Vsebina

Toggle

Pot Essaouira – Marrakech

Iz Essaouire smo se odpeljali proti Marrakechu, kjer smo bili dogovorjeni, da vrnemo avto. Vožnje je za slabe 3 ure po lepi hitri cesti. Ravno smo se v avtu pogovarjali, da smo dobro prevozili Maroko, brez kakšne hujše poškodbe avtomobila, brez prometne nesreče, še policaji, ki jih je sicer ogromno ob cestah nas niso ustavili … Pa zagledamo policista, ki nam maha z rdečo lučko. Ojej … Rok zapelje dol s ceste in na glas smo razmišljali, koliko je bila omejitev in za koliko smo jo prekoračili. Pristopi prijazni policist in pove, da smo namesto 50km/h vozili 80 km/h, kar pride 80€ kazni.

Nejc, ki je edini razumel francosko in se je pogovarjal s policistom, je že vlekel denar iz denarnice, pa sem ga ustavila. “Daj Nejc, malo se pogovori z njim. Reci, da nimamo toliko denarja, da smo ubogi študenti …” In sta se začela pogovarjati. Policist je Nejca povabil, naj stopi ven z avta in mu na zemljevidu pokaže, kje vse smo že bili v Maroku. Seveda je pohvalil, kako lepa država je Maroko in kako zelo nam je tu všeč. Kazen je že padla na 60€. V avtu smo zbrali denar in ga dali Nejcu, ta pa policistu. In glej ga zlomka, policist je vrnil približno polovico denarja! Tako smo na koncu plačali le 30€ in se veselo odpeljali naprej proti Marrakechu.

Maroška cesta … prazna, lepa … gremo, gasa!

Essaouira – Marrakech

Pot nazaj je bila še bolj zanimiva. Ko smo vrnili avto, smo želeli rezervirati avtobus do Essaouire. Ampak je bil že poln! Postopali smo po avtobusni postaji in se pogovarjali, kaj bomo naredili. Pa je pristopil do nas nek možakar ter nam ponudil taksi. Itak smo vedeli, da je to naša edina možnost, ker drugega avtobusa ta dan ni, a vseeno smo se ga malo otepali, ker so cene taksijev seveda visoke. A na koncu smo se vseeno pogodili. Možak je bil siten in je vztrajal, da nas pelje, ker mora itak nekoga pobrati v Essaouiri in ga nato pripeljati nazaj v Marrakech. Pogodili smo se za ceno, on pa nam je zatrdil, da ima dovolj velik avto za 5 potnikov.

Dober vic! Avto je bil tipičen maroški Mercedes Benz, star vsaj 20 let in registriran za 5 ljudi, nič več. Tako smo se na zadnji klopi stiskali 4, Rok pa je sedel na sovoznikovem sedežu. Voznik je bil Berber (in ne tisti možak, s katerim smo se prej pogajali za ceno), oblečen v dolg črn plašč s kapuco. Mi smo ga poimenovali kar čarovniški plašč, ker nas je spominjal na oblačila iz filmov Harry Potter. Vozil je 2x hitreje, kot so dovoljevale omejitve, prehiteval je vse, kar mu je bilo na poti. Preden je začel prehitevati pa je nase opozoril s hupanjem. Na pol poti je začelo deževati. Ne, ni deževalo, lilo je! Nebo se je odprlo! On pa je še vedno divjal po cesti! Imel je samo en brisalec, ki ni dohiteval količine dežja, ki je padala na vetrobransko steklo. Ugotovili smo tudi, da je ventilacija v avtu pokvarjena. Zato smo se nekaj časa vozili z odprtimi okni, da se stekla niso rosila. Ko je začelo preveč deževati in nas je zalivalo na sedežih, smo morali okna zapreti, voznik pa je vzel neko krpo in si sproti brisal zarošeno vetrobransko steklo. Grozljivo in strašljivo! Rok je vskočil: “Dora, daj mi tvoje robčke, mu bom jaz brisal šipo.” Dora je hitro ponudila celo svojo zalogo robčkov, Rok pa je potem brisal vetrobransko steklo, da je lahko naš »čarovniški« voznik vsaj približno dobro videl na cesto in držal volan z obema rokama. Najbolj veseli smo bili trenutka, ko smo v Essaouiri lahko izstopili iz taksija. Dora se je zaobljubila, da bo zmolila en očenaš v zahvalo za srečno vrnitev. 🙂

Marrakech v slikah