Zgodbe iz Sevilje (Legends of Sevilla)

Sevilja ali po špansko Sevilla je bila najina prva postaja na 3-tedenskem potovanju po Španiji in Portugalski. Nisva vedela, kaj pričakovat, ampak Sevilja naju je navdušila. Roku je bila zelo všeč zaradi arhitekture – tako starejše kot tudi novejše, meni pa so bile najbolj všeč legende oz. zgodbe iz Sevilje.

Simbol mesta Seville, Plaza de España, zgrajena za Expo 1929

Prihod v Seviljo je pomenil konkretno temperaturno razliko. Če je bilo v Sloveniji prijetnih 25°C, jih termometer v Sevilji ni kazal nič manj kot 35°C! Tekom dneva pa se je živo srebro povzpelo tudi do 45°C. Čisto res, ne pretiravam! Ampak zanimivo je, da sploh ni bilo težko prenašati te vročine. Prvo je treba poudariti dejstvo, da je zrak v Sevilji veliko bolj suh, torej manj vlažen, kar naredi vročino vzdržno.

Legende iz Sevilje

Ena boljših stvari v Sevilji je bil voden ogled mesta z naslovom: Legends of Sevilla (seviljske legende). Vodička nam je v dobrih 3h urah povedala raznorazne legende in zgodbe, ki so povezane z mestom oz. s točno določeno stavbo v mestu. Napisala bom le nekaj najbolj zanimivih zgodb:

Nekoč v srednjem veku se je princ iz mesta Sevilla poročil s princeso iz severne Afrike. Šlo je za vnaprej dogovorjeno poroko, ki so jo organizirali starši mladoporočencev. Princesa je bila zaradi poroke prisiljena zapustiti svoj domači kraj in fanta, ki ga je imela tam, ter se preseliti v Španijo. Zaradi žalosti in nejevolje je zavračala princa in se ni želela pogovarjati z njim. Preko njenih služabnic je princ poizvedel, kaj najbolj pogreša tu v Španiji. Odgovor je bil: pomaranče! Tako je dal princ pripeljati nekaj sadik pomarančnih dreves in jih posadil po vrtu okoli njunega dvorca. Princesa se je od tedaj naprej malo več smejala, princa pa še vseeno ni marala. Pomaranče namreč tu ne uspevajo dobro, saj zemlja in podnebje nista prava. Sadež sicer dozori, vendar je izredno grenak. Zato so španske pomaranče dobre le za marmelade.

Pomaranče so dobre le za marmelado

– Kako je Krištof Kolumb dobil denar za svojo odpravo:

Kralj Ferdinand in kraljica Isabel sta ob koncu srednjega veka vodila špansko inkvizicijo (izgon Judov). Kraljica naj bi bila zelo bistra ženska, kralj pa malo neumen. Govori se, da je naredil le eno pametno stvar: financiral je odpravo Krištofa Kolumba. Denar si je sposodil od Judov, te pa potem izgnal iz države. Zakaj pa je Kolumba sploh poslal na odpravo? Ker naj bi imel razmerje s kraljico Isabel.

Torre del Oro – zlati stolp je stal ob reki, ob vhodu v mesto Sevilla

– Kako je Kolumb s svojo ladjo iz Sevilje sploh prišel do morja:

Vsa Kolumbova potovanja so se začela v Sevilji! Ampak Sevilla ni obmorsko mesto! Res je, Kolumb s svojo ladjo iz Sevilje po reki Gualdaquivir odplul do mesta Cadiz na atlantski obali, od tam pa potem preko Atlantika do Amerike.

Vodička  Maria in pridne poslušalke 🙂

Zgodb je bilo še veliko in bile so zelo zanimive, ampak za kaj več, bo mogel vsak sam v Seviljo, da jih sliši na lastna ušesa.

PREBERI ŠE  Prestop v Madridu - kako ga najbolje izkoristiti

Arhitektura v Sevilji

Že takoj ob prihodu sva opazila zelo zanimivo arhitekturo mesta in njihov način hlajenja. Ozke in visoke ulice, skozi katere prijetno pihlja, so prekrite s platnenimi “rjuhami”, ki še dodatno poskrbijo za senco. Vsaka ulica ima svoj iztek v kakšnem trgu z drevesi in fontanami, ki pa so odlična osvežitev in vir svežega zraka. Tako je praktično po mestu cel dan senca in rahel vetrič, kar naredi preživljanje časa zunaj, pa če tudi pri nenormalno visoki temperaturi, čisto prijetno.

S platnom prekrita ulica

Expo 1992, Sevilla

Naju je pot vodila še do paviljonov, ki so služili svetovni razstavi leta 1992. Lahko bi uporabila besede Toneta Pavčka iz pesmice Jurij Muri: “Taka pot pa takle cilj, le umazan krokodil …” Naju sicer na koncu dolge, vroče poti ni čakal krokodil, pač pa zapuščeni, ne-vzdrževani paviljoni. Sama žalost … Edino mostovi so vzdrževani, ker jih seveda še uporabljajo 🙂

Ohranjeni most Puente de la Barqueta. Tisto, kar pa se vidi v ozadju, pa so razpadajoči paviljoni

Plaza de España, Expo 1929, Sevilla

Plaza de España je verjetno kar zaščitni znak mesta Sevilla. Zgradili so jo za Expo 1929 in je mešanica baročnega, renesančnega in mavrskega stila gradnje. Kot ime pove, gre za trg (plaza po špansko), na katerem stoji velikanska stavba – paviljon za razstavo ter park Maria Luisa v bližini. Nama je bil ta del mesta izredno všeč. Oblikovno kot tudi po vzdušju.

Plaza de España

Metropol Parasol (Seviljska goba)

Kdor gre v Seviljo, ne sme izpustiti ogleda še dveh stvari: Seviljske “gobe” in pa zvonika seviljske katedrale, Giralde. Goba, kot pravijo konstrukciji domačini, nosi uradno ime METROPOL PARASOL, naj bi bila največja lesena struktura na svetu. Dokončana je bila le nekaj mesecev pred najinim obiskom in Roka kot bodočega arhitekta, je seveda zelo zanimala. Dejansko ima 4 nadstropja! V “kleti” je mini muzej rimskih izkopanin, zgoraj pa so razgledne terase in kavarnica. Meni osebno se je zdela zadeva kar malo smešna in morda ne paše najbolj v okolje.

Arhitekturno pojasnilo:

Stvar je zanimiva s stališča ker posnema že prisotno tradicijo pokrivanja ulic z rjuhami. Tako je ta trg prekrit na nekoliko drugače način – s stavbo. S tem postaja to trg dogajanja, podstavek pod streho pa je kot nekakšen oder za razne koncerte. Kakorkoli, stavba je čisto drugačna od preostanka mesta. Material, oblika … vse je drugačno! Ampak morda jo ravno to dela tako zanimivo. Eno izmed njenih imen v španščini je tudi urbani parazit 😉

Metropol parasol prekriva trg spodaj, hkrati pa nudi možnost vzpona in razglede

Giralda

Giralda pa je zvonik seviljske katedrale, ki je največja gotska cerkev na svetu in 3. največja cerkev nasploh! Posebno jo dela predvsem zvonik, ki je zelo podoben minaretu Koutoubia v Marakešu v Maroku, saj ju je gradil oz. načrtoval isti mavrski arhitekt. No, dejansko je bil včasih to minaret, poleg njega pa je stala mošeja. Med potresom v srednjem veku se je mošeja porušila, minaret, Giralda, pa je ostal. Ko je to področje spet dobilo katoliško oblast, so poleg minareta zgradili cerkev, minaretu pa dodali nekaj križev in zvonove in ta-daaa … dobili so zvonik!

Giralda

Zanimivost: v zvoniku ni stopnic, ki bi vodile do vrha do zvonov, pač pa so klančine! To izhaja še iz časov, ko je bil to minaret, kajti muzein, ki je klical k molitvi, se je moral 5x na dan povzpeti prav do vrha minareta. Da se ni tako mučil, je zajahal oslička, ki ga je po klančinah ponesel do vrha. Praktično, ane? 🙂

PREBERI ŠE  Mestni vodnik: Barcelona