta.

cesta v boliviji

Zvožen altiplano v Boliviji

Tako kot pri turnem smučanju, ko ima vsak najrajši svež, nesteptan sneg, je tudi v Salarju de Uyuni. Vsak bi rad šel malo po svoje in preiskusil vožnjo po neutrjeni podlagi. Ampak zakaj? Na Salarju ni vožnja nič drugačna, če pelješ po zvoženem delu ali pa delaš nove kolovoze. Edino reskiraš, da obtičiš v mehkem delu salarja.

kolovoz na slani puščavi Salar de uyuni

Izven uvoženih poti se ni varno voziti, ker nikoli ne veš, kje je salar kar naenkrat mehkejši.

Torej, vodičem in drugim turističnim delavcem je treba povedati, da se s takimi dejanji ne strinjamo in jim razložiti, zakaj to ni dobro. Ko bodo videli, da turistom, tistim, ki jim sicer nosijo denar, nekaj ni všeč, se bodo hitro prilagodili. Ne boste verjeli, kako si še najbolj trmasti ljudje hitro premislijo, če vidijo, da bodo lahko z novo obliko, drugačnim pristopom lahko več zaslužili. Žal je to realnost revnejših krajev, ki so odvisni od turizma.

PREBERI ŠE  VIDEO potopisno predavanje: Bolivija (Altiplano, Atacama, Puna)

Bližnjice, Patagonija

Nekaj podobnega se dogaja tudi v Patagoniji, kjer številni pohodniki iščejo bližnjice izven uhojenih poti. S tem načeloma ni nič narobe, vendar pa pri takih bližnjicah pohodimo in uničimo že tako izredno občutljivo rastlinstvo. Kljub znakom o prepovedi hoje izve urejenih poti številni turisti to še vedno počno. Midva sva srečala nekega ameriškega turista, ki je vsakega, ki ga je videl hoditi izven potke, nadrl. Ali je to prav, ne vem. Pravilno je, da je ljudi opozarjal, vendar pa on ni oskrbnik ali policist, da bi lahko tako grdo nadiral ostale popotnike.

ženska hodi po potki proti Huemul hike

Nacionalni park Los Glaciares v Argentini je še posebno občutljivo območje, saj je podnebje zelo suho in rastline že tako težko uspevajo, turistov pa je ogromno.

Odnos domačinov, jezero Titikaka in amazonska džungla

Spet bom izpostavila amazonsko džunglo, čeprav se podobne stvari dogajajo tudi drugod. Vsak obiskovalec bi rad doživel pristno življenje indijancev v neki vasici sredi amazonskega gozda. Ampak, takoj, ko se v določeni vasici začnejo pojavljati turisti, se bo odnos domačinov spremenil. S turisti pride zaslužek, kar je sicer odlično za neko revno vasico. Ampak z denarjem se potem izgubi tudi pristnost. Indijanci ugotovijo, da je turistom všeč, če jim s sulico ujamejo opico ali pa če jim zaplešejo kakšen tradicionalni ples. Kaj hitro ti plesi niso več izraz njihove kulture, verovanja, običajev, ampak samo še nastop. Nekaj podobnega sva doživela tudi na plavajočih otokih na jezeru Titicaca. Nekoč so indijanci Uros zgradili te otoke, da so bili varni pred Inki. Danes pa so otoki na jezeru samo še turistični šov. Indijanci že dolgo ne živijo več tako, kot sicer prikazujejo turistom. Tu se spet vprašam, kaj narediti, da bi to preprečili? Pristnost, ko je v izredno revnih krajih prisoten denar turista, je težko obdržati.

plavajoči otoki Uros

Plavajoči otoki Uros so glavna atrakcija perujske strani jezera Titikaka. Koliko pa je tu ostalo še pristnosti?

 

To je samo nekaj stvari, ki sva jih opazila tekom najinega potovanja po Južni Ameriki, in sva jih želela deliti med vas. Izpostavila sva primere iz Peruja, Bolivije in Ekvadorja, čeprav se podobne stvari dogajajo tudi v ostalih državah.

Želela bi slišati tudi vaše mnenje, vaš pogled na težave prekomernega turizma. Kaj lahko naredimo za boljši jutri? Razen, da nehamo potovat 🙂

ženska sadi kavovec

Nekateri promovirajo sajenje dreves. Pa to res lahko reši težave?
Na sliki: Katarina sadi kavo

Komentiraj

1 Komentar

Uroš 11/2019 - 13:38

Hvala za iskren zapis. Mogoče lahko z obiskom “nagradimo” destinacije, kjer je okoljska in naravovarstvena ozaveščenost visoka. Tak primer je Kostarika, na misel mi pridejo tudi parki v Tanzaniji, kjer se dosledno vozi samo po cesti. Seveda pa so tudi te destinacije posledično zelo obiskane.

Odgovor
Lahkih nog naokrog