A veš tisto, ko misliš, da moraš določene stvari na Japonskem res videti. In že doma sanjaš o tem, kako se bo super na primer sprehajati pod neonskimi lučmi in ekrani Tokia ali pa uživati ob pitju japonskega čaja v budističnem templju. In vse to je super, lepo, ampak najbolj te pa navduši nekaj čisto naključnega, nekaj kar je bilo v planu tako čisto za zraven, ali pa sploh ni bilo v planu. No, točno to se nama je zgodilo. Saj Tokio in Kyoto sta bila super, ampak totalno pa naju je navdušil polotok Kii, ki sva ga obiskala čisto na koncu in je bil v planu bolj tako “če bo čas”. Ampak polotok Kii je pa tako zelo lep in umirjen, da bi si ga moral vsak dodati v svoj plan potovanja po Japonski.
Polotok Kii – neokrnjena narava na Japonskem
Kje sploh je polotok Kii?
Polotok Kii se nahaja južno od Osake in Nare. Tam najdemo prefekturo Wakayama, ki se razteza čez večino polotoka, potem pa sta tu še prefektura Nara in Mie. Polotok ni pretirano velik, je pa res, da ni najbolje povezan oz. prepreden z javnim transportom. Nekaj železniških linij sicer je, ampak veliko lažje se je tam naokoli premikati z najetim avtomobilom. Vožnja po ovinkastih cestah, obdanih s prekrasnimi gozdovi v notranjosti oz. ob čudoviti obali na robovih polotoka je pač res nepozabna.
Kaj naju je tako navdušilo? Znamenitosti polotoka Kii
V osnovi naju je navdušila pokrajina, narava. Vožnja po ovinkastih cestah skozi res gost gozd iz cipres, nato pa vožnja po ovinkastih cestah ob obali. Morjeeee! A veš tisto, ko te že 3 tedne zebe, potem je pa končno en lep, topel sončen dan in še pogled na morje doživiš. Ko se počutiš, kot da si sredi poletja. No to, to naju je navdušilo. Pa še par specifičnih stvari, ki jih bom opisala spodaj. Polotok Kii ima kar nekaj znamenitosti. Midva sva imela dva dni časa, zato sva izbrala le tiste za naju najbolj zanimive.
Viseči most Tanize
Na poti iz kraja Iga (tam, kjer je nindža muzej) proti jugu sva se peljala po navadni cesti (in ne avtocesti), po sredini polotoka. Razgledna cesta, pa še zanimive stvari so ob poti. Recimo tale viseči most. Viseči most Tanize velja za najdaljši viseči most za pešce na Japonskem. V dolžino meri malo manj kot 300m in se pne nad reko Totsukawa. Ste že kdaj hodili po visečem mostu? Lahko si predstavljate, da se viseči most pač malo maje, ko hodiš po njem. No, če je most dolg skoraj 300m in po njem hodi več ljudi, se le-ta kar konkretno maje! Seveda je to Japonska in je vse zelo varno, tako da ni razloga za skrb, a je pa vseeno sprehod čez most kar malo adrenalinska zadeva.
Onseni – mnogo njih!
Osrednji del polotoka Kii ima kar nekaj zanimivih onsenov. Izpostavila bi Wataze onsen, ki se pohvali z največjim zunanjim bazenom na zahodnu Japonske. Ta največji zunanji bazen je ločen po spolih in je javen bazen. To pomeni, da se greš nag kopat skupaj z drugimi obiskovalci istega spola. Če želiš najeti zasebni onsen, pa to ni več ta tavelik bazen in se nama ni zdel toliko zanimiv. Pa cena tudi ni bila tako nizka, no. Recimo cena zasebnega onsena v Beppuju, je bila približno polovico te cene. V okolici je še kar nekaj onsenov, tako da lahko izberete tudi kaj drugega. Vsekakor pa se paše namakat v topli vodi s pogledom na naravo zunaj.
Kumano Hongu Taisha
Kumano kodo je ime za eno najpomembnejših in najstarejših romarskih poti na Japonskem in le-ta vodi ravno čez polotok Kii. Začne se v Kjotu, potem pa vodi skozi Osako in v osrčje polotoka Kii. Zaključi se pri treh pomembnih svetiščih, eden izmed njih je Kumano Hongu Taisha.
Kumano Hongu Taisha je poseben predvsem zaradi svoje lokacije in velikosti. Tori (obok), ki stoji pred svetiščem, je namreč največji (najvišji) tori na Japonskem in v višino meri 39,9m. Lokacija pa je zanimiva zato, ker je nekoč stal bližje reki, ki pa je potem poplavila. Celotni tempelj in tori so prestavili na bolj varno lokacijo, kjer ju najdemo še danes. Ob riževem polju in za nasipom, ki drži reko v svoji strugi.
Midva sva tale tempelj obiskala tik pred mrakom. Pravzaprav ni bil v najinem planu, ampak potem sva se pa peljala mimo in videla ogromen, osvetljen tori sredi riževega polja in pač morala sva se ustaviti. Ko se je počasi temnilo, se je podoba torija prav zanimivo spreminjala. Hkrati pa je bil to še večer polne lune in tam ob reki je posedalo res ogromno ljudi in čakalo, da se luna prikaže. Kar malo nenavadno, ampak zanimivo doživetje.
Kumano Nachi Taisha in Nachi slap
Drugi izmed treh pomembnih svetišč je Kumano Nachi Taisha, ki je postavljen tik ob najvišji slap na Japonskem: Nachi slap, 133m. In tole je gotovo nekaj najlepšega, kar sva doživela na Japonskem. To svetišče in ta Nachi slap morate dodati v svoj načrt potovanja po Japonski. Bilo je tako zelo lepo, čarobno …
Svetišče sva obiskala na vse zgodaj zjutraj, ob času sončnega vzhoda. Itak sva bila sama tam (še čez par ograj sva morala zlesti, ker jih še niso odprli), ampak najboljši del je bil, da sva doživela, ko so prvi sončni žarki oranžno osvetlili slap Nachi. Prekrasno. Za piko na i, poleg slapu stoji še redeča pagoda, ki prav lepo uokvirja pogled. Ko sva slapu pokazala hrbet in se obrnila proti soncu, sva videla, da je za nama odprto morje in da sonce vzhaja direktno iz morja. Noro lepo!
Sprehodila sva se še skozi svetišče (več stavb, pagod v okolici), pri tem sva na jutranji paši zmotila skupino srn, predvsem pa sva uživala v miru, tišini in končno enem toplem dnevu (po tem, ko naju je zadnjih nekaj tednov stalno zeblo, je tudi to izrednega pomena in je dodalo k doživljanju tega kraja).
Potapljačice Ama
Na vzhodu polotoka Kii, v prefekturi Mie je kraj Shima, v čigar okolici živijo in delajo potapljačice Ama. Gre za tradicionalno žensko obrt v tem delu Japonske. Ženske, nekoč oblečene v bela bombažna oblačila (vključno z belimi rutami), danes pa že v neoprenu, so bile tu glavna delovna sila. Začele so z iskanjem biserov, ko pa so že tako obvladale potapljanje na dah v res globoke globine, pa so potem začele še ribarit oz. nabirat morske sadeže (školjke, polži ipd). Tradicija se je ohranila še do danes in nekatere potapljačice se potapljajo še pri svojih 80 letih.
Kot turist lahko obiščeš kakšen “Ama Hut”, kočo, kjer potapljačice Ama pripravijo svoj ulov. Kot neke vrste restavracija, le da je bolj domače in da lahko (s pomočjo prevajalca) poklepetaš s temi potapljačicami. V bližnjem kraju Toba pa je tudi muzej o potapljačicah Ama. Nama se je zdelo, da bo izkušnja v Ama Hut bolj pristna, zato sva izbrala to, natančneje, izbrala sva kočo Ama Hut HACHIMAN. Načeloma moraš svoj obisk rezervirati vnaprej. Ampak midva ga nisva in sva se vseeno kar pojavila tam in bila prav tako postrežena. Le malo sva morala počakati.
Hrana (večinoma pečene školjke) res ni bila po najinem okusu. Ne rečem, da je bila slaba, samo nama pač školjke ne dišijo. Samo doživetje je bilo pa zanimivo, čeprav ne ravno poceni (najmanjša porcija školjk je bila okoli 17€ na osebo). Sprašujeva se, če bi bilo boljše iti samo v muzej. Tu sva imela sicer pristno izkušnjo s starostami teh potapljačic, ki so nam malo razložile, kako se potapljajo, kako živijo, ali se potapljajo res le ženske itd. Kot rečeno, bilo je zanimivo, le drago je bilo vse skupaj, glede na to, da nama hrana res ni bila všeč.
V vmesnem času, ko sva morala čakati na kosilo, sva se odpravila še do bližnjega svetilnika, kjer se odprejo lepi razgledi na morje in lokalnega ama-svetišča, svetišča, kamor hodijo molit potapljačice Ama.
S tem sva zaključila tudi najino pot po polotoku Kii. Po avtocesti sva se vrnila v Nagoyo, od tam pa potem tudi domov. Polotok Kii je bil čudovit zaključek potovanja po Japonski. Le želela bi si, da bi si zanj vzela še več časa.