Ali se še spomnite najine prigode s strašljivo koalo iz Avstralije? To doživetje sva si tako dobro zapomnila, da sva ga zapisala in ga lansko jesen poslala na natečaj za najboljšo avanturistično zgodbo, ki ga je organiziralo NeDelo skupaj s potovalnim ateljejem S-Adventure. Očitno je bila tudi žiriji najina zgodba všeč, saj sva zanjo prejela drugo nagrado: celodnevno jadranje po slovenskem morju v organizaciji S-Adventure! Počakati je bilo treba na pomlad in lepše vreme … in tako smo pretekli vikend končno razprli jadra.
Jadranje na slovenskem morju
Rok je pred tem že bil na jadranju in me je vsa ta leta poskušal prepričati, da bi šla na kakšne jadralne počitnice, mene pa kar nič ni vleklo za več dni na morje. Upal je, da me bo ta nagrada in jadranje z izkušenim jadralcem navdušila za novo obliko potovanja – po morju. Mu je uspelo…?
Jadrnica Elan in skiper Andraž
Jadralni dan na slovenskem morju
Skiper Andraž, vodja jadrnice, ki naju je pričakal v Marini Portorož, je pričakoval nekoliko bolj miren dan, kjer bo začetnikoma pokazal jadrnico in osnove jadranja. A ni bilo čisto tako. Že zjutraj je kar precej pihalo, bolj kot bi si on želel, je priznal. Vseeno smo izpluli iz marine in se počasi usmerili na odprto. Tam smo se ustavili, skiper je (na hitro) povedal par besed o jadrnici in kako se imenuje kateri del. Tako sva izvedela, da je glavno jadro s spodnje strani napeto s pomočjo nosilca poimenovanega bum. Rok je to že takoj ob prvem koraku na jadrnico začutil, ko je z glavo treščil vanj 🙂 Razprli smo torej glavno jadro in genovo (prednje jadro, napeto od prednjega dela jadrnice po krivini boka plovila) in začeli jadrati proti Savudriji.
Skiper in Rok sta se po moško odločila, da bom jaz prva, ki bo vozila barko. “Kaj?!” Pa jaz še nikoli nisem bila na taki ladji, sedaj pa naj jo vozim po valovitem morju in z vetrom med 15 in 20 vozlov. In sem poskusila … rekel je, da se ladja itak ne prevrne kar tako …
Katarina v prvih poskusih jadranja – ko je bil skiper še pri volanu
Katarina za krmilom
Meni je bilo že od začetka strašljivo! Če sem v marini že razmišljala, kako bova šla jadrat okoli grških otokov, sem si na odprtem morju v trenutku premislila. Loviti pravo smer v takem vremenu, ko me je vsak val premaknil za nekaj stopinj, in potem sem krmilo preveč zavrtela in smo se čisto preveč nagnili na levo … in že sem divje vrtela krmilo v drugo smer … pa se je ladja nagnila v desno … “A ta zadeva sploh zna biti naravnost?!?” sem se jezila. Vozila sem levo-desno, cik-cak, nikoli ni šlo tako, kot sem pričakovala. Valovi so bili veliki, nagibali pa smo se tako, da smo skoraj zajemali vodo na palubo. Skiper je zahtevnost situacije primerjal z avtošolo, kjer bi morala iti prvi dan 200 km/h po avtocesti 🙂 Kaj potem jaz delam za volanom? 🙂
Ko sem ostala sama za krmilom in lepo lovila veter …
Na neki točki smo se obrnili nazaj in se usmerili proti Trstu. Rok in skiper sta obrnila jadra, jaz sem samo držala smer ladje. Kmalu smo prišli v mirnejše vode in jadranje je postalo počasnejše bolj prijetno. Nagibali se nismo več z enega boka na drugega in dalo se je peljati naravnost brez pretiranega napora. Počasi sem začela uživati v vožnji 🙂 Jadrnica je bila res odzivna, in brez distrakcije visokih valov ni bilo problema loviti sapice vetra.
Rdeč in zelen trakec na jadru sta indikatorja, če tok vetra pravilno teče ob prednjem jadru.
V tem trenutku sta postavljena idealno: rdeč trakec je vodoraven, zelen pa nekoliko navzgor
Rok za krmilom
Kmalu sva se z Rokom zamenjala in krmilo je prevzel on. Tako, ko sediš zraven, se malo sončiš, veter ti pihlja v obraz in gledaš naokoli, je že bolj luštno jadrat. Rok pravi, da je to tako, po žensko. On pa je ob vožnji itak užival, na začetku ko je vozil po mirnem morju in kasneje ob močnejšem vetru. Na glavi mu seveda ni manjkala njegova piratska rutka 😉 Prijatelj nama je zadnjič omenil, da Roka ni velikokrat na slikah, a takrat ko je, je na sliki tudi njegova rdeča rutka.
Gusar Rok za krmilom
Veter nazajgrede je še vedno močno pihal, vožnja pa je bila zaradi smeri iz katere je piha v izziv. Večji valovi so nam bili prihranjeni. Zaradi premočnega vetra (in njegove smeri) smo skrajšali glavno jadro in mu na ta način zmanjšali površino. Rok je pogumno je nagnil jadrnico z robom vse do morske gladine, zajel veter v jadra in že smo hiteli s polno hitrostjo nazaj proti Portorožu. Tiste sanjske hitrosti pri osmih vozlih sicer nismo ujeli, nismo pa bili daleč. Ob vožnji se je Roku na obrazu risal nasmešek, ko pa sva stopila z jadrnice mi je rekel le: “to je to…to je lajf!”
Skiper Andraž, ki naju je budno spremljal, ko sva se učila krmarjenja barke
Za vse poznavalce jadranja pa še nekaj podatkov: ladja je Elanova 340, dolga 10m in za max. 6 oseb. Midva sva celodnevno jadranje sicer dobila za nagrado, a vsa zgoraj napisana mnenja in izkušnje so najina.
Elanova jadrnica
