Najini najlepši spomini s potovanj (najina TOP potovanja)

3,2K

Tale objava nastaja v času, ko ne moremo potovat. Hecno, nisem si mislila, da bom kdaj doživela tak čas. Predstavljala sem si, da se zna zgoditi, da bova kakšno obdobje bolj malo potovala – v smislu bolj po okoliških državah ali Evropi. Ampak, da pa prav ne bova mogla potovat, ker bodo meje zaprte, ker ne bo letalskega ali drugega javnega prometa … ne, tega pa v mojem scenariju nikoli ni bilo. Kakorkoli, trenutno se nam dogaja ravno to: POTOVANJA ODPADEJO. Še vedno pa lahko o njih razmišljamo, sanjamo in planiramo nova. Odločila sva se, da narediva izbor najinih top potovalnih spominov. Katera so bila najina najljubša, najboljša, top potovanja in katere stvari, ki so se nama zgodile na potovanjih, so bile najlepše.

1.) Gvatemala: izbruh vulkana Fuego

Videti, kako vulkan bruha lavo je bilo verjetno ena najboljših popotniških doživetij. Kampirala sva tik pod vrhom vulkana Acatenango, visokega 3976m. Ponoči so naju na približno pol ure zbujali glasni poki, bobnenje in občasno tudi tresenje tal pod nama. Vsakič je to napovedalo nov izbruh vulkana Fuego, ki je bil od naju oddaljen približno 2km zračne linije. Videti, kako rdeča in žareča lava brizgne v zrak, nato pa se počasi, viskozno vali dol po pobočju vulkana je bilo naravnost nadrealno.

2.) Venezuela: Angelov slap

Želja po obisku Venezuele je bila v nama prisotna res dolgo časa in na koncu najinega 9-mesečnega potovanja po Južni Ameriki sva si jo le izpolnila. Zaradi varnostnih pomislekov sprva nisva nameravala kaj dosti potovati po državi. Plan je bil iti le za nekaj dni – toliko, da malo vidiva, potem pa hitro ven iz nevarne države. Še dobro, da naju je znanec, Venezuelec prepričal, da naj ne hodiva v Venezuelo, če ne misliva obiskati Angelovega slapu. Namreč, iti v Venezuelo in ne videti njene ikone, bi bilo naravnost nesmiselno. In sva ga poslušala in res nama ni žal. Že sama pot do slapu je bila posebna. Namreč, iz glavnega mesta Venezuele sva morala zamenjati dve letali, da sva prišla v nacionalni park sredi džungle (ki s preostankom države ni povezan s cesto), potem je sledila približno tri-urna vožnja s čolnom po reki, nato pa še slabo uro hoje skozi džunglo. In končno sva ga ugledala v vsej svoji veličini: Angelov slap (Salto Angel), visok 979m, kako pada z mizaste gore. Bonus pa je bil, da sva bila pol ure tam čisto sama z vso to lepoto in mogočnostjo.

3.) Avstralija: končno, obljubljena dežela

Od malega sem si želela v Avstralijo. To je bila dežela tako daleč, daleč stran, tako sanjska, tako čudovita. Nikoli pa si nisem mislila, da bom že pri svojih 18 letih prvič stala na rdeči zemlji dežele Down Under. Spomnim se, ko sem sicer čisto neprespana, po dveh dolgih dneh potovanja, dveh nočnih letih in dolgem prestopu v Bangkoku, končno stopila iz letala na avstralska tla. Še boljši občutek je bil, ko sem v svoj potni list dobila žig in potem zapustila letališče. Vzklikala sem: “V Avstraliji sem, v Avstraliji sem, Rok, a lahko verjameš, kar v Avstraliji sem!”

Za Roka pa je bilo to potovanje sploh posebno, saj je prvič letel z letalom 😉

4.) Južna Afrika: en mesec kampiranja, safari, iskanje afriških živali v divjini

Celotna izkušnja potovanja po Južni Afriki je bila res nepozabna. Takrat smo prvič res celo potovanje kampirali, spali smo v najbolj posebnih kampih v afriški divjini. Najbolj se nama je vtisnilo v spomin kampiranje v safari parku, ko sva zaspala ob zvokih rjovenja levov, ali pa ko so nas zvečer, ko smo si pekli meso za večerjo, obiskale hijene … Seveda pa je bila Južna Afrika posebna predvsem zaradi safarijev. Videti toliko živali, o katerih sva prej le brala ali gledala dokumentarce, v živo je bilo res nekaj, kar se nama je vtisnilo v spomin. Rok se najbolj spomni nočnega iskanja škorpijonov z UV-lučjo, jaz pa črede žiraf, ki so nam prečkale pot.

5.) Argentina, Patagonija: večdnevni treking Huemul hike

Že dolgo časa sva si želela na en tak daljši treking, kjer s seboj nosiš vso kamping opremo in se odpraviš v pravo divjino. Prvo tako izkušnjo sva imela v argentinski Patagoniji, ko sva se odpravila na 4-dnevni Huemul hike. Ta treking si ne bova zapomnila le po tem, da je bil pač prvi večdnevni treking, vendar predvsem po nori pokrajini. Tekom Huemul hike-a sva videla Južno patagonsko ledeno polje, to je tretji največji skupek ledenikov na svetu. Zelo od blizu sva imela priložnost videti tudi ledenik, na koncu pa sva kampirala ob ledeniški laguni, kjer so se pred najinimi očmi lomile ledene gore. Bilo je nepozabno.

6.) Maroko: potovanje brez plana

Potovanje po Maroku je bilo prvo pravo popotniško potovanje za naju. Prvič sva se na pot podala le z okvirnim planom, prvič sva tudi šla izven Evrope. In ta del, da ni bilo nič fiksno splanirano, se je izkazal za odličnega. Spomnim se, ko smo se po obisku soteske Todra (Todra Gorge) odločili, da bi lahko gorovje Atlas prečkali kar tam. Torej, da se ne vozimo nazaj in potem naokoli, čez najbolj turističen prelaz, ampak skozi sotesko po bolj nepoznanih krajih. Pozanimali smo se, kakšna je cesta in se odpeljali. In ravno tam smo videli najlepše razglede v Maroku, hkrati pa tudi doživeli prvo prazno gumo in obisk mehanika, ki je ugotovil še težave z menjalnikom. Pa se je na koncu vse dobro izšlo, izkušnja pa je ostala v res lepem spominu.

7.) Tajska: backpacking poročno potovanje na otoku Koh Chang

Za najino poročno potovanje sva se odpravila backpackat v Jugovzhodno Azijo. Najprej sva si privoščila nekaj dni razvajanja na tajskem otočku Koh Chang, nato pa sva potovala na “low budget” dalje preko Kambodže in Vietnama. Pot do Tajske, kjer se je najino poročno potovanje res začelo, je bila nenormalno dolga, zamenjala sva 3 letala, 4 avtobuse, 2 kombija, en trajekt in en taksi, da sva končno prišla do fancy hotela na otoku Koh Chang. V recepcijo tega finega hotela sva prišla utrujena, prašna in z ogromnimi nahrbtniki na ramah. Gospodična za okencem naju je zmedeno pogledala, češ, ali sta se izgubila?

Kakorkoli, ko sva dobila svojo sobo, sva za nekaj dni nahrbtnike skrila in se nekoliko bolj uredila, potem pa samo še uživala. Lepa bela plaža, turkizno morje, ki je bilo osvetljeno tudi ob večerih, masaže, koktejli, palme, tropsko sadje … super je bilo!

8.) Bolivija: popolni odsev na Salar de Uyuni

Salar de Uyuni je največja slana puščava (oz. največje slano jezero) na svetu. Neskončna bela ravnina je nekaj posebnega, ampak, ko pa je ta ravnina prekrita z nekaj centimetri vode, pa to postane naravnost čarobna pokrajina. V vodi se namreč odseva nebo. Pa naj bodo to oblaki sredi dneva, čudovite barve sončnega zahoda ali pa milijoni zvezd sredi noči. Za naju je bilo ravno slednje najbolj posebno. Eno noč sva prespala v najini Toyoti tam na poplavljeni površini. Rok se vedno spomni, kako se je ponoči zbudil in pogledal ven, pa ni vedel, kaj je zgoraj in kaj spodaj. Kar zavrtelo se mu je. Zvezde je bilo videti povsod!

9.) Oman: svoboda divjega kampiranja

Potovanje v Oman je bilo za naju prvo potovanje, kjer sva cel čas divje kampirala. Poleg tega pa sva najela tudi terenca, da sva res lahko dostopala do najlepših in najbolj odročnih točk. Takšnega občutka svobode, kot sva ga doživela tam, prej še nisva imela. Prostrana pokrajina, puščave, kanjoni, oaze, gore, morje … šotor pa lahko postaviš praktično kjer koli. Počutila sva se tako svobodna, da bi lahko tudi letela 🙂

10.) Berlin: ekspresni vikend izlet

Najinega zadnjega izleta v Berlin se zelo rada spominjava. Bil je podaljšan vikend v avgustu in skupaj s prijateljema smo se v četrtek zvečer odpravili na pot, se celo noč vozili in v petek zjutraj prispeli v Berlin. Naslednje dni smo si ogledovali mesto, njegove znamenitosti, nočno življenje, obiskala sva številne prijatelje, v nedeljo zvečer pa smo se spet odpeljali nazaj v Slovenijo in v ponedeljek smo bili že v službi.

11.) Albanija: kopanje v Jonskem morju, ko je v Sloveniji snežilo

V Albanijo sva potovala v času prvomajskih počitnic. Ko sva prišla do najbolj južne točke najinega potovanja – vasice Himare ob Jonskem morju, je bilo tam že tako toplo, da sva se lahko kopala v morju, Roka pa je celo sonce močno opeklo. Popoldan sva se preko Skypa pogovarjala z Rokovimi starši in jim v ozadju kazala turkizno modro morje. Oni pa so nama pokazali zasneženo Gorenjsko. Bizarno! Pa sploh nisva bila tako zelo daleč, razlika v vremenu pa tako ekstremna 🙂

12.) Južna Amerika: potovanje z enosmerno letalsko karto

Eden najboljših trenutkov v najinih potovanjih, a hkrati tudi precej strašljiv, je bil, ko sva kupila enosmerno letalsko karto za Južno Ameriko. Na pot sva se odpravila brez znanega končnega datuma, brez povratne letalske karte, niti tega nisva vedela, kje bova potovanje zaključila. In izkazalo se je za nekaj najboljšega. Neizmerna svoboda, a hkrati odgovornost, da čas dobro izkoristiva. Najtežje je storiti prvi korak, se odločiti in kupiti letalsko karto. Potem pa stvari stečejo in ostane samo še veselje do potovanja.

13.) Splošno: potovanje s podobno mislečimi ljudmi

Uživava na potovanjih, vsak zase in oba skupaj. Prav posebno mesto v najinem popotniškem srcu pa imajo potovanja s podobno mislečimi ljudmi. Sprva sva potovala s prijatelji in znanci – kdor je pač hotel z nama 🙂 Tako imava v zelo lepem spominu potovanje v Maroko, pa potovanje v Južno Afriko. Tekom potovanja po Južni Ameriki pa sva spoznala nekaj popotnikov, s katerimi smo potem ali samo za kakšen dan ali pa tudi cel teden skupaj potovali. Imeti nekoga ob nama, ki deli veselje do potovanj, hkrati pa ima neko svojo zgodbo, je res veliko vredno. Pogovori pod zvezdnatim nebom in ob skodelici čaja (ali česa močnejšega 😉 ) so lahko res globoki, izmenjamo si svoje izkušnje, poglede na svet, na potovanja, na politiko, vero … karkoli. In to so trenutki, ki so vredni še veliko več, to so trenutki, ki ostanejo za vedno v spominu.

 

Kateri pa so vaši najlepši potovalni spomini in zakaj? Napišite v komentar.