S kolesom do najbolj JZ točke Evrope: Cabo de São Vicente

by Katarina
Objavljeno: Posodobljeno:

Rt kot stičišče morja, oceana in kopnega, je bil za Roka vedno poseben kraj. Najprej nisem razumela, kaj mu je pri tem tako všeč. Ko pa sva obiskala Cabo de São Vicente, rt na skrajnem jugozahodu Evrope, pa se je lepota dotaknila tudi mene. Stojiš na ozkem delu kopnega in gledaš na morje, širno morje, do kamor seže pogled. Na drugi strani tega morja je menda Amerika! Ampak res daleč na drugi strani! In kakšno moč ima morje, kakšen veter piha. Kako so skale izoblikovane, kako močno valovi butajo ob klife … Noro …

ženska stoji na pečini pred svetilnikom na rtu Cabo de São Vicente

Cabo de São Vicente

A ni bilo vse tako lepo … Najprej je treba povedati, kako sva sploh prišla do tega rta. Nastanjena sva bila na jugu Portugalske, v majhni vasici Luz. Od tam je slabih 30km do rta São Vicente.

S kolesom do Cabo de São Vicente

Javnega prevoza, ki bi povezoval najino vasico z rtom, nisva našla. Z agencijo seveda ne greva, ker je to za upokojence in bogataše. Avta ne moreva najeti, ker sva oba še mlada voznika … Kaj nama torej preostane? Peš … ne, je predaleč, torej kolo! V vasici sva našla trgovinico, kjer so sposojali kolesa in se dogovorila za enodnevni najem.

ženska na kolesu ob znaku, ki opozarja na 20% klanec

Kolesarjenje do Cabo de São Vicente definitivno ni šlo po ravnem

 Zapleti med kolesarjenjem

Zapletlo se je že takoj zjutraj, saj sva kolesi lahko prevzela šele ob 9h, ko so odprli prodajalno. Vsi, ki ste že kdaj kolesarili, veste, da ob 9h začet turo ni ravno idealno. Še kakšna urica potem pa začne pripekat vročina. “Pa dobro, glavno da sva kolesi dobila, ne bova sedaj odpovedala izleta,” si rečeva in pogledava na zemljevid. Najdeva lokalno cesto, ki gre vzporedno z glavno, hitro cesto. To je to. Greva.   

moški na kolesu ob znaku za 20% klanec

Klanci, klanci, sami klanci!

Kako je zgledala pot? Takole nekako: začela sva ob obali, se najprej dvignila gor do tiste lokalne ceste, se kakšen kilometer peljala po ravnem, potem spust dol do obale, malo po ravnem in klanec navzgor. Spet malo po ravnem in že sva drvela po klancu navzdol. Malo ravnine in ojoj … spet strm klanec navkreber. Nekaj kilometrov sva prevozila takole, ko pa sva prišla do 20% klanca (ki sem ga, mimogrede, jaz prekolesarila do vrha, Rok pa je pripešačil za menoj), sva se odločila, da tako ne greva več dalje.

cesta po suhi pokrajini na jugu Portugalske

Morda se na fotografiji ne vidi, ampak klanec je bil ubijalski, vročina pa tudi

“Nič, greva na glavno cesto!” je padla odločitev. Nikjer ni bilo znaka, da je za kolesarje prepovedano in tako sva pač vozila ob robu 4-pasovne hitre ceste. Skoraj sva bila že pri rtu, ko zavijeva spet na lokalno cesto, ki je tokrat šla po ravnem, a glej ga zlomka, sedaj pa veter piha ravno proti nama in to s tako močjo, da sva v prvi prestavi (to je tista za najhujše klance) počasi, ampak res počasi porivala pedala. Grozno! Zadnjih 5km se je vleklo bolj kot prej cela pot.

klif in modrina morja v ozadju

Čisto “pobrita” ravnina na vrhu klifa. Lahko si predstavljate, kako močan je tu veter, če še trava komaj raste

Najbolj JZ točka Evrope – Rt sv. Vicencija (Cabo de São Vicente)

Kaj naju je pričakalo na koncu ceste? Rt, svetilnik na vrhu 150m visokega klifa in širno morje. Bilo je lepo, res lepo! Ampak midva utrujena in lačna. Hodila sva mimo stojnic s spominki in hrano. Prodajali so tudi zadnji hot dog pred Ameriko. Rok je bil lačen. Ne, ne bova zapravljala. Saj imava s seboj za vsakega eno konzervo tune. Ob čudovitem razgledu in izjemno močnem vetru pojeva svojo borno malico.

stojnica, ki prodaja hrenovke

Zadnja klobasa pred Ameriko 🙂

Pot nazaj ni bila nič lažja

Malo sva se še sprehodila okoli, potem pa počasi nazaj na kolo. Sonce je še vedno pripekalo, veter pa je očitno spremenil smer, saj nama je spet onemogočal kolesarjenje. Tokrat nisva niti pomislila, da bi šla po tisti lokalni cesti. Direktno na hitro cesto. A ti šmet, ti! Prej sploh nisva ugotovila, da se je ta cesta ves čas počasi spuščala. No, sedaj pa se je počasi dvigovala. Jojme! Utrujena, lačna sva poganja v klanec.

Nekje ob poti je Rok našel figovo drevo in narabutal nekaj zrelih sadežev. Čeprav lačna, jih nisem pojedla. Jaz pač ne maram svežih fig, jem samo posušene. Pa saj bova kmalu v najini vasici in bom tam jedla. No, tako kmalu tudi nisva prišla. Še 45 minut mučenja na kolesu in v vetru, potem pa sva zavila v supermarket, si kupila zmrznjeno pico in jo v najinem apartmajčku spekla. Ne spomnim se, kako sem pico pojedla in tudi ne, kako sem prišla v posteljo. Vem samo, da sem se naslednje jutro zbudila s hudim muskelfibrom in še v oblekah prejšnjega dne.

moški in ženska pred svetilnikom na rtu Cabo de São Vicente

Ja, bilo je naporno, ampak tudi ZELO lepo!

Nauk št. 1: Naštudiraj turo, preden se usedeš na kolo!

Nauk št. 2: Najbolj jugozahodna točka Evrope, Cabo de São Vicente je čudovit in vsekakor vreden ogleda!

Nauk št. 3: Človek stvar, za katero se je močno potrudil, veliko bolj ceni. Tako nama je rt São Vicente ostal v čudovitem spominu, ker je bil osvojen s toliko mukami 🙂

Komentiraj

Lahkih nog naokrog