Lizbona je glavno mesto Portugalske, ki naju je čisto očaralo. V Lizboni sva se kar nekajkrat vprašala, v katerem mestu sploh sva. Že ko sva prihajala v mesto z avtobusom, sva od daleč zagledala kip Jezusa, točno tak, kot je v Rio de Janeiru! In potem se peljemo dalje in gremo čez most, ki močno spominja na Golden Gate v San Franciscu. Ob reki Tajo pa sva našla pomanjšano različico dubajskega hotela v obliki jadra, Burj Al Arab! Saj ne, da sva katero od teh stvari videla že v živo, ampak slike z neta si pa človek le zapomni 🙂 To so same nekatere izmed znamenitosti v Lizboni. Več pa jih je naštetih spodaj.
Most 25. aprila v Lizboni
Lizbona – znamenitosti
Grad São Jorge
Ok, ko sva se prepričala, da sva res v Lizboni, sva se najprej povzpela na grad São Jorge, od koder sva opazovala čudovit sončni zahod in še lepši razgled na stari del mesta. Grad je iz srednjega veka, saj so ga zgradili Mavri, ko so vladali temu območju. Danes kaj več od kamnitih zidov ni ostalo od gradu, a je teh zidov veliko, so na različnih nivojih, tako da se človek lahko kar nekaj časa sprehaja gori in doli, občuduje razglede, sproti pa prežene še kakšnega pava ali pa trop potepuških mačk.
Expo 1999, Lizbona
Naslednja stvar, ki sva si jo ogledala je področje Expa 1999, del mesta, kjer se je odvijala svetovna razstava leta 1999. V primerjavi v Seviljo, kjer so paviljoni vsi zapuščeni in nevzdrževani, je tu v Lizboni to prav lepo urejeno. Ohranili so le nekaj stavb, ampak so pa te toliko lepše. Zanimiv je portugalski paviljon, ki ima sicer betonsko streho, a je le ta ukrivljena, kot da bi bila platnena.
Portugalski paviljon – ostanek Expa 1999
Arhitekturno pojasnilo za Expo 1999, Lizbona – portugalski paviljon
Velika streha portugalskega paviljona je delo velikega portugalskega arhitekta Álvaro Siza Vieira-e. Naj najprej pojasnim, da je portugalska arhitektura izjemno zanimiva iz vidika odprtosti prostorov in povezanosti z okolico. Toplo ozračje Portugalcem namreč daje možnost boljše povezave in prepletanje notranjosti z zunanjostjo. Od tod tudi izvira ideja za streho, ki bi zunanji prostor trga preobrazila v notranji prostor, a hkrati ohranila kvalitete zunanjega prostora. Streha namreč ne ščiti le pred dežjem temveč predvsem pred močnim soncem! Seveda pa je tudi konstrukcijski dosežek. Njena oblika je enaka povesu vrvi, ki bi ga dobili če bi z rokama prijeli za dva konca katerekoli vrvi, na vrvi pa ne bi bilo obešeno nič. Zaradi takšne oblike sile znotraj strehe večinsko delujejo natezno. Streha je obešena, torej ni potrebe po tlačnem prenosu sil, kar pa ji omogoča izjemno majhno debelino. Izgleda, kot da je streha le platno poveznjeno preko dveh močnih stebrov.
Rok je bil navdušen nad kampusom Pravne fakultete, jaz pa nad stolpnico imenovano Torre Vasco do Gamma. Stolpnica spominja na dubajsko Burj Al Arab, saj je v obliki jadra in stoji tik ob vodi, reki Tajo. Nedaleč stran je tudi najdaljši evropski most (ki povezuje dva bregova reke Tajo) v dolžini 17,2km, ki pa zanimivo ne gre naravnost, ampak ima klance!
V bližini so zelo lepo urejene tudi razne klopce, sprehajališče ob rečnem kanalu ter vodometi, ki so naju v vročem avgustovskem dnevu prav prijetno ohladili.
Dvigalo Santa Justa
Dvigalo Santa Justa je tako praktično kot tudi umetniško čudovito. Dvigalo je narejeno iz železa in v gotskem stilu in je ena izmed glavnih lizbonskih atrakcij. Poleg tega pa je tudi praktično, daj je del javnega prometa in omogoča enostavno potovanje med predelom Baixa in Largo do Carmo.
Elevador de Santa Justa
Belem
Popoldan sva preživela v Belem-u, to je del mesta čisto ob obali Atlantika, ki je znan po spomeniku pomorskim odkritjem na prelomnici srednjega in novega veka in po Torres de Belem, lepem belem stolpiču, ki je bil zadnja stvar, ki so jo ljudje na ladjah, ki so plule čez Atlantik, videli. Iz Lizbone so na morje po nova odkritja odhajali portugalski pomorščaki, najbolj znan med njimi je Vasco da Gamma, ki je prvi obplul Afriko in prišel do Indije. Ko sva stala tam in opazovala to širno morje, sem začutila zanimivo željo po plovbi po tej neskončni modrini. Pa še nikoli nisem zares plula po morju! Ne vem, od kje ta vzgib, sem pa takoj razumela, kako so se počutili takratni pomorščaki. Morje jih je vleklo, zanimale so jih tuje dežele … skoraj tako kot midva tukaj. Ne znava biti doma, vleče naju v neznano, odkrivava svet, sicer na dosti bolj “ziheraški” način, a vseeno. (no, pa verjetno so imeli pomorščaki tudi kakšne ekonomske razloge za plovbo … ).
Kakorkoli, rečem lahko, da je Belem ena najlepših točk na tem potovanju. Ne samo razgledi, tudi klima tu je prijetna. Čeprav sonce močno sije, je vročina znosna, saj iz Atlantika ves čas nežno pihlja.
Eden lepših razgledov v Lizboni: Belem
