Rhino Horn Peak je vrh v gorovju Drakensberg (Zmajeve gore) v Južnoafriški republiki in po obliki malo spominja na Matterhorn v Švici. Od izhodišča pri kampu Hermit’s Woods (koordinate: S 29° 44’ 50,4’’ E 29º 12’ 29,7’’) blizu mesta Underberg pa do vrha je 1500m višinske razlike in približno 15km poti. Za tiste, ki morda še ne veste: to je ogromna višinska razlika in izredno dolga pot! Ampak nas to ni ustavilo, prav tako nas ni ustavilo dejstvo, da tam živijo črne mambe (precej nevarne kače) in napadalne opice. Vzpeli smo se na vrh tega tritisočaka, osvojili Rhino Horn Peak na meji Lesota in Južne Afrike in preživeli 🙂
Rhino Horn Peak v jutranjem soncu
Vzpon na Rhino Horn Peak
Priprava na vzpon
Večer pred načrtovanim vzponom smo skoraj obupali in podvig odpovedali. Nikomur se namreč ni ljubilo hodit tako daleč in tako visoko, če smo bili še nedolgo nazaj na prelazu Sani Pass (2895m), od koder so enako visoki hribi veliko lažje dostopni. Drugi problem pa je bilo vreme: megla z dežjem. Vremenska napoved je sicer trdila, da bo naslednji dan sončno in lepo vreme, a v takem dežju ji je bilo težko verjeti.
Dogovorili smo se, da vstanemo ob 6h zjutraj in se glede na vreme odločimo, ali gremo samo malo hodit, ali pa se odpeljemo dalje, proti naši naslednji destinaciji. Do vrha gotovo ne gremo.
A jutro je bilo ČUDOVITO! Jasno in toplo, poleg tega pa smo iz kampa zagledali vrh Rhino Horn-a. “Ko bi le lahko šli gor“, sem si mislila, ampak za tako zahtevno turo bi mogli štartati vsaj kakšni 2 uri prej. Nič, gremo malo hodit in bomo videli, kako daleč bomo prišli.
“Tja gor gremo,” kaže Rok
Pot na vrh
Najprej gre pot dokaj po ravnem do jame Pilar cave, kjer veliko pohodnikov prespi in si tako skrajša turo. Mi smo s hitrim tempom jamo osvojili v 1 uri. Tam smo pogledali proti vrhu, ki je bil še vedno izredno mikaven, a tudi izredno daleč, in si rekli: “Pojdimo še malo hodit.”
Potem se pot začne strmo vzpenjati gor po dolini, ob strugi potočka, vse do planote na približno 3000m višine. Kot bi rekla moja babica: šli smo okoli riti v žep! Pri jami Pilar cave smo vrh videli direktno nad seboj, dolina pa gre daleč proti zahodu in tako smo pustili Rhino Horn Peak daleč zadaj. Kljub izredno mučni poti smo jo ta del prehodili v 3h urah, kar je manj, kot piše v vodniku. Na poti so nam družbo delale opice (pavijani) in “gorske podgane”, kot smo jih poimenovali mi oz. po angleško rock dassie. Po obliki izgledajo kot morski prašički, po velikosti pa kot kunci, ki se sončijo na toplih skalah.
Dobro poglej fotografijo: koliko gorskih “podgan” vidiš? Namig: so rjave in se sončijo na skalah
Skoraj smo obupali
Jaz sem na tem delu poti ničkolikokrat obupala. Vzpon se vleče kot jara kača! Poti kar ni hotelo biti konca in pa taka strmina … ne gre! Dihati ne morem, noge me ne ubogajo … Dovolj! Se ustavim, nadiham … pa dobro, poskusimo še malo: “Če bi prišla vsaj do planote na vrhu te doline, da vidim razgled na drugo stran … do samega vrha itak ne bom zmogla“, si mislim. Na eni točki sem imela tako dosti vsega, da sem se usedla v travo in se odločila, da tam počakam ostale, da se vrnejo z vrha. Rok mi je prigovarjal, da planota ni več daleč … “Ja, pa ja de! Da ni daleč … v ta hrib lezemo že cel dan, pa ga še kar ni konca!” si mislim. In potem mi je dal Rok “traubenzucker” bonbon (bonbon iz grozdnega sladkorja) … čudež! Dobila sem energijo. Ok, gremo do planote po razgled! Noge so postale lahke in kar naenkrat smo bili na planoti.
Proti vrhu
Na planoti pa se je odprl pogled proti vrhu: dejansko sama ravnina in na koncu vrh. A gremo? Ja, seveda gremo do vrha! Še pol ure hoje in ta-daaa! Bili smo na vrhu Rhino Horn Peak-a, na 3051m! Waw! Uspelo nam je!
Skupinska na vrhu Rhino Horn Peak-a
