Tokio – doživetja in ne le znamenitosti

298

Tokio je glavno mesto Japonske in velja za najbolj poseljeno mesto na svetu. Za naju, ki nisva posebna ljubitelja mest, je zvenel kar malo strašljivo. Tako veliko mesto pa toliko ljudi, gneča na vsakem koraku. Ali bo to za naju? Poleg tega pa je v Tokiu ogromno za videti in početi. Po drugi strani pa se nama je zdelo, da nima tako izrazitih znamenitosti kot morda kakšno drugo mesto. Npr v Parizu vsi vemo, da si je vredno pogledati muzej Louvre, Eifflov stolp, slavolok zmage itd. V Tokiu pa … brala sva po spletu in vse je bilo bolj v smislu “sprehodi se skozi to-in-to četrt”, “opazuj ljudi, ki prečkajo cesto” in podobno. Ok, torej. Sva si za najina dva dni v mestu sestavila svoj seznam doživetij, stvari, ki so se nama zdele zanimive in unikate za Tokio. Ogledov znamenitosti pa si praktično nisva čisto nič splanirala.

Tokio – doživetja, ki jih dodaj na svoj seznam

Najbolj prometno križišče in Šibuji (Shibuya crossing)

Ker sva prišla z vlakom, sva najino raziskovanje Tokia začela kar na železniški postaji Shibuya (Šibuja po slovensko). Shibuya crossing je križišče pred to postajo, ki je znano kot najbolj prometno križišče – v smislu pešcev! Dnevno namreč to križišče prečka kar okoli 390 000 ljudi (nekje sva prebrala pa tudi številko 2 milijona)! Posebnost tu je, da se hkrati prižgejo rdeče luči za avtomobile iz vseh smeri in takrat lahko pešci prečkajo celotno križišče. Prehodi za pešce so narisani v vse smeri, tudi diagonalno po križišču. In vsi ljudje naenkrat začnejo hoditi en proti drugemu, vsi bi čim prej radi prečkali cesto.

Dober razgled na to “mravljišče” je že s same železniške postaje, potem pa je tam še Starbucks v eni izmed stavb nad križiščem, ki tudi ponuja dober razgled na to. Še boljše doživetje pa je, da greš v to gnečo in skupaj z ostalimi prečkaš cesto. Gneča je seveda odvisna od dela dneva. Midva sva bila tam zgodaj popoldan in se nama ni zdelo tako zelo grozno natrpano. V prometni konici je verjetno to še bolj divja izkušnja.

Poleg samega križišča je v bližini še kip psička Hačika. Ta kužek je hodil čakat svojega gospodarja vsak dan na železniško postajo, ko se je gospod profesor vračal iz službe. Kužek je s čakanjem nadaljeval tudi po smrti profesorja – še celih 9 let! Na Japonskem je Hačiko postal simbol zvestobe in predanosti in zato so mu ob postaji postavili spomenik.

Suši na tekočem traku

Enkrat tekom potovanja po Japonski sva želela poskusiti tudi suši. Če sem čisto odkrita, mi ideja o surovem ribjem mesu nikoli ni bila všeč, ampak če vsi tako zelo hvalijo ta suši, bo pa že dober. In da združiva dve stvari skupaj, torej suši in še nekaj odbitega, po čemer je Tokio znan, sva se odločila, da greva na suši, ki se ti pripelje na tekočem traku. Izbrala sva kar restavracijo v bližini Šibuje in sicer: Uobei.

Izkušnja je bila precej nenavadna. Točno to, kar sva želela. Usedeš se za dolgo mizo, pred enega izmed ekranov in potem preko ekrana naročiš svoj suši. Jaz sem začela s tempuro, kar je pravzaprav ocvrta riba, potem sem pa po sličicah izbirala stvari, ki so imele čim več riža in čim manj ribe 😅. Rok pa je izbral kar menu 6 sušijev. Vse skupaj sva seveda morala zaliti s Coca Colo (pri nama je to kot neke vrste razkužilo, kadar jeva “sumljivo” hrano). Na neke vrste polički nad ekranom je bil tekoči trak in postopoma so se po njem pripeljali krožnički s posameznimi sušiji, ki so se ustavili tik pred tisto osebo, ki je določen suši naročila. Zabavno! Suši je bil ok, ampak noben presežek. Ne vem, morda zato, ker pač nisva ljubitelja surovih rib … A vsekakor zanimiva izkušnja.

Tortica v konzervi iz avtomata

Na splošno velja, da je na Japonskem res veliko avtomatov, kjer prodajajo vse sorte stvari. Večinoma so to pijače (hladne in tople), pa tudi zmrznjeno hrano, piškote in nenazadnje tudi tortice, ki so zapakirane v konzervo. No in to sva pač morala poskusiti. Na spletu sva našla lokacijo Adores, trgovina z arkadnimi igricami. V zgornjem nadstropju pa imajo avtomat s torticami. Se pa ta avtomat malo premika po mestu, tako da preveri aktualno lokacijo, preden se odpraviš v Tokio.

Kakorkoli, v avtomatu so različne tortice, vse zapakirane v prozorno pločevinko. Cena je kar “zasoljena”, okoli 7€, ampak je vredno. Nama je bila tortica odlična. Izbrala sva čokoladno tortico s svežimi jagodami in noro uživala v vsakem grižljaju. Tole je bila eno boljših doživetij v Tokiu. V tej trgovini, če tako rečem, je še veliko drugih avtomatov, pa tudi številne igrice ter priložnost za japonsko fotografiranje (opisano spdaj). Tako da lahko kar nekaj časa preživiš v tem Adores-u.

Japonsko fotografiranje – purikura

Moja sošolka s fakultete je kar nekaj časa živela na Japonskem in ob vsakem obisku doma nam je predstavila kakšno novo japonsko “neumnost”. Najbolj mi je v spominu ostala ena njena fotografija. S prijateljicami – Japonkami – so šle v kabino za fotografiranje in potem sistem fotografije malo popači, polepša, malo pa jih lahko še sam. In nastanejo zelo zabavne, a tudi precej umetne fotografije. Glavna stvar je, da program, ki deluje v ozadju, naredi oči bolj okrogle. Pri Japoncih to izpade tako, da imajo na fotografiji pač naše “zahodne” oči. Če pa se belci postavimo pred tak fotoaparat, pa nam program naredi res ogromne, kar groteskne oči. Meni se je zdelo vse to tako zabavno, da sem Roka prepričala, da greva v eno tako kabino za fotografiranje.

Vse je v japonščini, tako da se je kar težko znajti. Nama so malo pomagale domačinke, ki so se prišle fotografirat v sosednjo kabino. Glavno je, da vnaprej izbereš nek stil fotografiranja, potem greš v kabino in narediš 4 fotografije, nato pa jih na ekranu lahko popraviš, dodelaš. Recimo urediš si ličila, dorišeš ali dopišeš kaj na fotografijo, spremeniš barvo oči itd. Midva sva “umirala” od smeha, končni rezultat pa je res zabaven spomin z Japonske.

Igranje video igric

Številni verjetno poznate manga ali pa anime? Te in še številne druge igrice so na voljo na Japonskem. V Tokiu je prav ena četrt – Akihabara, ki je znana po video igricah. Tam sva se odpravila v Taito, ki je večnadstropna stavba, polna možnosti za igranje. Prvo nadstropje je bilo posvečeno tistim igricam, kjer daš notri kovanec, potem pa manevriraš z neke vrste roko in poskušaš ujeti in ven prinesti npr. neko igračo. Ali pa tudi gospodinjski aparat in vse možne stvari vmes! Višje, ko sva se dvigala v tej stavbi, bolj kompleksne so igrice postajale. Lahko si igral kitaro, plesal, bil šofer hitrega vlaka, pa seveda vse možne strelske igrice … pač ni da ni. Tu lahko preživiš cel dan, če “padeš notri” v to igranje. Midva sva se omejila na eno uro in si predvsem pogledala, kaj vse je na razpolago, igrala pa malo manj.

Gigantski robot Gundam Unicorn

Na Japonskem imajo po različnih mestih postavljene Gundam robote v naravni velikosti. En tak, Gundam Unicorn robot stoji tudi v Tokiu, v predelu Odaiba (blizu pristanišča). Visok je kar 19,7m in še ni največji tak robot na Japonskem. V Fukuoki recimo, je še višji. Splača se vnaprej preveriti, ob katerih urah je “show”, namreč robot izvede cca 10-minutno predstavo z glasbo, lučkami in raznimi gibi. Ne pomeni to sicer, da bi robot hodil, samo malo roke ali pa glavo premika, a vseeno je stvar izredno zanimiva – pač izkušnja v Tokiu, ki je ne smeš zamuditi.

Kavarna, kjer ti strežejo roboti

Ko smo že ravno pri robotih – na spletu sva našla tudi zapis, da v Tokiu obstaja kavarna, kjer naj bi ti stregli roboti. Dawn Avatar Robot Cafe se imenuje. Predstavljala sva si, da pri robotku naročiš hrano oz. pijačo in ti jo le-ta prinese k mizi. No, ampak ni čisto tako. Dejansko se lahko med le obrokom samo pogovarjaš z robotkom, strežejo pa ti “navadni” ljudje. Ampak to ni neka umetna inteligenca. Robotka dejansko upravlja ena oseba, ki sedi nekje zadaj. Torej se preko robotka pogovarjaš z nekim človekom. Pa še to: za to, da greš lahko v tisti del kavarne, kjer so ti robotki, moraš plačati 10€ po osebi. Nama se je zdelo preveč, tako da sva v “navadnem” delu kavarne nekaj popila, od daleč gledala ljudi, ki so klepetali z robotki in šla dalje. No, vsaka dogodivščina v Tokiu tudi ni vrhunska.

Videti japonsko poroko

Slišala sva, da se med vikendi v parku okoli Meiji svetišča odvijajo tradicionalne japonske poroke. Pa sva šla v nedeljo dopoldan tja. Malo pogledat park, svetišče … in imela srečo! Dejansko se je odvijala tam tudi poroka in lahko sva videla japonsko poročno modo. Vsekakor zanimivo doživetje.

Sprehod po funky ulici

Japonska je načeloma zelo tradicionalna država, kjer se držijo pravil, se vedno vljudno in spoštljivo obnašajo. Ampak v Tokiu pa ekstravaganca, tehnologija, moderne zadeve kar butajo ven. Ulica Takeshita Street je sploh znana po taki “odbiti” modi. Tam lahko vidimo mlade z zelenimi, roza, modrimi lasmi, punce oblečene kot male deklice, služkinje ali pa tista tipična srednješolska uniforma … in to potem skombinirajo z recimo gotskim make-upom in res visokimi petkami … pač vse najbolj bizarne kombinacije. V bližini pa je še trgovina Laforet, kjer take obleke tudi prodajajo. Midva sva se tja odpravila takoj prvi dan v Tokiu.

Ulica Takeshita Street je sicer precej turistična, polna nekih kičasith slaščičarn, kavarn z živalmi in podobnim, kar nama sicer ni bilo preveč všeč. Ampak je bilo pa zanimivo videti to japonsko modo. Splača se iti v soboto dopoldan, takrat je največ “odbitih” Japoncev tam na sprehodu, potem pa še v trgovino preverit, kakšne obleke prodajajo. Če ne bi imela že takoj pretežkih nahrbtnikov, bi si verjetno eno tako oblekico kupila 😉.

TeamLabs umetniška instalacija

Za konec pa še ena malo bolj turistična znamenitost Tokia. TeamLabs je umetniška instalacija, razstava iz raznoraznih lučk, video animacij, vode, svetlobnih efektov … zanimiva, a zelo obiskana zadeva. Vstopnice se splača rezervirati vnaprej, da si zagotoviš vstop. TeamLabs razstava je v večih mestih po Japonski, tako da če ne uspete iti v Tokiu, je še npr. v Osaki. Midva sva si ogledala Planets TeamLabs razstavo v Tokiu in potrdiva lahko, da je stvar zelo fotogenična, zanimiva, ne samo vizualno, ampak tudi izkustveno.

Na seznamu želja sva imela še kakšen pogled na Tokio od zgoraj, vendar nama noben dan oz. večer ni uspelo. Preprosto ni bilo časa oz. energije. Ampak tudi brez tega sva si enotna, da sva v Tokiu doživela super stvari. Doživetja v Tokiu so nama pokazala še tisto drugo, bolj sodobno, tehnološko stran Japonske. Gneče je bilo sicer precej, a sva preživela in na splošno nama je bil Tokio kar všečno mesto.